Jedro

Stranka, ki v rednem postopku ni uveljavljala svojih pravic in ni predlagala dokazov, ne more z zahtevo za varstvo zakonitosti izsiliti izvajanja dokazov po uradni dolžnosti z zatrjevanjem kršitve instrukcijske maksime.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 91/2007 z dne 27.8.2008 obsojenega D.G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 145. člena KZ določilo kazen 4 (štiri) mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanko S.T. je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 15.000 EUR napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu določilo 300 EUR povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da mora obsojenec kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso.

2. Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih ni pobliže opredelil, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa da mu izreče milejšo sankcijo (sodni opomin) ter ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru navaja, da vložnik v zahtevi izraža zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča in je zato zahteva neutemeljena.

4. Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

5. Vložnik v zahtevi navaja, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov in da je zato podana bistvena kršitev določb zakona o kazenskem postopku, pri čemer pa ne pove katera. Po vložnikovem videnju bi sodišče moralo po uradni dolžnosti pribaviti spise v zadevi dodelitve otroka, saj bi se na ta način lahko prepričalo, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja, ampak da gre le za oškodovankino maščevanje. Izpostavlja tudi, da se kaj takega ni zgodilo prvič, saj da je oškodovanka obsojenca neresnično prijavila, vendar je bil v kazenskem postopku, ki je pred istim prvostopenjskim sodiščem tekel pod I K 757/2005, pravnomočno oproščen. Zato bi moralo po vložnikovem mnenju sodišče ta spis preskrbeti in ga vpogledati po uradni dolžnosti.

6. Obramba dokazov, ki jih navaja v zahtevi, v rednem postopku ni predlagala in je bila s tega vidika popolnoma pasivna. To je storila šele z vloženim izrednim pravnim sredstvom tako, da je na sodišče naslovila očitek, da bi navedena dokaza moralo izvesti po uradni dolžnosti. Glede na to, da obramba v postopkih pred sodiščem prve in druge stopnje dokazov sploh ni predlagala, o morebitni kršitvi pravic obrambe ni mogoče govoriti. Pred prvostopenjskim sodiščem bi lahko namreč podala tak dokazni predlog, v pritožbenem postopku bi te dokaze lahko navajala z uveljavljanjem razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ni sprejemljivo, da bi lahko obramba v zahtevi uspešno zatrjevala, da je sodišče kršilo instrukcijsko maksimo, če bi utemeljila, zakaj bi se sodišče prve stopnje moralo čutiti dolžno širiti ugotavljanje dejanskega stanja izven vprašanj, ki jih stranki nista problematizirali. Zahteva za varstvo zakonitosti ne more biti sredstvo, s katerim bi lahko stranka izsilila izvajanje dokazov po uradni dolžnosti, ki jih je imela možnost uveljavljati v rednem postopku, pa je ni izrabila. Kolikor vložnik v opisanem ravnanju sodišča vidi kršitev procesnih določb, mu zato ni mogoče pritrditi.

7. Zahteva z navedbami, da oškodovanka S.T. ni verodostojno pričala pred sodiščem, saj da se ni podrobno spominjala dogodka in jo je moralo sodišče spomniti nanj, da pa je zagovor obsojenca verodostojen in da mu zato sodišče neutemeljeno ni verjelo, kar pa ob odsotnosti materialnih dokazov pomeni, da bi moralo obsojenca obtožbe oprostiti, ponuja lastno dokazno oceno, ki je v popolnem nasprotju z dejstvi, ugotovljenimi v izpodbijani pravnomočni odločbi. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da vložnik s temi trditvami ne uveljavlja nobene od kršitev zakona, ampak sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po drugem odstavku 420. člena ZKP pa iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

8. Vložnik s trditvijo v zahtevi, da je obsojencu izrečena kazenska sankcija prestroga in da bi zadostoval že sodni opomin, prav tako ne uveljavlja nobene kršitve kazenskega zakona, ampak izpodbija primernost obsojencu izrečene pogojne obsodbe. S tem izrednim pravnim sredstvom pa primernosti kazenske sankcije ni mogoče izpodbijati.

9. Vložnik tudi navaja, da sta sodišči obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka, čeprav je socialno ogrožen, saj prejema le denarno nadomestilo v višini 350 EUR. V tem delu zahteve vložnik ne pove, katere določbe Zakona o kazenskem postopku naj bi sodišče s tako odločitvijo o stroških prekršilo. Sicer pa tudi v tem obsegu, zgolj s sklicevanjem na denarno nadomestilo, ki ga prejema obsojenec, ki je tudi solastnik stanovanja in osebnega avtomobila, vložnik ponuja drugačno presojo obsojenčevih premoženjskih razmer in na ta način ne uveljavlja nobene kršitve procesnega zakona, ampak izpodbija primernost odločitve sodišča o stroških kazenskega postopka.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik obsojenega D.G. niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.