Jedro

Pravnomočnost (333. člen ZPP/77) pomeni vezanost strank in sodišča na vsebino odločbe, ki je razvidna iz izreka. Pravnomočna odločitev pristojnih organov delodajalca zajema samo izrek, ne pa razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi. Zato sklicevanje revizije na ugotovitve drugostopnega organa tožene stranke, ki izhajajo iz obrazložitve sklepa z dne 24.5.1996, ne more biti pravno upoštevno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in z obravnavano sodbo naložilo toženi stranki obračunati M. G. razliko v premalo izplačani odpravnini v bruto znesku 217.351,20 SIT, od navedenega zneska odvesti predpisani davek in ji izplačati razliko v neto znesku, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.4.1996 dalje do dneva plačila. Hkrati je zavezalo toženo stranko, da tožnici plača obresti od že plačane odpravnine v znesku 1.626.764,10 SIT za čas od 23.4.1996 do 15.5.1996 v znesku 24.056,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.11.1996 dalje do plačila. Razliko odpravnine je sodišče prve stopnje prisodilo na podlagi osnove zadnje tožničine mesečne plače iz aprila 1996. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova in tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa uprave tožene stranke z dne 15.4.1996 in komisije za reševanje individualnih sporov tožene stranke z dne 24.5.1996 v delu, ki se nanaša na plačilo odpravnine v višini dvanajstih mesečnih bruto plač po osnovi zadnje polne mesečne bruto plače dolžnice, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Ugotovilo je, da tožničina razrešitev kot vodilne uslužbenke tožene stranke s položaja direktorja sektorja ekonomike ni bila izsiljena, zato ni izpolnjen pogoj za plačilo višje odpravnine, kot ga določa dopolnjeni 13. člen aneksa št. 4 k Pogodbi o zaposlitvi z dne 17.6.1994. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je pretežno soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti zavrnilnemu delu pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje je vložila tožnica pravočasno revizijo in njeno dopolnitev (zaradi poprave pisnih napak), s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje in zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, preizkušalo pa je obstoj dejstev, ki jih prvostopno sodišče ni obrazložilo. Tu ima revizija v mislih razloge drugostopnega sodišča o znižanju plače tožnici za 20 %. Obe sodišči pa sta zmotno uporabili materialno pravo, predvsem v zvezi z določbo 2. in 5. odstavka 13. člena Pogodbe o zaposlitvi v zvezi z aneksom št. 4 k tej pogodbi. Po stališču revizije je bila tožnica razrešena zaradi subjektivne presoje direktorja, ugovorni organ tožene stranke pa je ugotovil, da je bila razrešena, ne da bi ji bila krivda dokazana. Zato je sklepanje sodišča druge stopnje, da je bila tožničina razrešitev posledica objektivnih razlogov, zmotno in tudi v nasprotju z vsebino listin v spisu, kar pomeni bistveno kršitev določb pravnega postopka. Ker je bila tožnica s sklepom direktorja razrešena iz krivdnih (subjektivnih) razlogov, za katere je ugovorni organ ugotovil, da ne obstojajo, je bila njena razrešitev neopravičena. S tem pa je bil izpolnjen pogoj za odpravnino v višini kot jo določa 5. odstavek 13. člena Pogodbe o zaposlitvi v zvezi z aneksom št. 4. V kolikor pa je sodišče to določbo štelo za nejasno, bi jo moralo ob uporabi določbe 100. člena Zakona o obligacijskih razmerjih razlagati v korist tožeče stranke. Slednja se tudi ni nikoli sklicevala na razrešitev, ki bi bila izsiljena s strani sindikata ali drugega posameznika, temveč le na neupravičeno razrešitev. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu ter v celoti sodba sodišča druge stopnje tako spremenita, da se ugodi tožničinemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da se sodbi obeh sodišč v izpodbijanem delu razveljavita in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90, ZPP/77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - še uporabiti).

Revizija ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge uveljavljene bistvene kršitve določb postopka, ki jih revizija sicer izrecno ne opredeljuje kot kršitve po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77 v zvezi s 1. točko 1. odstavka 385. člena ZPP/77, niso podane. Očitana procesna kršitev sodišča druge stopnje, da je o znižani plači tožnice za 20 % odločalo izven okvira prvostopne sodbe, meri le na pravno presojo spora, torej na zmotno uporabo materialnega prava.

Materialno pravo je bilo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno. V primeru razrešitve zaradi objektivnih razlogov določa 2. odstavek 13. člena Pogodbe o zaposlitvi z dne 30.1.1992 pravico tožnice do odpravnine v višini šestih plač, obračunanih po osnovi zadnjega mesečnega osebnega dohodka. Osnovna plača pa pomeni relativno fiksni del plače posameznega delavca za poln delovni čas, normalne pogoje dela in predvidene rezultate, ki je individualno dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi in predstavlja istočasno osnovo za obračun dodatkov in plače iz naslova delovne uspešnosti. Tožnici je bila na podlagi 6. člena Pogodbe o zaposlitvi v zvezi z aneksom št. 2 dolčena osnovna plača na podlagi povprečnega bruto osebnega dohodka delavca v preteklem mesecu, povečanega z rastjo vrednosti točke v tekočem mesecu in povečanega s faktorjem štiri. Plača na podlagi delovne uspešnosti je bila tožnici v skladu z 2. odstavkom 49. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) in 39. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90, 11/93 in 40/97 - SKPG) določena s plus do minus 20 % odstopanja od osnovne plače glede na dosežene sposobnosti in rezultate po oceni nadrejenega delavca.

Delovna uspešnost se namreč ugotavlja in upošteva s primerjanjem med pričakovanim (normalnim) in stvarno doseženim delovnim rezultatom. Ker se višina pripadajoče odpravnine določa na podlagi osnove zadnje mesečne plače, sodišče utemeljeno ni priznalo tožnici v izračun odpravnine tudi dela plače, do katere bi bila eventuelno upravičena iz naslova delovne uspešnosti. Pri tem je opozoriti, da se je tudi tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala plačilo razlike do polne odpravnine v višini dvanajstih mesečnih bruto plač, glasil na obračun po osnovi zadnje mesečne bruto plače. Sodišče prve stopnje je presodilo, da za ta tožbeni zahtevek iz točke 3 izreka niso izpolnjeni pogoji iz 5. odstavka 13. člena Pogodbe o zaposlitvi, saj razrešitev tožnice ni bila izsiljena. Ker je tožnica dne 26.3.1996 dala pisno izjavo, da ne bo izvajala sklepov organov tožene stranke, je sodišče druge stopnje presodilo, da je za njeno razrešitev obstajal objektivni (nekrivdni) razlog. Zato je štelo, da je tožnica upravičena do odpravnine v višini šestih mesečnih plač, kot določa 2. odstavek 13. člena Pogodbe o zaposlitvi.

Pri svoji pravni presoji pa je prezrlo, da tožnica niti v ugovornem postopku niti v sodnem postopku ni izpodbijala zakonitosti (oziroma nezakonitosti) svoje razrešitve, temveč je sklepu direktorja tožene stranke z dne 15.4.1996 ugovarjala zgolj zaradi odklonitve pravice do odpravnine. Njeni zahtevi za varstvo pravic je drugostopni organ delno ugodil in tožnici priznal odpravnino šestih mesečnih plač v višini zadnje izplačane mesečne plače. To pomeni, da je bilo o zakonitosti in obstoju razrešitvenega razloga iz 3. alineje 14. člena Pogodbe o zaposlitvi dokončno in pravnomočno odločeno že v postopku, končanem pri toženi stranki, saj tožnica kot prej povedano, niti v sodnem postopku sklepa o sami razrešitvi ni izpodbijala.

Pravnomočnost (333. člen ZPP/77) pomeni vezanost strank in sodišča na vsebino odločbe, ki je razvidna iz izreka. Pravnomočna odločitev pristojnih organov delodajalca zajema samo izrek, ne pa razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi. Zato sklicevanje revizije na ugotovitve drugostopnega organa tožene stranke, ki izhajajo iz obrazložitve sklepa z dne 24.5.1996, ne more biti pravno upoštevno. Ker je bila tožnica s sklepom direktorja tožene stranke s 15.4.1996 razrešena po 3. alineji 14. člena Pogodbe o zaposlitvi (če ne izvršuje sklepov in zadolžitev organov družbe) in ta del izreka z ugovorom ni bil izpodbijan, je ostal pravno veljaven in upošteven. Vprašanje zakonitosti razrešitve tudi ni bilo predmet tožbenega zahtevka, zato se sodišče s presojo same razrešitve in zakonitosti razrešitvenega razloga ni smelo več ukvarjati. Zaradi pravnomočnosti, ki pomeni neizpodbojnost pravne posledice, ugotovljene z izrekom prvostopnega sklepa tožene stranke (ki je bil z drugostopnim sklepom spremenjen le glede višine odpravnine), sodišče ni imelo pooblastila, da drugače kot so to storili pristojni organi tožene stranke ocenjuje razrešitveni razlog.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Določbe ZPP/77 in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91/I in 45/I/94).