Jedro

Tožnica v reviziji izpodbija samo odločitev o zamudnih obrestih, torej odločitev o postranski terjatvi. Njena vrednost za ugotovitev revizijske vrednosti spornega predmeta ni pomembna, ker se po drugem odstavku 39. člena ZPP postranska terjatev sploh ne upošteva. Zato je treba v primerih, ko se z revizijo izpodbija samo odločitev o obrestih kot postranski terjatvi, šteti, da po pravilih procesnega prava ni vrednosti spornega predmeta. Taka revizija ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 367. člena ZPP in je torej nedovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju o še odprtem zahtevku za odločanje s sodbo ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank tudi denarni prihranki v znesku 37.700 DEM in da je tožničin delež na tem premoženju enak toženčevemu, slednjemu pa naložilo, da mora tožnici izplačati znesek 18.850 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 29.5.1992, to je znesek 970.265,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.1992 dalje do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 177.805,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je toženec vložil pritožbo, kateri je sodišče druge stopnje delno ugodilo in izpodbijano sodbo v izreku o zamudnih obrestih tako spremenilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od 9.1.2002 dalje do plačila, medtem ko je v ostalem toženčevo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero jo izpodbija v delu odločitve o spremembi prvostopne sodbe. Kot revizijska razloga uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje na način, da se toženčeva pritožba v celoti zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje tudi v izreku o zamudnih obrestih.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo in št. 2/2004) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala predvsem njeno zavrženje, podredno pa zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje. Kot izredno pravno sredstvo ima v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom omejen obseg in razloge izpodbijanja. Dovoljena je le v tistih primerih, ki jih ZPP posebej določa. Po drugem odstavku 367. člena ZPP smejo stranke vložiti revizijo samo v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. V tretjem odstavku istega člena so taksativno navedeni primeri, v katerih je revizija dovoljena ne glede na vrednost spora. ZPP v drugem poglavju določa, kako se ugotavlja vrednost spornega predmeta. Če je za ugotovitev stvarne pristojnosti sodišča, pravice do revizije in v drugih primerih, ki so določeni v tem zakonu, odločilna vrednost spornega predmeta, se po prvem odstavku 39. člena vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. V drugem odstavku istega člena je izrecno pojasnjeno, da se obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

V obravnavani zadevi višina prisojene glavnice v revizijskem postopku ni več sporna, saj tožnica izrecno opredeljuje, da je predmet njene revizije le vprašanje, kdaj pričnejo teči zamudne obresti od neizpodbijano prisojene ji glavnice. Temu ustrezen je tudi njen revizijski predlog. Ker obravnavan spor nima narave spora iz tretjega odstavka 367. člena ZPP, je treba dovoljenost revizije presojati po drugem odstavku 367. člena ZPP in 39. členu ZPP.

Zamudne obresti od zahtevane glavnice so po že navedeni določbi drugega odstavka 39. člena ZPP postranska terjatev. Te narave obrestni zahtevek ne izgubi niti takrat, ko ostane v revizijskem postopku sporna le odločitev o obrestih. Prav to se je zgodilo v obravnavani zadevi. Tožnica v reviziji izpodbija samo odločitev o zamudnih obrestih, torej odločitev o postranski terjatvi. Njena vrednost za ugotovitev revizijske vrednosti spornega predmeta ni pomembna, ker se po drugem odstavku 39. člena ZPP postranska terjatev sploh ne upošteva. Zato je treba v primerih, ko se z revizijo izpodbija samo odločitev o obrestih kot postranski terjatvi, šteti, da po pravilih procesnega prava ni vrednosti spornega predmeta. Taka revizija ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 367. člena ZPP in je torej nedovoljena.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP tožničino revizijo zavrglo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), medtem ko je odločanje o toženčevih stroških revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo odpadlo, ker ti niso bili priglašeni.