Jedro

Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka s spremembo akta o sistemizaciji ukinila delovno mesto, na katerem je delo opravljal tožnik, takšna ugotovitev pa pomeni zakonito podlago za njegovo premestitev iz poslovnega razloga po 1. točki prvega odstavka 149. člena ZJU. Dejstvo, da javni uslužbenec pred in po premestitvi opravlja enako delo, še ne pomeni, da je bila njegova premestitev nezakonita. Materialnopravno zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je bila reorganizacija, vsaj kar se tiče dela tožnika, le navidezna, v obliki ukinitve delovnega mesta višji svetovalec in sistemiziranja nižje vrednotenega delovnega mesta svetovalec, medtem ko je tožnik še naprej opravljal povsem enaka dela in naloge ter da razlog za tožnikovo premestitev na delovno mesto svetovalec dejansko ni bil podan, temveč je bilo tožnikovo delovno mesto zgolj navidezno ukinjeno in sta zato izpodbijana sklepa o premestitvi tožnika nezakonita. Ker je bila premestitev tožnika pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti spremeni tako, da na novo glasi: „I. Tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. Sklepa tožene stranke št. ... z dne 24. 1. 2013 in št. ... z dne 27. 3. 2013, ki ju je tožena stranka izdala tožniku, se razveljavita.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožnika razporediti na ustrezno delovno mesto, ki se opravlja v nazivu višji svetovalec III.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožniku za obdobje od 27. 3. 2013 do razporeditve na ustrezno delovno mesto in obračunati bruto razliko v plači, in sicer med 35. plačnim razredom in 33. plačnim razredom, odvesti pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati neto razliko v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje, to je od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo 9. dan po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje toženi stranki do plačila, pod izvršbo, se zavrne.“

II. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 50,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po teku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 37,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje, do plačila.

IV. Tožnik krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta sklepa tožene stranke št. ... z dne 24. 1. 2013 in št. ... z dne 27. 3. 2013 nezakonita in se razveljavita; tožena stranka je dolžna tožnika v roku 15 dni razporediti na ustrezno delovno mesto, ki se opravlja v nazivu višji svetovalec III ter mu za obdobje od 27. 3. 2013 do razporeditve na ustrezno delovno mesto, obračunati bruto razliko v plači in sicer med 35. plačnim razredom in 33. plačnim razredom, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto razliko v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače do plačila, vse v roku 15 dni (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna, v roku 15 dni, povrniti njegove stroške postopka v znesku 62,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter izvedlo materialnopravno napačen zaključek, da iz dokumenta, ki naj bi bil podlaga za reorganizacijo pri toženi stranki, ni moč ugotoviti nobenih konkretnih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno zaključiti, da se je delovni proces v direktoratu tako spremenil, da tožnik ne opravlja več tako zahtevnih nalog, kot jih je opravljal do premestitve. Sodišče prve stopnje je glede na izpovedi prič ugotovilo, da se torej delo tožnika, po premestitvi (ni spremenilo), ne po zahtevnosti, ne po obsegu oz. se je obseg dela celo nekoliko povečal. Dejstvo je, da je tožena stranka tekom postopka trdila, da je z analizo poslovnih procesov ugotavljala presežke kadrovskih virov v odnosu do zahtevnosti javnih nalog. Iz dokaznega postopka (konkretno izpovedi priče A.A.) skladno s temi trditvami tožene stranke izhaja, da je tožnik opravljal že pred reorganizacijo pretežno dela, ki so po svoji strokovni zahtevnosti ter njihovem obsegu ustrezali delom, ki se jih opravlja na delovnem mestu svetovalec I. Priča A.A. je namreč izpovedala, da glede na zahtevnost nalog, ki jih opravlja tožnik, po njeni oceni 80 % njegovih nalog ustreza opisu delovnega mesta svetovalec in 20 % opisu višji svetovalec. Priča je dodatno navajala, da dela, ki jih je pred reorganizacijo opravljal tožnik, niso dosegla stopnje zahtevnosti delovnega mesta višji svetovalec. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je bila reorganizacija izvedena predvsem iz javnofinančnih razlogov, ki so narekovali nujnost optimizacije tako dela kot stroškov dela. Posledično je bil sprejet Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerimi je bilo med drugim ukinjeno delovno mesto višji svetovalec (šifra 1042), ki ga je zasedal tožnik. Z analizo poslovnih procesov je bilo ugotovljeno, da je dotedanje naloge tega delovnega mesta možno razporediti med zaposlene in se naloge v takšnem obsegu in s takšno zahtevnostjo, na tem delovnem mestu, ne bodo več opravljale. Neutemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz izpovedbe zaslišanih prič, ki so izpovedale, da je tožnik pred reorganizacijo sicer opravljal naloge na delovnem mestu višji svetovalec, vendar pa dela, ki jih je opravljal očitno niso dosegala stopnje zahtevnosti za to delovno mesto. Priča B.B. je izpovedala, da tožnik dela, ki so navedena v sistemizaciji opravlja v skupini, in torej ne popolnoma samostojno. Na podlagi sklepa Vlade RS z dne 29. 3. 2012 je tožena stranka pristopila k postopku reorganizacije in opravila analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter določila cilje in razloge za izvedbo reorganizacije. Pri ugotavljanju presežnih javnih uslužbencev je upoštevala zakonske določbe in presežne delavce določila skladno s kriteriji iz kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. Uporabila je prva dva kriterija iz 31. člena (delovna uspešnost, strokovna izobrazba). Dne 11. 12. 2012 je z reorganizacijo seznanila reprezentativni sindikat, z njim se je usklajevala glede vsebine reorganizacije in mu posredovala tudi program razreševanja presežnih delavcev. Tožena stranka je tako že v odgovoru na tožbo navedla, da je bil cilj reorganizacije preučitev poslovnih procesov na ministrstvu, ugotoviti morebitne presežke kadrovskih virov v odnosu do tveganj zahtevnosti javnih nalog oz. optimizirati poslovne procese na način, da se zmanjša obseg javnih nalog, kjer je to mogoče in prilagoditi število in strukturo delovnih mest oz. javnih uslužbencev. Z analizo poslovnih procesov je bilo ugotovljeno, da ne obstajajo potrebe za opravljanje nalog v takšnem obsegu in s takšno težavnostjo, ki sodijo v opis del in nalog delovnega mesta višji svetovalec. Tožena stranka je sprejela akt o notranji organizaciji in sistemizacij delovnih mest, reorganizaciji je priložila obrazložitev, ki vsebuje cilje reorganizacije, razloge za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev, zato je premestitev tožnika zakonita. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je v odgovoru na tožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo, vendar je, na tako ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik s sklepom tožene stranke z dne 24. 1. 2013 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 27. 3. 2013 premeščen iz delovnega mesta s šifro …. na delovno mesto s šifro .... Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. V drugem odstavku istega člena je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Nadalje sedmi odstavek 147. člena ZJU določa, da se za javne uslužbence ne uporablja določba Zakona o delovnih razmerjih, ki ureja odpoved s ponudbo nove pogodbe. Zaradi delovnih potreb se javni uslužbenec, v skladu s prvim odstavkom 149. člena ZJU premesti na prosto uradniško delovno mesto oz. strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu (1.) če so podani poslovni razlogi; (2.) je ugotovljeno, da je javni uslužbenec nesposoben za svoje delovno mesto; (3.) predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oz. smotrnejše delo organa; (4.) se trajno spremeni obseg dela ali reorganizirajo delovni postopki in javni uslužbenec nima več polne delovne obremenitve; (5.) in v drugih primerih, ki jih določa zakon. Javni uslužbenec je lahko premeščen tudi na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, strukturnih, javnofinančnih in podobnih razlogov (drugi odstavek 156. člena ZJU).

7. Tožena stranka je premestitev tožnika utemeljevala z organizacijskim, strukturnim in javnofinančnim razlogom. V obrazložitvi sklepa z dne 24. 1. 2013 je tožena stranka navedla, da je na podlagi sklepa Vlade RS z dne 29. 3. 2012 pripravila analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter določila cilje in razloge za izvedbo reorganizacije. Iz obrazložitve sklepa o premestitvi tudi izhaja, da je dne 20. 2. 2013 začel veljati Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Zaradi reorganizacije in optimizacije dela, zaradi javnofinančnih razlogov je bilo v Direktoratu ... ukinjeno delo na delovnem mestu - „višji svetovalec“. Zaradi navedenega je tožena stranka preverila možnosti za premestitev tožnika v skladu s 158. členom ZJU ter ugotovila, da obstaja možnost premestitve tožnika na delovno mesto „svetovalec“. Tožena stranka je pojasnila, da je bilo z analizo poslovnih procesov ugotovljeno, da je nepotrebno delo 31 javnih uslužbencev, med njimi tudi tožnika, na delovnem mestu na katerem delajo. Za delovno mesto tožnika „višji svetovalec“ je tožena stranka z analizo poslovnih procesov ugotovila, da je možno dela „višjega svetovalca“ prerazporediti med ostale zaposlene znotraj direktorata ter da se naloge, v takšnem obsegu in s takšno stopnjo zahtevnosti, na delovnem mestu „višji svetovalec“ ne bodo več opravljale in tožnika premestila na novo sistemizirano delovno mesto - „svetovalec“. Tožena stranka je kot razlog za premestitev tožnika navedla javnofinančen razlog (znižanje sredstev za maso plač), zaradi katerega je spremenila organizacijo dela na način, da je zahtevnejše naloge delovnega mesta „višji svetovalec“, ki ga je zasedal tožnik, prerazporedila na druge zaposlene znotraj direktorata, tožnik pa opravlja zgolj manj zahtevne naloge na novo sistemiziranem delovnem mestu „svetovalec“.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka reorganizacijo v resnici izvedla, vendar pa je napačno zaključilo, da ni mogoče trditi, da je tožena stranka izkazala reorganizacijo v smislu spremembe akta o sistemizaciji in zakonitost premestitve tožnika, ker hkrati ni dokazala, da se je spremenila tudi dejanska vsebina dela tožnika. Zaključilo je, da je bila reorganizacija, vsaj kar se tiče dela tožnika le navidezna, v obliki ukinitve delovnega mesta „višji svetovalec“ in sistemiziranja nižje vrednotenega delovnega mesta „svetovalec“, medtem ko je tožnik še naprej opravljal povsem enaka dela in naloge. Zaključilo je, da razlog, ki ga je navedla tožena stranka za tožnikovo premestitev na delovno mesto svetovalec dejansko ni bil podan, temveč je bilo tožnikovo delovno mesto zgolj navidezno ukinjeno in sta zato izpodbijana sklepa o premestitvi tožnika nezakonita. Stališče sodišča prve stopnje je materialno pravno zmotno.

9. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožena stranka s spremembo akta o sistemizaciji ukinila delovno mesto pod šifro ..., na katerem je delo opravljal tožnik, takšna ugotovitev pa pomeni zakonito podlago za njegovo premestitev iz poslovnega razloga po 1. točki prvega odstavka 149. člena ZJU. V skladu s tretjim odstavkom 156. člena ZJU predstavlja sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest podlago za premestitev javnega uslužbenca iz poslovnega razloga. Zato tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da dejstvo, da javni uslužbenec pred in po premestitvi opravlja enako delo, še ne pomeni, da je bila njegova premestitev nezakonita. Če delodajalec zaradi zmanjšanega obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali podobnih razlogov spremeni sistemizacijo, ukine določeno delovno mesto in ustvari novo delovno mesto, je namreč podan utemeljen razlog za premestitev javnega uslužbenca iz poslovnega razloga, četudi je ta dejansko ves čas opravljala enako ali podobno delo. Glede na to, da je tožena stranka z reorganizacijo ukinila delovno mesto „višji svetovalec“, tožnika pa premestila na delovno mesto „svetovalec“, je bil v obravnavanem primeru podan organizacijski razlog za njegovo premestitev, ta pa zato ni bila izvedena z izključnim namenom znižanja osnovne plače, kot to trdi tožnik. Tudi dejstvo, da je bil glavni motiv za izvedbo organizacije znižanje stroškov dela pri toženi stranki, še ne pomeni, da je bila premestitev tožnika nezakonita. Pritožba namreč pravilno opozarja, da je javnofinančen razlog eden od poslovnih razlogov za izvedbo premestitve javnega uslužbenca na drugo delovno mesto (drugi odstavek 156. člena ZJU).

10. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v postopku premestitve tožnika izpolnila vse formalne obveznosti iz 156. in 157. člena ZJU, ter da je v postopku premestitve 31 javnih uslužbencev, tožena stranka izpolnila tudi obveznost posvetovanja in obveščanja sindikata iz 97. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Tožena stranka pa je izpolnila tudi obveznosti obveščanja Zavoda RS za zaposlovanje (ZRSZ) iz 98. člena ZDR, saj ga je pisno obvestila o postopku ugotavljanja prenehanja potreb po delu nekaterih javnih uslužbencev, o številu in kategorijah teh javnih uslužbencev ter o predvidenem roku, v katerem bo prenehala potreba po njihovem delo.

11. Glede na navedeno je bila premestitev tožnika pravilna in zakonita, zato sta sklepa tožene stranke št. ... z dne 24. 1. 2013 in sklep št. ... z dne 27. 3. 2013 zakonita, tožbeni zahtevek pa neutemeljen. Ker je pritožbeno sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev pravilno ugotovilo, da pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbi tožene stranke ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

12. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) ne odgovarja.

13. Zaradi uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Ker tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, je dolžan toženi stranki, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, povrniti stroške postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom in Zakonom o Odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji). Toženi stranki je priznalo priglašene stroške in sicer nagrado za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT) v znesku 22,10 EUR, nagrado za narok 20,40 EUR in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj znaša 50,90 EUR.

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka je s pritožbo uspela, utemeljeno je priglasila 30,60 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT) in materialne stroške v višini 2 %, kar znaša 7,20 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 37,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.