Jedro

Presoje sorazmernosti ukrepov o omejitvi gibanja res ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostjo izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar pa je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 142/2016 navedlo tudi, da je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika.

Na tožnikovo izrazito begosumnost kažejo njegova dosedanja dejanja v postopkih. Gre za to, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji in ni počakal na rešitev svoje prošnje, da je meje med državami prestopal na nezakonit način in brez osebnih dokumentov, v Republiki Sloveniji pa zaprosil za mednarodno zaščito šele po preteku 12 dni, ko ga je prijela slovenska policija in odvedla v Center za tujce.

Na nesodelovanje v postopku kaže to, da tožnik v 40 dneh ni predložil nobenih dokazov ne glede razmer v Bolgariji, ne glede svoje identitete, ne glede zgodbe, ki jo navaja, čeprav je bil, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito pozvan, da slednje v 15 dneh sporoči.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 406/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) v povezavi s 5. alinejo petega odstavka 84. člena, četrtim odstavkom 84. člena ter 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A. rojen ... 1997 v kraju Mahmad Agha pridržala za namene predaje na prostore za območje Centra za tujce, ... do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III (1. točka izreka sklepa) in sklenila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne seznanitve dne 11. 1. 2017 od 13.20 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice, ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka sklepa).

2. Iz obrazložitve omenjenega sklepa izhaja, da je prosilec dne 11. 1. 2017 pri Ministrstvu za notranje zadeve v Centru za tujce vložil dopolnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V nadaljevanju je bilo prosilcu ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je bilo po preverjanju v bazi EURODAC ugotovljeno, da je prosilec pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji dne 14. 8. 2016. 3. Iz spisovne dokumentacije tožena stranka povzema, da je prosilca dne 1. 12. 2016 obravnavala Policijska uprava Koper skupaj s še devetindvajsetimi osebami. Iz policijske depeše z dne 3. 12. 2016 izhaja, da so policisti PU Koper po obvestilu operativnega klicnega centra PU Koper pri mejni sekciji HII-3 Kastelec prijeli 30 oseb, med njimi je bil tudi prosilec. V postopku je bilo ugotovljeno, da gre za državljana Afganistana, ki ne poseduje potnih listin za prestop notranje meje in da je v Slovenijo nedovoljeno vstopil še z ostalimi zajetimi osebami, peš iz Hrvaške. Ker ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito, je bil prepeljan v Center za tujce v Postojni, kjer je 12. 12. 2016 podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji. Na vprašanje ali je za mednarodno zaščito že zaprosil v kateri izmed držav članic, je izjavil, da je zaprosil zanjo v Bolgariji. Ob dopolnitvi prošnje za mednarodno zaščito je povedal, da govori samo paštu jezik, farskega jezika pa ne razume. V Bolgariji je zaprosil za mednarodno zaščito iz razloga, ker je imel samo dve možnosti, ali bi ga deportirali nazaj v Afganistan, ali pa bi ga odpeljali v odprti oddelek kampa.

4. V nadaljevanju je pristojni organ na podlagi prosilčevih izjav in drugih dokazov izvedenih v postopkih odločil, da prosilcu omeji gibanje na Center za tujce, zaradi izrazite begosumnosti, ki jo v nadaljevanju utemeljuje. Pojasnjuje, da Uredba Dublin III v prvem odstavku 3. člena določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna. Zato je Ministrstvo za notranje zadeve za prosilca pristojnemu organu Bolgarije posredovalo prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Dne 10. 1. 2017 je dobila odgovor uradnega organa Bolgarije, da bo Republika Bolgarija na podlagi ugotovitev rezultatov v bazi EURODAC prosilca sprejela nazaj.

5. V nadaljevanju citira še drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, iz katere izhaja, da v primeru, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko država članica na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridrži, da bi omogočila izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Pri tem se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. Pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je opredelitev pojma „nevarnost pobega“ izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in prieodilo, da tudi uporaba navedene določbe omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja dejstva nevarnosti pobega v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi. Pri tem je prisodilo, da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustreza objektivnim kriterijem za opredelitev pojma nevarnosti pobega.

6. Pri presoji ali je prosilec dejansko izrazito begosumen, je tožena stranka ugotovila naslednje. Bolgarijo je zapustil samovoljno še preden bi lahko o njegovi prošnji za mednarodno zaščito sploh odločali, kar po mnenju pristojnega organa ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku, kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Trditve, da so življenjske razmere v Bolgariji slabe in da je trpel fizično nasilje s strani uradnih, oseb ni z ničemer izkazal. Sam je povedal, da je iskal tudi zdravniško pomoč zaradi težav z nogo in zaradi bolezni, vendar ni dostavil niti zdravniškega potrdila, niti receptov za zdravila, ki mu jih je predpisal zdravnik. Tudi izjavi, da ni imel prevajalca, pristojni organ ne verjame. Zgolj navedba prosilca pa glede na zahtevane dokazne standarde v postopku ne zadostuje. Uredba Dublin III tudi ne dopušča prosilcu možnosti izbire države, ki naj bi obravnavala njegovo prošnjo, saj se s tem prepreči pojav „asylium shopping“. Nadalje navaja, da pristojni organ prosilčevim navedbam o težkih razmerah ne verjame tudi zato, ker je v Zakonu o azilu in beguncih določeno, katere pravice imajo prosilci za mednarodno zaščito v Bolgariji. Pri tem se sklicuje na poglavje II, ki določa, da imajo prosilci pravico do namestitve, hrane, socialne podpore oziroma do brezplačne zdravstvene pomoči, ki jo izvede zdravnik in medicinska sestra, do izkaznice prosilca za mednarodno zaščito, prevajalca in celo do prijave na zavod za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve, v kolikor o njihovi prošnji ni odločeno v roku treh mesecev od predaje. V nadaljevanju se sklicuje na članek „Why few refugees want to stay in Bulgaria“ dostopen na spletu po katerem naj bi večina beguncev želela v države, kjer je večji standard in večja socialna podpora. V posledici naj bi si zato migranti izbirali bogatejše države, kot pa je Bolgarija. Na vprašanje katera je njegova ciljna država, je prosilec odgovoril, da je hotel v Italijo. Navedeno dejstvo še potrjuje prepričanje pristojnega organa, da prosilec v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor ga ne bi prijela policija. Prepričanje organa potrjuje tudi dejstvo, da je prosilec podal namero zaprositi za mednarodno zaščito šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce. Pri tem pristojni organ tudi ne verjame izjavi prosilca, da je skušal že na policijski postaji zaprositi za mednarodno zaščito, in da je prevajalcu skušal dopovedati preko drugih ubežnikov, ki so znali farski jezik, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, a ga prevajalec ni upošteval. Dejstvo, da je prosilec v Slovenijo vstopil na nedovoljen način pa predstavlja zadnjo okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega prosilca in ki je določena v 1. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. 7. Ugotavlja, da okoliščine kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in odšel v kakšno drugo državo EU. Pristojni organ je prepričan, da je prosilec v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito zgolj zato, da bi lahko bil premeščen v Azilni dom v Ljubljani, v katerem pa mu gibanje ne bi bilo omejeno in iz katerega bi lahko nato odšel v Italijo, ki jo je navedel kot ciljno državo. Tudi v Bolgariji je po vložitvi prošnje dosegel, da so ga premestili iz zaprtega begunskega centra v center z odprtim režimom, ki pa ga je nato brez dovoljenja zapustil ter tako nedovoljeno prečkal več državnih meja vse z namenom, da bi prišel v Italijo, za kar je tudi plačal v Afganistanu.

8. V nadaljevanju se sklicuje na 84. člen ZMZ-1 in ugotavlja, da je treba presoditi, ali bo ukrep pridržanja na območju Centra za tujce omogočil izvedbo postopka po Uredbi Dublin III. Pojasnjuje okoliščine varovanja v Azilnem domu, pri čemer se sklicuje na Zakon o zasebnem varovanju. Ugotavlja, da varnostnik na območju Azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne more zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju Azilnega doma, saj prosilec s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja, niti kršitve javnega redu in miru, zaradi česar bi se sploh poklicalo na pomoč policijo. Glede na navedeno je jasno, da prosilec lahko zapusti območje Azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti. Statistično ugotavlja, da je več kot polovica prosilcev zapustila Azilni dom še preden je bil njihov postopek končan. V nadaljevanju se sklicuje še na ZMZ-1 in ugotavlja, da je izrečeni strožji ukrep tudi v skladu z določbami Recepcijske direktive, ki v 10. členu pod določenimi pogoji dopušča namestitev prosilca v zaporu, zaradi česar okoliščine pridržanja prosilca v Centru za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati. Pri svoji odločitvi, kdaj se za prosilca uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, se je pristojni organ oprl tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa kot je na primer pridržanje na območju Azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Po ugotovitvi vseh okoliščin tožena stranka ugotavlja, da obstoja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopka v zvezi s predajo v skladu Z Uredbo Dublin III. Pri tem se sklicuje še na tretji odstavek 28. člena omenjene uredbe.

9. Tožnik v tožbi navaja, da je prišel v Slovenijo dne 1. 12. 2016 in je od tedaj dalje v Centru za tujce. Šele 27. 12. 2016 je tožena stranka prvič izdala sklep o omejitvi gibanja, ki pa je bil s sodbo tega sodišča opr. št. I U 7/2017 z dne 6. 1. 2017 odpravljen in vrnjen toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je dne 12. 1. 2017 ponovno izdala sklep o omejitvi gibanja, ker naj bi bil tožnik izrazito begosumen. Meni, da tožena stranka ni ugotovila nikakršnega nesodelovanja tožnika v postopku, ki se vodi v Sloveniji, kar pomeni, da ni pravilno uporabila kriterija 5. alineje prvega odstavka 68. člena Ztuj-2. Zato gre za kršitev materialnega prava. Obrazložitev tožene stranke, da zgolj navedba tožnika brez priloženih dokazov glede dokaznega standarda v postopku ne zadostuje, ni v skladu z ZMZ-1, ki v tretjem odstavku 21. člena določa, kaj mora tožena stranka spoštovati, če prosilec dokazov nima. Te okoliščine so, da se je prosilec kar najbolj potrudil pri predaji svoje prošnje, da je utemeljil razloge, zakaj dokazov ni predložil, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotuje dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom, ugotovljena prosilčeva verodostojnost, da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče. Vsega pa tega tožena stranka pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevala. Citiranje zakona, ki velja za prosilce mednarodne zaščite, kot dokaz ni dovolj. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje samo na en članek, ki naj bi navajal, kako je v Centrih za tujce v Bolgariji dobro poskrbljeno. Pri tem pa ignorira splošno znane in prosto dostopne informacije, ki kažejo na zelo slabe razmere v Centrih za tujce v Bolgariji. Tako bi moralo biti splošno znano, da je v največjem Centru za begunce v Bolgariji v novembru leta 2016 prišlo do protesta in hudega fizičnega nasilja med begunci in policijo zaradi slabih razmer. Med splošno znana dejstva je treba šteti tudi poročila nekaterih drugih nevladnih organizacij, kot je uveljavljena ELENA, ki so poročale o sodni odločitvi v Haagu dne 13. 5. 2006 št. 16/7663 in 16/7665, ki je zavrnila transfer prosilca v Bolgarijo na podlagi II. pod-odstavka člena 3(2) Dublin III uredbe. Slabe razmere v Centrih za tujce v Bolgariji in sistemske pomanjkljivosti izhajajo tudi iz sodb naslovnega sodišča, ki jih konkretno navede.

10. Članek, ki je citiran na 4. strani izpodbijanega sklepa, tožniku ni bil predočen. Zato se o njem ni mogel izjasniti, sicer pa članek ne more izpodbiti niti poročil nevladnih organizacij, niti sodne prakse Evropskega sodišča, niti naše judikature. Meni, da gre v konkretnem primeru za poseg v tožnikovo osebno svobodo in ne za ukrep omejitve gibanja. V primeru, če obstoja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo, na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III pa izhaja tudi, da mora biti ukrep sorazmeren. Meni, da je sklep nezakonit tako v procesnem kot tudi v materialnem smislu.

11. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je tožnik v tožbi izkazal, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. V omejenem prostoru azilnega doma se zelo slabo počuti, kršene so njegove pravice do osebne svobode, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo.

12. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da se izpodbijani sklepa odpravi ter ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe ter izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem sklepu.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

14. Sodišče je v zadevi dne 24. 1. 2017 opravilo glavno obravnavo na kateri je zaslišalo tožnika in vpogledalo v listine spisa.

15. Na obravnavi je tožena stranka v zvezi z navedbo tožeče stranke, da bi morala dokazati nesodelovanje tožnika v postopku v Sloveniji še navedla, da v 40 dneh ni predložil nobenih dokazov ne glede razmer v Bolgariji, ne glede svoje identitete. Razmere v Bolgariji pa se presojajo po Uredbi Dublin III v postopku, v katerem se izvede postopek vrnitve v Bolgarijo, v kolikor je ta za slednje primerna. Prosilec se sam ne more odločiti za državo, v kateri bo bival. 16. Na gornje je tožeča stranka navedla, da tožnik tudi še 11. 1. 2017 ni bil vprašan, zakaj ni predložil dokazov. Na slednje je tožena stranka pojasnila, da je bil prosilec pozvan, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, da v roku 15 dneh predloži vse dokaze in dokumente o istovetnosti in dokazih svoje zgodbe, ki jo navaja.

17. Tožba ni utemeljena.

18. V zadevi gre za ponovljen postopek, saj je tukajšnje sodišče s sodbo IU 7/2017 z dne 6.1. 2017 tožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbani sklep odpravilo in ga vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, da posamezne relevantne okoliščine ponovno preveri in jih oceni.

19. Med strankama je v tem postopku sporna odločitev tožene stranka, da tožnika pridrži za namene predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore za območje Centra za tujce v Postojni od ustne seznanitve 11. 1. 2017 od 13.20 ure dalje do predaje odgovorni državi članici. Kot podlago za izpodbijano odločitev je tožena stranka navedla določbo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, na podlagi katere lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočili izvedbo postopka za predajo v skladu s to Uredbo, vendar le če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III tudi določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj za to, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici. Pravna podlaga za odločitev toženke je tudi določba prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na podlagi katere lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Po drugem odstavku tega člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka tega člena ZMZ-1, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Po navedeni določbi je tako mogoče izreči dva različna ukrepa. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je predviden milejši ukrep, to je ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, v drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je predpisan strožji ukrep pridržanja, to je ukrep omejitve gibanja na območju in prostore Centra za tujce.

20. Rangiranje ukrepov na milejšega in strožjega pomeni po mnenju sodišča zakonsko izvedbo uresničitve načela sorazmernosti iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter uresničitev obveznosti, da je ukrep pridržanja mogoče uporabiti le, v kolikor ni mogoče učinkovito uporabiti drugih prisilnih ukrepov. Tožena stranka po mora pri izbiri ukrepa po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, ki pomeni odvzem prostosti prosilca za mednarodno zaščito, upoštevati pogoje, kdaj lahko odredi strožji ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce ob predhodni ugotovljeni nevarnosti pobega, ki mora biti izkazana pri izreku obeh ukrepov po prvem in drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 – da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, - ali da je prosilec samovoljno zapustil območje obveznega zadrževanja.

21. Pri izreku izpodbijanega sklepa je po presoji sodišča tožena stranka upoštevala načelo sorazmernosti, z obširnimi razlogi (varnostnik na območju Azilnega doma ne more zadržati tožnik, če se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja in bo samovoljno zapustil Azilni dom) je pojasnila razloge, zakaj je bil tožniku izrečen ukrep pridržanja na območje in prostore Centra za tujce in ne v Azilnem domu.

22. Presoje sorazmernosti ukrepov o omejitvi gibanja res ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostjo izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar pa je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 142/2016 navedlo tudi, da je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika. Sodišče se tako strinja, da je samo s pridržanjem na območju Centra za tujce, kjer velja strožji režim mogoče zagotoviti, da tožnik ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije pred dokončanjem postopka predaje po Uredbi Dublin III. Strožji ukrep je skladen z določbami Recepcijske direktive, ki v 10. členu pod določenimi pogoji dopušča nastanitev prosilca v zaporu zaradi česar okoliščine pridržanja tožnika v Centru za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati. S tem pa je tudi neutemeljen tudi ugovor tožnika o zatrjevaniem odvzemu svobode v konkretnem primeru.

23. Prav tako na tožnikovo izrazito begosumnost tudi po mnenju sodišča kažejo njegova dosedanja dejanja v postopkih, ki so bila ugotovljena v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, in ki jih je tožnik pojasnjeval tudi na glavni obravnavi. Določenim dejstvom tožnik niti ne ugovarja. Gre za okoliščino, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji in ni počakal na rešitev svoje prošnje, da je meje med državami prestopal na nezakonit način in brez osebnih dokumentov, v Republiki Sloveniji pa zaprosil za mednarodno zaščito šele po preteku 12 dni, ko ga je prijela slovenska policija in odvedla v Center za tujce. Tudi po presoji sodišča znatno nevarnost, da bi tožnik lahko pobegnil pred zaključkom postopka po Uredbi Dublin III izkazujejo podatki sistema EURODAC, iz katerih izhaja, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji in dejstvo, da jo je zapustil, še preden je bil postopek odločanja o njegovi prošnji končan. Iz tožnikovih navedb tudi ne izhaja, da ne bi bil seznanjen z okoliščino, da ne sme zapustiti Bolgarije do odločitve njegovi prošnji za mednarodno zaščito, pa je to državo kljub temu samovoljno in nezakonito zapustil brez osebnih dokumentov po lastni volji. Zatrjevanje o slabih življenjskih razmerah, fizičnem in psihičnem nasilju uradnih oseb v Bolgariji, ki ni bilo z ničemer izkazano, po presoji sodišča ne opravičuje tožnikovega ravnanja. Tožnik za svoje trditve ni predložil nobenih dokazov, oziroma si njegove trditve o razlogih za odhod iz Bolgarije tudi nasprotujejo. Tožnik je namreč izpovedal, da je bil že v Afganistanu s tihotapci dogovorjen, da ga odpeljejo v Italijo. Bolgarija torej nikoli ni bila njegova ciljna država, pač pa je v njej zato, ker ga je prejela policija in ker je želel na odprti oddelek, zaprosil za mednarodno zaščito. Slednje je po mnenju sodišča torej storil zgolj iz razloga, da si izboljša trenutne razmere v Bolgariji in omogoči nadaljevanje poti proti Italiji, kar je tudi storil. Tožnik torej ni odšel iz Bolgarije zato, ker bi tam sicer rad ostal, pa mu slabe življenjske razmere tega niso dovoljevale, pač pa iz razloga, ker je želel v drugo državo, to je Italijo za dostop do katere je tihotapcem tudi že v Afganistanu plačal ustrezne stroške.

24. Trditev, da članek na internetu na katerega se v izpodbijanem sklepu sklicuje tožena stranka, tožeči stranki ni bil predstavljen, po mnenju sodišča ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka. Gre za članek na katerem odločitev tožene stranke ne sloni, pač pa ga je slednja citirala le v podkrepitev svojih ostalih navedb in ugotovitev. Sodišče se tudi strinja z razlogovanjem tožene stranke, da Uredba Dublin III, ki določa merila za določitev države članice odgovorne za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne dopušča prosilcu možnosti izbire države, ki naj bi obravnavala njegovo prošnjo. Morebitna dejanska vrnitev tožnika v Bolgarijo pa je stvar samostojnega postopka.

25. Glede na obrazloženo po presoji sodišča ni dvoma, da je tožnik Bolgarijo zapustil po lastni volji, kljub temu da je tam prej podal prošnjo za mednarodno zaščito. Mejo je prehajal ilegalno in kot je izpovedal s pomočjo tihotapcev, dva meseca pa je ilegalno živel tudi v neki garaži v Srbiji. Njegov prihod v Slovenijo ni bil prostovoljen, saj je izrecno izpovedal, da je bila njegova ciljna država Italijo. Za Slovenijo pa pred prihodom v njo sploh še ni slišal. Tudi tožnikove izjave glede bivanja v Sloveniji so nasprotujoče. Po eni strani trdi, da bi tu ostal in se naučil slovenskega jezika, po drugi strani navaja, da mu v Sloveniji ni v redu, ker je dva meseca v zaporu ter da želi od tu ven oziroma v odprti kamp. Moti ga tudi, da so nekateri begunci iz skupine, s katero je potoval, lahko odšli, sam pa ne. Dejstvo, da je tožnik nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo predstavlja naslednjo okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika, saj jo kot milejši objektivni kriterij določa 1. alineja drugega odstavka 68. člena Ztuj-2. Prav tako tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa toženi stranki tudi ni predložil veljavnih dokumentov. Zadnja okoliščina, ki na podlagi individualne obravnave kaže na begosumnost tožnika (4. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2) je sporno dejstvo, da tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji ni zaprosil takoj ob vstopu v državo, kar dodatno potrjuje sodišče v prepričanju, da Slovenija ni tožnikova ciljna država. V kolikor bi bil tak njegov namen, bi slednje po mnenju sodišča tudi storil, saj ni potaval sam, ampak v skupini 30 ljudi, ki je med seboj tudi kominicirala. Če pa bi res mislil, da je prošnjo za zaščito podal že takoj ob vstopu v Slovenijo, bi mu morala zbuditi dvom že okoliščina, da se z njo nič ne dogaja. Glede navedbe tožnika, da si želi v Sloveniji bivati na odprtem oddelku, in da ne bi pobegnil drugam, pa sodišče pripominja, da tožnikovo dosedanje obnašanje te navedbe ne potrjuje. Tožnik je namreč v Bolgariji nesporno bil na odprtem oddelku in je po njegovih navedbah že tam imel zdravstvene težave, pa slednje ni bilo razlog, da bi počakal na dokončanje postopkov. V Srbiji pa je bival ves čas ilegalno in ga je policija po njegovih navedbah pustila pri miru, pa slednje ravno tako ni bilo razlog, da ne bi poti nadaljeval v smeri Italije.

26. Ugotovljene okoliščine utemeljujejo zaključek, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan, Slovenijo zapustil in odšel predvidoma v Italijo v smeri katere je tudi potoval ter tako onemogočil postopek predaje po Uredbi Dublin III. Obrazložitev tožene stranke o tožnikovi begosumnosti je po mnenju sodišča zadostna. Tožnik glede na ugotovljeno tudi sodišča ni prepričal, da bo na dokončanje postopka po Uredbi Dublin III tudi zares počakal v Sloveniji.

27. Neutemeljen je tudi ugovor tožeče stranke v tožbi, da ni izkazano nesodelovanje tožnika v postopku, ki se vodi v Sloveniji, kar da bi morala tožena stranka ob pravilni uporabi kriterija iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena Ztuj-2 upoštevati. V zvezi s slednjim je tožena stranka na obravnavi izpovedali, da tožnik v 40 dneh ni predložil nobenih dokazov ne glede razmer v Bolgariji, ne glede svoje identitete, ne glede zgodbe, ki jo navaja, čeprav je bil, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito pozvan, da slednje v 15 dneh sporoči. Sporno tudi ni, da je iz Hrvaške v Slovenijo vstopil ilegalno. Vse to pa so okoliščine, ki tudi po mnenju sodišča kažejo na tožnikovo dosedanje nesodelovanje v postopku, ki prav tako sodišče utemeljujejo v prepričanju, da Slovenija ni tožnikova ciljna država.

28. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

29. Predlog za izdajo začasne odredbe je bilo potrebno zavreči. 30. Začasno odredbo je v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe, kot to določa drugi odstavek 32. člena ZUS-1. S tem ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo, zoper katero ni pritožbe po prvem odstavku 73. člena ZUS-1, je bilo v obravnavanem primeru s sodbo pravnomočno odločeno, s tem pa je tudi prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tako tožnik za izdajo začasne odredbe nima več pravnega interesa, tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ob analogni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ta namreč določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno na zakonu oprto osebno korist.