Jedro

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z obsežno dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik, ki je toženkin sin, ob sklepanju izvensodne poravnave z izročitvijo zneska 15.000 EUR v odvetniški pisarni odvetnika C. C. poplačal materin dolg po pravnomočni sodbi.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženka iz naslova pokojnine v višini 900 EUR mesečno, ki je dodatno obremenjena s kreditnimi obveznostmi, terjatve tožnika ne bo mogla poplačati. Drugega večjega premoženja nima, razen solastniškega deleža na nepremičnini, ki pa ga želi prodati. Izkazana je torej njena volja, da odsvoji edino obstoječe premoženje večje vrednosti, kar z verjetnostjo potrjuje zatrjevano nevarnost otežene izpolnitve tožnikove terjatve. Prav tako je izkazano konkretno ravnanje toženke v smeri odsvojitve, saj je v spis vložila pogodbo o posredovanju pri nakupu in prodaji, sklenjeno z nepremičninsko agencijo, katere predmet je prav trženje omenjene nepremičnine. Drži sicer, da je v pogodbi dogovorjen vezan pravni posel prodaje in nakupa, vendar pa je toženka po svojem pooblaščencu tožniku in hčerki kot predkupnima upravičencema poslala dopis, v katerem ju obvešča, da bo v primeru, da kupca ne bo našla do meseca oktobra (v manj kot dveh mesecih od dneva obvestila), predlagala civilno delitev solastnine pred pristojnim sodiščem s prodajo. Pritožničino poudarjanje pomena vezanega posla prodaje in nakupa nepremičnine zato ne vpliva na pravilnost presoje sodišča o obstoju pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo toženkin ugovor zoper izdano začasno odredbo in ugotovilo: (1) obstoj tožnikove terjatve do toženke v višini 15.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2019 do plačila, (2) neobstoj terjatve tožnika do toženke na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 15.000 EUR od 28. 6. 2019 do 4. 9. 2019, (3) neobstoj terjatve toženke do tožnika v višini 20.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2016 dalje in (4) neobstoj terjatve toženke do tožnika v višini 1.200 EUR. Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku v 15 dneh plačati znesek 15.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2019 do plačila. V presežku je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da mu je toženka dolžna povrniti njegove pravdne stroške v višini 2.306,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

2. Toženka v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo graja ugotovitev sodišča glede verjetnega obstoja nevarnosti, da bo zaradi njenega odtujevanja premoženja uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Dejstvo, da ima svojo pokojnino v višini 900 EUR že obremenjeno s kreditnimi obveznostmi v višini 390 EUR, sega v čas pred vložitvijo tožbe in ne zadošča za izdajo začasne odredbe. Ne drži, da upniku ni treba izkazati konkretnega ravnanja dolžnice v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve denarne terjatve. Z začasno odredbo ji je bilo preprečeno, da bi prodala svoj delež in hkrati kupila enosobno stanovanje, v katerem bi lahko v miru živela. Razloge za prodajo je obširno pojasnila in priložila pogodbo o posredovanju pri prodaji in nakupu nepremičnine, iz katere izhaja, da gre za vezan pravni posel prodaje in nakupa. Odprodaja solastninskega deleža na nepremičnini, na kateri ima tožnik predkupno pravico, bi lahko zanj predstavljala subjektivno nevarnost le, če bi prodano nadomestila kupnina. Pri vezanem poslu pa eno nepremičnino nadomesti druga, na katero ima upnik možnost poseči z izvršbo. Uveljavitev njegove terjatve zato ne bi bila onemogočena ali precej otežena. Sodišče se do posredniške pogodbe ni opredelilo, čeprav gre za odločilno dejstvo, in sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Z izdano začasno odredbo je nesorazmerno poseženo v toženkino lastninsko pravico in pravico do mirnega družinskega in zasebnega življenja. Predlaga, da sodišče njeni pritožbi ugodi ter sklep spremeni, tako da ugovoru ugodi in izdano začasno odredbo razveljavi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in odločitev o ugovoru vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Toženka vlaga tudi pritožbo zoper sodbo, ki jo izpodbija v II., IV., VI. in VIII. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in ocenilo izvedene dokaze, zlasti izpovedi priče A. A. in tožnika. Ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ji je kršilo pravico do obravnavanja in enakega varstva pravic. Golo dejstvo obstoja pravnomočne sodbe in izvršilnega postopka ne zadošča za zaključek o dejanskem obstoju terjatve B. B. do toženke. O tem sodišče ni zaslišalo ne B. B. ne odvetnika C. C., ki ob sklepanju sodne poravnave ni bil prisoten. Poravnave tudi ni podpisal, saj na toženkinem izvodu njegovega podpisa ni. Prav tako poravnave ni podpisal D. D., ki ni izkazal pooblastila za prejem denarja ali razpolaganje s terjatvijo. Tožnik tudi ni predložil potrdila o izročitvi denarja. Ker je B. B. E. E. sama izjavila, da do toženke nima terjatve, bi lahko kot priča izpovedala, ali je denar prejela. Tožnik denarja za poplačilo ni imel. Ker sodišče ni zaslišalo prič E. E. in B. B. o dejstvu, da denar ni šel za poplačilo terjatve B. B., je bila toženki onemogočena obramba. Poravnavo je podpisala, ker je bila v stiski.

Toženka se ne strinja z dokazno oceno o neizkazanosti izročitve zneska 20.000 EUR. Tožnik je izpovedal, da je v letu 2016 pri prodaji parcele F. F. od toženke zahteval 20.000 EUR za ograjo, ki jo je postavil in plačal na vseh treh parcelah, podedovanih po pokojnem očetu oziroma možu pravdnih strank. Izvajalci ograje so bili G. G., H. H. in I. I., ki jih sodišče neutemeljeno ni zaslišalo. Med strankama ni sporno, da je toženka opravila dva dviga gotovine v skupnem znesku 20.000 EUR ter tožniku napisala SMS, naj pride po denar za ograjo. Sklepanje sodišča, ki ne verjame, da je do izročitve denarja prišlo zaradi odsotnosti potrdila o prejemu denarja, je neživljenjsko, saj gre za odnos med materjo in sinom. Prav tako je neprepričljiva dokazna ocena izpovedi A. A. V spisu je dovolj podatkov in predloženih listinskih dokazov, iz katerih je razvidno, da je toženka že desetletja v središču tožnikovih problemov, ki zadevajo dolgove, da je imela in še vedno ima opravka z njegovimi upniki in je A. A. le eden mnogih, ki se ji je o tem pridušal. Toženka je sprva sina ščitila, ko pa je postala psihično in finančno izčrpana, se je od njega distancirala. A. A. je povedala o tožnikovem prihodu in naj mu reče za vračilo, saj je hotela doseči, da bi ga poplačal. Neprepričljive so trditve, da mu toženka denarja ni izročila. Tožnik se je izmikal natančnim odgovorom na vprašanja, prav tako se ni spominjal njenega sporočila. Ker je bil denar izročen, ga tudi nikoli več ni zahteval. Dejstvo, da je A. A. eden od upnikov tožnika, ni zadosten razlog za njegovo diskvalifikacijo in so argumenti sodišča nerazumni in neživljenjski.

4. Na pritožbi je odgovoril tožnik in predlagal njuni zavrnitvi.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

_O obstoju tožnikove terjatve na plačilo 15.000 EUR:_

6. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z obsežno dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik, ki je toženkin sin, ob sklepanju izvensodne poravnave z izročitvijo zneska 15.000 EUR v odvetniški pisarni odvetnika C. C. poplačal materin dolg po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 2314/2016 s 5. 9. 2018. Iz vsebine izvensodne poravnave izhaja: (1) da je upnico zastopal odvetnik C. C.1, pri čemer izvod poravnave v spisu vsebuje njegov žig in parafo, (2) da je bil denar izročen sinu upnice D. D., (3) da je denar izročil tožnik za toženko, s čimer se je strinjala in (4) in da sta s tem upnica in toženka kot dolžnica uredili vsa medsebojna razmerja iz pravdnega postopka IV P 2314/2016, pri čemer se je upnica zavezala k izbrisu hipoteke in vknjiženih bremen, toženka pa k umiku predloga za obnovo postopka. Toženka, ki je takšno izvensodno poravnavo podpisala in ni več vztrajala pri obnovi pravdnega postopka, zato v pritožbi ne more uspeti s trditvijo, da obstoj pravnomočne sodbe še ne potrjuje dejanskega obstoja terjatve B. B. Da se je sama dolžnosti plačila zavedala, kaže tudi njena zaveza ob rubežu v izvršilnem postopku, da bo dolgovani znesek poravnala v roku 30 dni, ter njeno naknadno ravnanje, ko se je za pomoč pri poplačilu obrnila na hči J. J. Sodišče glede na izvedene dokaze o dejstvu obstoja terjatve ni bilo dolžno še dodatno zasliševati odvetnika C. C. niti upnice B. B.2 Prav tako je sodišče utemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče E. E. Tudi če bi slednji namreč potrdil domnevo toženke, da upnici denar s strani D. D. ni bil izročen3, to na razmerje med tožnikom in toženko v tem postopku ne bi imelo vpliva. Bistveno je, da je s plačilom tožnika terjatev toženke do B. B. ugasnila, kar je za upnico potrdil njen takratni pooblaščenec, torej je toženka s plačilom postala prosta svoje obveznosti. Podpis D. D. na izvensodni poravnavi ni bil potreben, saj ta ni nastopal ne v funkciji dolžnika ne upnika. Da je denar prejel, pa izhaja že iz vsebine poravnave in med strankama tega postopka niti ni sporno. Poleg tega pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, da navedbe toženke o okoliščinah poplačila in dogovorih med tožnikom in D. D. predstavljajo zgolj njene domneve in bi tožnica z zaslišanjem prič šele ugotavljala pravno relevantna dejstva, torej gre za informativne dokaze, ki niso dopustni.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili pravdni stranki v času poplačila toženkinega dolga že več let v sporu in da je komunikacija med njima potekala preko tožnikove sestre oziroma toženkine hčere J. J., zato je povsem življenjski zaključek sodišča, da plačani znesek 15.000 EUR ni predstavljal tožnikovega darila toženki. Pritožba tudi ne graja dokazne ocene sodišča iz 25. točke sodbe o neizkazanosti dogovora, da naj bi tožnik s plačilom poplačal tisto, kar je v preteklosti toženka zanj založila ali mu posodila, niti ne nasprotuje zaključku, da je bilo že pred sklenitvijo sodne poravnave med strankama jasno, da bo tožnik plačani znesek terjal nazaj (23. točka sodbe). Ker je tožnik plačal toženkin dolg po pravnomočni sodbi in s tem izpolnil njeno zakonsko dolžnost, pa je podlaga za njegovo terjatev tudi v določilu 197. člena OZ.

_O (ne)obstoju toženkine terjatve na plačilo 20.000 EUR:_

8. Toženka je v postopku vložila več ugovorov pravdnega pobotanja, pri čemer je v pritožbenem postopku sporna le odločitev o neobstoju njene terjatve na plačilo zneska 20.000 EUR, kjer pritožba graja neprepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

9. Tako kot velja za tožbo, da mora stranka v njej navesti dejstva, na katere materialno pravo veže nastop pravne posledice, ki jo uveljavlja, enako velja za pobotni ugovor. Tudi ta mora prestati test sklepčnosti, torej da iz strankinih trditev izhaja pravna posledica, ki jo zatrjuje.

10. Toženka je ob postavitvi pobotnega ugovora navedla, da je tožniku znesek 20.000 EUR posodila, ker je rekel, da ga potrebuje za ograjo. Ob tem ni opisala nobenih bistvenih sestavin tega pravnega posla, torej tožnikove zaveze, da bo posojeni znesek vrnil, roka vračila ter drugih okoliščinah posojilne pogodbe. V nadaljnjih trditvah pa toženka ni več zatrjevala posojila, temveč, da je tožniku znesek plačala na njegovo zahtevo, ker je investiral v postavitev ograje tudi na parceli, ki jo je kasneje prodala K. K. Tožnik, ki se s prodajo ni strinjal, je od nje zahteval plačilo 20.000 EUR za ograjo in komunalno opremljenost parcele, kar mu je izročila, ko je prejela drugi obrok kupnine. Toženka se je torej strinjala, da tožniku zaradi večvrednosti parcele, ograjene s po meri izdelano kovano ograjo, povrne 20.000 EUR. Tudi če je kasneje ugotovila, da ta znesek ne ustreza vrednosti izvršenih del, kar sicer zatrjuje povsem pavšalno, navedeno nikakor ne utemeljuje pobotnega ugovora v višini celotnega izročenega zneska 20.000 EUR. Za sklepčnost pobotnega ugovora glede neupravičene obogatitve bi morala toženka navesti konkretna dejstva o obogatitvi na eni strani in prikrajšanju na drugi, tega trditvenega bremena pa ne more nadomestiti dokazni predlog za zaslišanje predlaganih prič, ki so izvajale obrtniška dela za postavitev ograje. Toženka plačila očitno tudi ni izvedla brez pravnega temelja, saj je soglašala s tožnikovim zahtevkom za plačilo izvršenih del na prodani parceli.

11. Ker dejstva, ki jih je toženka navedla, ne utemeljujejo terjatve iz pobotnega ugovora, pobotni ugovor ni sklepčen. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo neobstoj v pobot uveljavljene terjatve, je torej že iz navedenega razloga materialnopravno pravilna, zato se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede izročitve denarnega zneska tožniku.

_O zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo:_

12. Toženka v pritožbi neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogoja verjetnega obstoja nevarnosti, da bo zaradi njenega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženka iz naslova pokojnine v višini 900 EUR mesečno, ki je dodatno obremenjena s kreditnimi obveznostmi, terjatve tožnika ne bo mogla poplačati. Drugega večjega premoženja nima, razen solastniškega deleža na nepremičnini, ki pa ga želi prodati. Izkazana je torej njena volja, da odsvoji edino obstoječe premoženje večje vrednosti, kar z verjetnostjo potrjuje zatrjevano nevarnost otežene izpolnitve tožnikove terjatve. Prav tako je izkazano konkretno ravnanje toženke v smeri odsvojitve, saj je v spis vložila pogodbo o posredovanju pri nakupu in prodaji, sklenjeno z nepremičninsko agencijo, katere predmet je prav trženje omenjene nepremičnine. Drži sicer, da je v pogodbi dogovorjen vezan pravni posel prodaje in nakupa, vendar pa je toženka po svojem pooblaščencu tožniku in hčerki kot predkupnima upravičencema poslala dopis, v katerem ju obvešča, da bo v primeru, da kupca ne bo našla do meseca oktobra (v manj kot dveh mesecih od dneva obvestila), predlagala civilno delitev solastnine pred pristojnim sodiščem s prodajo. Pritožničino poudarjanje pomena vezanega posla prodaje in nakupa nepremičnine zato ne vpliva na pravilnost presoje sodišča o obstoju pogoja iz drugega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

13. Ker je tožnik, s tem ko je izkazal verjetnost obstoja denarne terjatve, pa tudi obstoj nevarnosti za njeno uveljavitev brez izdane začasne odredbe, izpolnil pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, toženka v pritožbi ne more uspeti s trditvijo, da je bilo z odločitvijo prekomerno poseženo v njeno lastninsko pravico in pravico do mirnega družinskega življenja. Še posebej ob zakonski možnosti iz 274. člena ZIZ, da namesto začasne odredbe za dolgovani znesek položi varščino za tožnikovo terjatev. V primeru, da bi toženka našla resnega kupca in upoštevajoč vrednost njene nepremičnine, ki je bistveno večja od tožnikove terjatve, bi z ustrezno sklenjeno pogodbo in deponirano varščino lahko poskrbela za razveljavitev začasne odredbe, zato tudi ob tehtanju položajev obeh pravdnih strank odločitev sodišča prve stopnje ni materialno pravno napačna. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bo glede na odločitev v tem postopku začasna odredba v veljavi le še 30 dni po preteku roka za prostovoljno izpolnitev s to sodbo naložene obveznosti.

_Sklepno:_

14. Ker po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako sodišče tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. in 2. točka 350. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica toženkinega neuspeha s pritožbama (1. odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Omenjeni odvetnik je upnico zastopal že v predhodnem pravdnem in izvršilnem postopku. 2 Ta je po podatkih tožnika med postopkom umrla. 3 Podrobnejša dejstva o tem niso bila navedena.