Up-504/02 - 8

3. 2. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B.-B., d.n.o., o.p., Z., na seji senata dne 21. januarja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1837/2000 z dne 24. 5. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik navaja, da je Delovno sodišče v Celju ugodilo njegovemu zahtevku za plačilo razlike med dnevnicami ter prejetimi terenskimi dodatki in regresi za prehrano za obdobje od 7. 10. 1991 do 7. 4. 1992, ko je kot policist delal na slovenski meji, na pritožbo tožene stranke pa je Višje delovno in socialno sodišče sodbo spremenilo in zahtevek tožeče stranke (sedanjega ustavnega pritožnika) zavrnilo. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo pritožbenega sodišča in v tej zvezi zatrjuje kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) v povezavi s 14. členom Ustave (enakost pred zakonom) ter kršitev 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva) in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Meni, da pravica do poštenega sojenja vsebuje tudi uporabo veljavnih predpisov države na način, da so v posameznem postopku glede varstva pravic vsi v enakem položaju.

2.Ustavni pritožnik navaja, da je podobne zahtevke uveljavljalo veliko število policistov, ki so bili po osamosvojitvi Slovenije začasno razporejeni na mejo s V., da so nekateri delavci uspeli pred sodiščem, da je z nekaterimi Ministrstvo za notranje zadeve sklenilo poravnave, nekateri pa so ostali "praznih rok".

3.Pritožnik se ne strinja z razlago pravnih pravil, ki jih je uporabilo pritožbeno sodišče, in meni, da je bilo to "izrazito formalistično, ozko, enostransko in njemu v škodo". Meni, da mu celotne dnevnice pripadajo na podlagi 71. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 in nasl. - ZDDO), saj je bil s sedeža policijske postaje odsoten več kot 12 ur na dan. Zatrjuje različno obravnavanje s strani delodajalca in prilaga kopijo poravnave, ki jo je Ministrstvo sklenilo z enim od delavcev. Opozarja na drugačno odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v neki drugi istovrstni zadevi ter prilaga kopije sodb prve in druge stopnje v zadevi Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 1307/96. V tej zadevi je sodišče takšnemu zahtevku na plačilo dnevnic ugodilo in torej odločilo drugače kot v njegovem primeru.

4.Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Iz navedenega sledi, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati, ali je pravilno pravno stališče, da delavcem v obravnavanem primeru ne pripadajo dnevnice, ker niso bivali na terenu izven kraja svojega stalnega oziroma začasnega bivališča. Pritožnik pa ne navaja razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je navedeno pravno stališče v nasprotju s kakšno ustavno pravico ali temeljno svoboščino. Zgolj dejstvo, da se pritožnik ne strinja z interpretacijo pravnih pravil in uporabo prava s strani pritožbenega sodišča, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) oziroma pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) ter pravice do poštenega sojenja (6. člen EKČP).

5.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi sicer lahko bila pomembna navedba pritožnika o odstopu od sodne prakse v istovrstnih primerih. Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) namreč izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Vendar izpodbijani sodbi takšne pomanjkljivosti ni mogoče očitati. Iz priložene sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1382/97-8 z dne 14. 12. 1998 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 1307/96 z dne 9. 5. 1997 namreč ni mogoče sklepati, da gre za enotno in ustaljeno sodno prakso. Sodbi pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje v eni zadevi, v kateri je bilo ob enakem ali podobnem dejanskem stanju odločeno drugače, ne predstavljata ustaljene sodne prakse in ne dokazujeta, da sodišče ob takšnem ali podobnem dejanskem stanju redoma odloča tako, kot navaja pritožnik, niti ne, da je bila pritožniku kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave samo zato, ker v sodni praksi obstaja sodba, ki je drugačna od pritožnikove. Na takšno posamezno predhodno odločitev v istovrstni zadevi sodišče namreč ni vezano. Sodišče tudi ni vezano na predhodno sklenjene poravnave oziroma na predhodno prakso delodajalca v drugih istovrstnih primerih. Izpodbijana sodba pa ne odstopa od sočasne enotne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča v istovrstnih zadevah, kar je razvidno npr. iz njegovih sodb št.

Pdp 931/98-2 z dne 12. 10. 2000, Pdp 789/2000-2 z dne 12. 10. 2000, Pdp 483/99-2 z dne 12. 10. 2000, Pdp 872/98 z dne 5. 10. 2000 in drugih, v katerih je sprejelo enako stališče, kot v izpodbijani sodbi, takšno stališče pa je bilo potrjeno tudi s strani Vrhovnega sodišča (npr. v sodbi št. VIII Ips 21/2001 z dne 25. 9. 2001 in drugih). Izpodbijanega stališča glede pravice delavca do dnevnic tudi ni mogoče označiti kot samovoljnega oziroma arbitrarnega, saj ga je Višje delovno in socialno sodišče v izpodbijani sodbi utemeljilo z razumnimi pravnimi argumenti.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki jih zatrjuje ustavni pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan