Jedro

Nesprejemljivo je pravno stališče prvostopnega sodišča, da je v tej zadevi, čeprav postopek še ni pravnomočno končan, dopustno v denacionalizacijskem postopku uveljavljati ugovor glede ponovnega ugotavljanja državljanstva iz obnovitvenih razlogov 4. točke 23. člena ZDen-B.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožbi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 5.10.2000, in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote S.B. z dne 7.6.2000, s katero je bilo odločeno: da sta pokojna E.H.W. in I.F.O.W. upravičena do vrnitve solastninske pravice na parc. št. 1582/1 k.o. S.B., vsak do deleža 942/5837 - tin in parc. št. 1583 iste k.o., vsak do deleža 7152/54338 - tin, da je zavezanec za vrnitev nepremičnin Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, da je pravnomočna odločba o denacionalizaciji podlaga za vpis solastninske pravice na ime upravičencev v zemljiški knjigi, da se vrnjeno premoženje da v začasno upravljanje M.S.F. kot skrbnici za posebne primere in da bo o preostalem delu zahtevka za denacionalizacijo odločeno z dopolnilno odločbo. Tožena stranka je ugotovila, da sta bili v skladu s 63. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen) za oba upravičenca izdani ugotovitveni odločbi o njunem jugoslovanskem in slovenskem državljanstvu. Navedeni odločbi sta pravnomočni, upravni organ, ki odloča o denacionalizaciji, pa je pri ugotavljanju državljanstva upravičenca vezan na dokončno ali pravnomočno odločbo, ki jo izda upravni organ, pristojen za notranje zadeve. Neutemeljena je zato zahteva Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, da bi moral prvostopni upravni organ v postopku denacionalizacije preverjati zakonitost navedenih ugotovitvenih odločb. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na določbo 4. točke 23. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDen (ZDen-B), po kateri je dopuščena obnova postopka denacionalizacije zaradi nepravilne ugotovitvene odločbe o državljanstvu denacionalizacijskega upravičenca. Navaja, da uporaba navedenega izrednega pravnega sredstva v tej zadevi sicer ni možna, ker denacionalizacijski postopek ni pravnomočno končan. Toda, če je po citirani določbi ZDen-B strankam denacionalizacijskega postopka, zaradi verjetno izkazane nepravilne ugotovitve državljanstva upravičenca, omogočeno, da preko obnove denacionalizacijskega postopka doseže ponovno ugotavljanje državljanstva, je po stališču sodišča prve stopnje dopustno tak ugovor uveljavljati tudi v rednem denacionalizacijskem postopku. S strani tožeče stranke zatrjevano nezakonitost pri izdaji ugotovitvene odločbe o državljanstvu (neupoštevanje 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ-ZDrž), je zato treba upoštevati kot utemeljen pritožbeni ugovor v smislu nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ker iz odločb o državljanstvu upravičencev izhaja, da sta ob uveljavitvi ZDrž živela v tujini in da sta bili pozitivni ugotovitveni odločbi izdani prav zaradi napačnega tolmačenja 2. odstavka 35. člena ZDrž, je torej dvom v pravilnost odločitve v denacionalizacijskem postopku in s tem v pomanjkljivo ugotovljena pravno pomembna dejstva utemeljen. Ne glede na navedeno pa je bilo dejansko stanje v tej zadevi nepopolno ugotovljeno tudi iz razloga, ker iz upravnih spisov ne izhaja ugotovitev upravnega organa, ali sta denacionalizacijska upravičenca imela pravico do odškodnine za odvzeto premoženje v smislu 2. odstavka 10. člena ZDen.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo skrbnica za posebne primere M.S.F. V pritožbi navaja, da je upravni organ, ki odloča o denacionalizaciji, pri ugotavljanju državljanstva upravičenca vezan na dokončno ali pravnomočno odločbo, ki jo izda upravni organ, pristojen za notranje zadeve, kar je upravni organ pravilno upošteval tudi v tej denacionalizacijski zadevi. Za upravičenko E.H.W. je bilo že v letu 1992 pravnomočno ugotovljeno, da jo je v kritičnem času šteti za državljanko SR Slovenije in jugoslovansko državljanko, za upravičenca I.F.O.W. pa enako v letu 1994. Teh ugotovitev, ki temeljijo na zanesljivih dokazih, uporabljenih v ustreznem in skrbno izvedenem upravnem postopku, sedaj po tolikih letih ni več mogoče spreminjati v škodo prizadetih. Že osnovna pravna varnost narekuje spoštovanje pravnomočnih odločb, izdanih v pravilno vodenih postopkih, kar mora veljati tudi za ugotovitvene odločbe o državljanstvu. Razen tega denacionalizacijski postopek še ni končan in zato sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je izpodbijano sodbo oprlo na zakonsko določbo 4. odstavka 23. člena ZDen-B, ki naj bi veljala za obnovo postopka že pravnomočno končanih denacionalizacijskih zadev. Vztraja tudi pri trditvi, da upravičenca od tuje države za odvzeto premoženje nista dobila nobene odškodnine, niti nista imela do tega kakršnekoli pravice. Vedno sta bila jugoslovanska državljana in vseskozi živela v Sloveniji do prisilnega odhoda v Avstrijo v začetku leta 1946. Tako že sama, z Avstrijo v letu 1955 sklenjena meddržavna pogodba, upravičenca do pridobitve odškodnine izključuje, ne da bi bilo treba v tej smeri dejansko stanje še kaj dopolnjevati. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, s tem, da pritožbeno sodišče tožbo Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS zoper odločbo tožene stranke zavrne.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožbo je bilo treba zavrniti iz naslednjih razlogov: Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke tudi iz razloga, ker iz upravnih spisov ne izhaja ali sta denacionalizacijska upravičenca imela pravico do odškodnine za odvzeto premoženje v smislu 2. odstavka 10. člena ZDen. Po določbah citiranega člena niso upravičenci tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni ogran po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo dejansko stanje glede vprašanja, ali pride določba 2. odstavka 10. člena ZDen v poštev za izključitev I.F.O.W. kot denacionalizacijskega upravičenca, nepopolno ugotovljeno. V upravnih spisih namreč ni podatka o tem, če, oziroma kdaj je imenovani pridobil avstrijsko državljanstvo. Se pa pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke in upravnega organa prve stopnje, da je E.H.W. upravičena do denacionalizacije podržavljenih nepremičnin. Ugotovitev temelji na podatku v upravnem spisu, da ji je bilo podeljeno avstrijsko državljanstvo z listino Republike Avstrije št. 33258 z dne 24.11.1950. Ker imenovana ob podržavljenju (odločba zaplembene komisije z dne 29.8.1945) ni imela avstrijskega državljanstva, njeno premoženje ni moglo biti podržavljeno kot avstrijsko premoženje.

Odločitev upravnega organa prve stopnje, da je E.H.W. upravičenka do denacionalizacije, je tako pravilna, saj ni imela pravice do odškodnine od Republike Avstrije v smislu 2. odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe.

Ker se odločitev tožene stranke in prvostopnega upravnega organa nanaša na oba, na H.E.W., kakor tudi na F.O.I.W., sodišče druge stopnje ne more ločeno odločiti o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Nesprejemljivo pa je pravno stališče prvostopnega sodišča, da je v tej zadevi, čeprav postopek še ni pravnomočno končan, dopustno v denacionalizacijskem postopku uveljavljati ugovor glede ponovnega ugotavljanja državljanstva iz obnovitvenih razlogov 4. točke 23. člena ZDen-B. Za prejšnja lastnika podržavljenega premoženja, H.E.W. in I.F.O.W., je namreč bilo jugoslovansko državljanstvo ugotovljeno z dvema pravnomočnima odločbama, zato je navedeni odločbi prvostopni upravni organ pri svojem odločanju tudi pravilno upošteval.