Jedro

Pri presoji utemeljenosti zahteve za davčno olajšavo pri odmeri davka iz dohodka od dejavnosti za začetek opravljanja dejavnosti po 1. odstavku 48. člena ZDoh mora davčni organ ugotoviti tudi drugi pogoj iz druge alinee 4. odstavka tega člena, ali je bila tožniku po predpisih, ki so veljali v času, ko je začel opravljati dejavnost, priznana davčna olajšava za pričetek opravljanja dejavnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, opr. št. U 1160/96-10 z dne 17.11.1998 ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31.5.1996, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava S.B. z dne 4.8.1993 o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1992. Tožena stranka je pritrdila odločitvi prvostopnega organa in zavrnila zahtevo tožeče stranke za priznanje olajšave za začetek opravljanja dejavnosti. Prvostopno sodišče je sledilo ugotovitvi tožene stranke, da je tožnik res registriral 1992. leta dejavnost v Sloveniji, da pa je pred tem opravljal isto dejavnost s sedežem v P. na Hrvaškem. Predložene listine izkazujejo, da je tožnik v času, ko je imel dejavnost na Hrvaškem, v Sloveniji poslovno sodeloval s pravno osebo Elektro M., PE Elektro gradnje, za katero je opravljal storitve z gradbeno mehanizacijo. Z registracijo dejavnosti v Sloveniji ni pričel opravljati dejavnosti na novo, saj je šlo v obravnavani zadevi zgolj za preselitev sedeža opravljanja dejavnosti. Ob dejstvu, da so na prostoru bivše Jugoslavije nastale nove samostojne države, je tako prišlo do preselitve sedeža izven države (to je iz Hrvaške) v drugo državo (to je Slovenijo). Ta okoliščina pa za upravičenost do začetniške olajšave ni relevantna. Glede na navedeno so tudi neutemeljene tožnikove navedbe, da mu po takrat veljavnih predpisih ni bila priznana začetniška olajšava na Hrvaškem, saj tega dejstva tožena stranka ob ugotovitvi, da ne gre za dejavnost, ki se opravlja na novo, ni bila dolžna ugotavljati. Prav tako je, po mnenju prvostopenjskega sodišča neutemeljena tožbena navedba, da je razlog za nepriznanje začetniške olajšave dejstvo, da je dejavnost opravljala tudi tožnikova žena. Tožena stranka tega v izpodbijani odločbi ni zatrjevala, pravilno pa je ugotovila, da je tožnikova žena imela dejavnost na Hrvaškem in da je že v letu 1983 poslovno sodelovala z isto pravno osebo kot tožnik.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in navaja, da je odprl obrtno dejavnost v državi Sloveniji po več kot enem letu dni samostojnosti in v močno spremenjenih pogojih tudi glede vrste dejavnosti. Pri odpiranju obrti v letu 1992 zakon ni izključeval možnosti olajšav za primere, kot je njegov. Zato predlaga, da sodišče pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V zadevi gre za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1992 na podlagi tedaj veljavnega ZDoh, ki je določal, da je zavezanec za davek od dohodkov iz dejavnosti zasebnik, ki dosega dobiček z opravljanjem dejavnosti in je vpisan v register na območju Republike Slovenije. Zavezancem, ki so na novo pričeli opravljati dejavnost, se dobiček prvega leta ne obdavči, obdavčitve pa se ustrezno zmanjšujejo tudi v drugem in tretjem letu (1. odstavek 48. člena). Zakon taksativno našteva, da za zavezanca, ki je na novo začel opravljati dejavnost, ne šteje zavezanec: 1. pri katerem je prišlo do statusne spremembe (delitev, izločitev, pripojitev, spojitev); 2. zavezanec, ki je že opravljal dejavnost in mu je bila skladno s takrat veljavnimi predpisi priznana olajšava za začetek opravljanja dejavnosti; in 3. zavezanec, ki začne opravljati dejavnost za zakoncem, s starši oziroma posvojitelji, starimi starši in otroci oziroma posvojenci (4. odstavek 48. člena). Na podlagi navedenih določb je torej v ZDoh taksativno našteto, kdaj ni mogoče uveljavljati olajšave za začetek dejavnosti. Položaja novinca nima med drugim zavezanec, ki izpolnjuje dva kumulativna pogoja: da je že opravljal dejavnost in da mu je bila, skladno s tedaj veljavnimi predpisi, priznana olajšava za začetek opravljanja dejavnosti.

V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da je tožnik v letu 1992 registriral dejavnost v Sloveniji, da je pred tem opravljal isto dejavnost in je imel sedež obratovalnice registriran v P. na Hrvaškem. Na tej podlagi mu ni bila priznana davčna olajšava iz 2. alinee 4. odstavka 48. člena ZDoh.

Po presoji pritožbenega sodišča, glede na pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje davčne olajšave po navedeni zakonski določbi, dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker ni bil , kot pravilno trdi pritožba, ugotovljen še drugi pogoj, ali je bila tožniku kot zavezancu, po predpisih, ki so veljali v času, ko je začel opravljati dejavnost, priznana olajšava za pričetek opravljanja dejavnosti. Zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo, zato je izpodbijana sodba nezakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (76. člen Zakona o upravnem sporu).