Jedro

Poškodovanje oziroma pogin živali predstavlja težko nadomestljivo škodo. Živali v skladu s prvim odstavkom 15.a člena SPZ namreč niso stvari, temveč čuteča živa bitja, zato jih s položajem stvari ni mogoče enačiti. V skladu z istim določilom so posledično deležne posebne zakonske zaščite, pri čemer 3. člen ZZZiv ne dovoljuje, da bi se živalim brez utemeljenega razloga povzročalo trpljenje, bolezen ali smrt ali da bi se živalim povzročalo trpljenje, ki se mu je mogoče brez večjih tehničnih težav in nesorazmernih stroškov izogniti. Škode, ki bi pri tem nastala (ravno zaradi posebnega pravnega statusa živali), se ne da nadomestiti materialno, ne glede na vrsto in pasmo živali.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagala: - da se tožencema na tožničinih nepremičninah odredi odstraniti ves posekan les in vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred posekom lesa ter da v celoti namestita nazaj električni pastir, skupaj z vsemi stebrički, žicami, vzmeti in ročkami za odpiranje vrat, vse v roku 3 dni, sicer bo v nasprotnem primeru takšno prvotno stanje na stroške tožencev vzpostavila tožnica sama ali ob pomoči angažiranih tretjih oseb kot izpolnitvenih pomočnikov; - da se tožencema prepove posegati v tožničino lastninsko pravico, ki ne bi bilo skladno z v zemljiški knjigi vpisano služnostno pravico, - da se za primer kršenja začasne odredbe tožencema izreče denarna kazen v znesku 2.000,00 EUR, vse dokler seštevek kazni ne doseže 20.000,00 EUR, - da velja začasna odredba še 30 dni po pravnomočni rešitvi spora v predmetni zadevi in - da morata toženca tožnici v roku 8 dni solidarno povrniti stroške tega postopka.

2. Zoper ta sklep se tožnica po pooblaščencu pravočasno pritožuje, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno odločitev, saj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka, zaradi česar je torej dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Tožnica je namreč, poleg izvedenih dokazov, predlagala tudi dokaz z ogledom na kraju samem in dokaza z zaslišanjem tožnice ter priče A. A. Tako bi se lahko sodišče prve stopnje z izvedbo obeh dokazov prepričalo, da obstajajo vsi pogoji za izdajo začasne odredbe. Nadalje navaja, da bi tožnici nastala huda gospodarska škoda v poginu ali vsaj težjem poškodovanju goveda, kar se ne da oceniti v denarju. Nevzdržna je po njenem prepričanju obrazložitev sodišča prve stopnje, naj tožnica govedo ogradi od razmetanega lesa. Slednje je nemogoče, saj govedo potrebuje prostor za pašo, sicer bi bilo podvrženo trpinčenju. Prav tako ni mogoče pričakovati, da bo tožnica na svojem pašniku ograjevala in omejevala govedo zaradi nezakonitih ravnanj nasprotnih strank. Tožnica je govedo sicer res ogradila za en dan 8. 1. 2022, ko je menila, da bosta toženca les pospravila. Vendar bi življenje goveda na tako majhnem prostoru postalo nevzdržno, saj ne bi bilo primerne paše in dovolj prostora za gibanje, prav tako pa bi se utegnilo ponovno pogrezniti v blato. Tožnica tudi vztraja, da ji bo nastala huda gospodarska škoda, ko zaradi posekanega lesa ne bo dovolj krme za živino, saj sta toženca travnik močno poškodovala, posekan les pa preprečuje rast trave. Sodišče prve stopnje pri poškodovanju in poginu žival škodo meri le materialno. Skladno s 15.a členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) so živali opredeljene kot čuteča bitja. To pomeni, da niso več premičnine, zato je potrebno zagotoviti njihovo varstvo pred trpljenjem. Sodišče prve stopnje je tožnici v izpodbijanem sklepu očitalo, da v svojem predlogu ni konkretno opredelila, v čem toženca ne bi utrpela hujših neugodnih posledic, ki nastajajo njej, a dejstvo je, da toženca hujših posledic ne bi trpela, zato tožnica tega ne potrebuje dokazovati. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženca se v pravočasnem odgovoru zavzemata za zavrnitev pritožbe in zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica že uvodoma utemeljeno opozarja na absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ. Kot izpostavlja, je poleg izvedenih dokazov, predlagala tudi dokaz z ogledom na kraju samem in dokaza z njenim zaslišanjem in zaslišanjem priče A. A., ki pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo in za to ni navedlo nobenih razlogov. Tako je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek že iz navedenega razloga. V novem postopku bo moralo biti sodišče prve stopnje pozorno, da bo izvedlo vse dokaze, ki so za odločitev v predmetni zadevi bistvenega pomena, v kolikor pa bo štelo, da izvedba določenega dokaza ni potrebna, bo moralo svojo odločitev ustrezno obrazložiti.

6. V obravnavani zadevi tožnica s tožbenim zahtevkom zahteva, da se tožencema prepove vznemirjanje njene lastninske pravice, v predlagani začasni odredbi pa je vsebovano zahtevano tudi sodno varstvo, ki ga tožnica vsebinsko zahteva. V obravnavanem primeru gre torej za ureditveno oziroma regulacijsko začasno odredbo, katere namen je, da se začasno uredi sporno razmerje in ne za zavarovalno začasno odredbo, kakor sicer izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku poleg določbe 272. člena ZIZ, ki ureja pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, upoštevati tudi odločitev Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 ter kasnejšo (ustaljeno) sodno prakso v tej povezavi.

7. Ob tem pa sodišče druge stopnje še izpostavlja, da je pritrditi pritožbi tudi v delu, da težko nadomestljivo škodo predstavlja poškodovanje oziroma pogin živali. Kot utemeljeno izpostavlja pritožnica, živali v skladu s prvim odstavkom 15.a člena SPZ niso stvari, temveč čuteča živa bitja, zato jih s položajem stvari ni mogoče enačiti. V skladu z istim določilom so posledično deležne posebne zakonske zaščite, pri čemer 3. člen Zakona o zaščiti živali ne dovoljuje, da bi se živalim brez utemeljenega razloga povzročalo trpljenje, bolezen ali smrt ali da bi se živalim povzročalo trpljenje, ki se mu je mogoče brez večjih tehničnih težav in nesorazmernih stroškov izogniti.1 Tožnica ob tem še utemeljeno navaja, da se škode, ki bi pri tem nastala (ravno zaradi posebnega pravnega statusa živali), ne da nadomestiti materialno, ne glede na vrsto in pasmo živali, zato ni pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da se lahko povzročena škoda na govedu povrne v nominalni oziroma denarni vrednosti, kar vse naj torej sodišče prve stopnje ustrezno upošteva v ponovni presoji primera.

8. Sodišče druge stopnje je pritožbi – glede na obrazloženo – ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje naj pri ponovnem odločanju upošteva zgoraj podane napotke. Ker je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo že iz zgoraj navedenih razlogov, preostalih pritožbenih navedb ne povzema oziroma se do njih ne opredeljuje.

9. Odločitev o stroških, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom, se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ).

1 Primerjaj Poročevalec Državnega zbora, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Stvarnopravnega zakonika (SPZ-B), prva obravnava in Odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-140/14 z dne 25. 4. 2018.