Jedro

I. Po določeni razporeditvi na drugo delovno mesto se tožnik ni mogel sklicevati na sporazum o razporeditvi delovnega časa na prejšnjem delovnem mestu.

II. Čeprav je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela vse do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožena stranka ni ravnala nezakonito, če je v korist tožnika odločila, da tožniku delovno razmerje preneha z vročitvijo dokončnega sklepa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 18.6.1999 in 21.10.1999 o prenehanju delovnega razmerja z njuno dokončnostjo zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni. Delno je ugodilo zahtevku le glede datuma prenehanja delovnega razmerja s 15.11.1999, ko je bil tožniku vročen dokončni sklep, in naložilo toženi stranki, da prizna tožniku delovno dobo ter druge pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plače po obračunski osnovi delovnega mesta vodja projektov. Zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 16.11.1999 dalje je sodišče zavrnilo, tožbo glede zahtevka za priznanje višjih pravic iz delovnega razmerja na podlagi delovnega mesta svetovalec glavnega direktorja pa zavrglo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika formalno ugodilo le glede ugotovitve, da je postal sporni sklep z dne 21.10.1999 dokončen z njegovo vročitvijo dne 15.11.1999. V preostalem je v zavrnilnem delu tožnikovo pritožbo in v ugodilnem delu pritožbo tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo, formalno iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, s tem da v obrazložitvi revizije utemeljuje le zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče, ne glede na razporeditev tožnika, upoštevati vsebino sporazuma z dne 29.4.1996, ki mu je omogočal razporejanje delovnega časa po lastni presoji, saj izrecno ta določba sporazuma ni bila nikoli razveljavljena ali preklicana. Tožnik nikoli ni imel namena neupravičeno izostajati z dela. Poleg tega naj bi sodišče drugače ugotovilo dokončnost odločbe o tožnikovi razporeditvi z dne 2.6.1999, kot je bilo to ugotovljeno v zadevi Pdp 390/2001. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru opozarja na neobrazloženost revizijskega razloga kršitve določb pravdnega postopka in na nedovoljenost izpodbijanja dejanskega stanja v reviziji. Navaja, da sodišče ni vezano na stališča, zavzeta v nepravnomočni zadevi Pdp 390/2001, ki na neupravičenost tožnikove odsotnosti z dela neposredno ne vplivajo.

Revizija ni utemeljena.

V skladu z določili 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik v reviziji ni opredelil, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile storjene pri izdaji izpodbijane sodbe. Zato revizijsko sodišče, upoštevaje navedene določbe ZPP, v tej smeri izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkušati.

Glede presoje dokončnosti razporeditve tožnika na delovno mesto vodje projektov je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na podlagi katerega je opravilo pravno presojo sodišče druge stopnje. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil dokončni sklep tožene stranke dne 2.6.1999 vročen toženčevi pooblaščenki v takratnem postopku razporeditve na drugo delovno mesto pri toženi stranki, ki je imela status odvetnice. Do vročitve navedenega sklepa tožena stranka ni bila obveščena, da naj bi tožnik po zaključku obravnave pred ugovornim organom svoji pooblaščenki pooblastilo preklical. Ob navedenih dejstvih je zaključek sodišča, da je takšna vročitev dokončnega sklepa pravno veljavna, utemeljen na določbi 1. odstavka 137. člena ZPP v zvezi s 103. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Sklicevanje revizije na drugačne ugotovitve v drugem sodnem postopku pomeni uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Revizija zmotno zatrjuje, da bi moralo sodišče tudi po razporeditvi tožnika na drugo delovno mesto upoštevati določbo o nevezanosti tožnika na redni delovni čas iz sporazuma o razrešitvi tožnika z mesta generalnega direktorja in njegovi razporeditvi na delovno mesto svetovalec generalnega direktorja z dne 29.4.1996. Nižji sodišči sta pravilno ugotovili, da je bila takšna izjema glede delovnega časa na podlagi navedenega sporazuma tožniku priznana le za čas veljavnosti tega sporazuma, to je dokler je bil tožnik razporejen na delovno mesto svetovalca direktorja pod prvotno dogovorjenimi pogoji. Po razporeditvi na drugo delovno mesto pa je navedeni sporazum prenehal veljati in je tudi za tožnika veljala enaka razporeditev delovnega časa, kot za druge delavce na sedežu tožene stranke. Ker je bil tožnik na delovnem mestu vodja projektov v delovnem času neupravičeno odsoten več kot pet dni zaporedoma, je sodišče pravilno ugotovilo, da je bil podan zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja iz 5. točke 1. odstavka 100. člena ZDR (1990). Čeprav je tožnik dejansko neupravičeno izostal vse do vročitve dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, tožeča stranka ni ravnala nezakonito, če je v korist tožnika izbrala odpoved delovnega razmerja po tej zakonski določbi, kar je pravilno poudarilo že sodišče druge stopnje.

Zatrjevanje tožnika, da pri tem ni imel namena neupravičeno izostajati z dela, ob ugotovljenih izostankih brez upravičenih razlogov za odločitev pravno ni pomembno, saj zadošča že dejstvo pet oziroma več neupravičenih izostankov.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede na določbe 2. odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98), da v sporu o prenehanju delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške postopka ne glede na izid spora, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.