Jedro

Izvedensko delo opravljajo izvedenci, ki jih določi sodišče, ki dokazovanje z izvedenci tudi vodi (prvi odstavek 252. člena ZPP). Izven pravdnega postopka pridobljeno mnenje (v konkretnem primeru poročilo o blagajniškem poslovanju) tako ne more biti dokaz v smislu določb ZPP, ki ureja dokazovanje. Takšno, po stranki naročeno mnenje, v skladu z zakonom in uveljavljeno sodno prakso, predstavlja le del strankine trditvene podlage. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ugotovitev o višini škode iz poročila o blagajniškem poslovanju ne bi smelo upoštevati. Ker pa jih je, je s tem kršilo pravila dokazovanja, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati 98.229,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2008 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). V presežku za znesek 1.770,47 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2008 dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.261,80 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). S sklepom je odločilo, da se ugotovi, da je tožeča stranka A.A. umaknila tožbo zoper toženko, zato se v tem delu postopek ustavi.

Toženka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je dokazan obstoj vseh temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Nedokazano je ugotovilo obstoj nedopustnega ravnanja toženke, ki naj bi bilo v tem, da je na bančni račun tožeče stranke polagala manj denarja, kot ga je bilo pripravljenega za polog. Vse zaslišane priče so potrdile tudi sicer nesporno dejstvo, da je bilo v procesu od zaključevanja blagajne, priprave gotovine za polog, hrambe v sefu oziroma tudi v fasciklu v pisarni in izvedenega pologa naslednjega dne udeleženih več različnih oseb, ki so imele neposreden dostop do gotovine, namenjene za polog na banko. Tožeča stranka ni dokazala trditev, da je prihajalo do manjkov le pri pologih toženke, saj ni predložila dokumentacije za primere, ko so pologe opravljali drugi zaposleni. Glede ugotovljene nedopustnosti ravnanja sodba nima razlogov, s čimer je podana tudi kršitev pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po prepričanju toženke tožeča stranka ni dokazala niti obstoja niti višine škode. Pri ugotavljanju višine škode je izhajalo predvsem iz izračuna A.B. o blagajniškem poslovanju. Gre za privatno izvedensko mnenje, ki ga ni mogoče šteti kot dokaz, temveč le kot sestavni del tožbenih navedb, s katerim je tožeča stranka opredelila višino tožbenega zahtevka. Izračun je tožeča stranka predložila prepozno, toženka je ugovarjala prekluzijo. Odločitev sodišča prve stopnje izpodbija tudi zaradi same vsebine listin, na katerih temelji izračun, kot tudi izračun izvedenke A.C.. Izvedenka je ugotovila, da blagajniško poslovanje pri tožeči stranki ni potekalo v skladu z računovodskimi standardi, da ni bilo pisnih navodil za vodenje blagajne in da višina menjalnega denarja ni bila določena. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da pri ugotavljanju gotovine za polog ni bilo potrebno upoštevati menjalnega denarja. Izvedenka ni izpovedala, kot to smiselno navaja sodišče, da se menjalnega denarja ne bi smelo upoštevati, temveč je le pojasnila, da bi v tem primeru znašali manjki denarja toliko, kot je navedeno v koloni 6 izvedenskega mnenja. Po prepričanju toženke je za ugotovitev morebitne škode in njene višine potrebna celotna analiza blagajniških zaključkov. Toženka meni, da je izvedenka ravnala pravilno, ko je pri izračunu upoštevala menjalni denar, kljub temu pa njen izračun višine škode ni pravilen in zakonit. Izvedenkin izračun temelji tudi na nedopustnih dokazih dodatno pridobljenih rekapitulacij, ki jih ni bilo v spisu, in ki jih je izvedenka sama naknadno pridobila od tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je odločitev o višini škode oprlo na poenostavljene in nedokazane navedbe tožeče stranke in neobrazloženo prezrlo strokovne ugotovitve izvedenke z nedvomno večjo težo in s temeljem v samih listinah. Zaslišane priče – prodajalci so imele interes na izid postopka. Njihove poenotene izpovedbe glede načina blagajniškega poslovanja zato ne morejo imeti resnične dokazne vrednosti. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje glede obstoja vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo, kot tudi ugotovitev njene odgovornosti. Škoda je nastala zaradi malomarnega ravnanja tožeče stranke, ki ni imela urejenega blagajniškega poslovanja. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo s kakšno stopnjo krivde je toženko spoznalo za odgovorno. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Določb Odvetniške tarife ni dosledno uporabilo, toženki gredo stroški za vse vloge in udeležbe na narokih. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni pa popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato ni mogoče presoditi, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Pritožba toženke sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Neutemeljen je tudi očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih zapisalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami ali zapisniki. Takšnega nasprotja ni zapisalo.

Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so: toženka je bila pri tožeči stranki zaposlena po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu prodajalka ter da je na bančni račun tožeče stranke polagala manj gotovine, kot je to izhajalo iz zaključka blagajne. Zaradi njenega ravnanja je prišlo do manjka (v času od 3. 1. 2004 do 11. 12. 2007), ki ga je izvedenka A.C. ugotovila v višini 42.141,26 EUR. Izvedenka je od zneska gotovine, ki bi moral biti položen na bančni račun, odštevala menjalni denar, pri tem pa ni upoštevala menjalnega denarja od prejšnjega dne. Sodišče prve stopnje ni sprejelo stališča izvedenke A.C., da je potrebno menjalni denar odšteti, zato je sledilo izračunu, ki ga je tožeča stranka pridobila pred pravdo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena.

Po določbi prvega odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji) je delavec odškodninsko odgovoren delodajalcu, če na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo. Upoštevajoč to določbo in določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list RS št. 83/2001 in naslednji) o odškodninski odgovornosti, morajo biti za odškodninsko odgovornost delavca podani kumulativno vsi elementi odgovornosti: da gre za škodo povzročeno z nedopustnim ravnanjem delavca na delu ali v zvezi z delom, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda delavca (namen ali huda malomarnost). Posebnosti odškodninske odgovornosti iz delovnega razmerja so predvsem v tem, da je delavec odgovoren le za škodo, ki jo povzroči na delu (pri opravljanju svojih del in nalog) ali v zvezi z delom in ki jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti (182. do 185. člen ZDR).

Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za škodo, ki je nastala v obliki manjka, ni bistveno, kot skuša prikazati toženka v pritožbi, da tožeča stranka ni dokazala, da je prihajalo do manjkov le pri pologih toženke. Bistvene dejanske okoliščine v tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi listin, izvedenskega mnenja in izpovedb prič. Po oceni pritožbenega sodišča je dokazna ocena, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje glede odgovornosti toženke za škodo, pravilna in prepričljiva.

Sodišče prve stopnje je višino škode, ki ga je zaradi protipravnega ravnanja toženke utrpela tožeča stranka, ugotavljalo s sodno izvedenko ekonomske stroke A.C. ter poročilom o blagajniškem poslovanju, ki ga je izdelala mag. A.B.. Izvedensko mnenje in poročilo o blagajniškem poslovanju se razlikuje predvsem v upoštevanju menjalnega denarja. Sodba sodišča prve stopnje glede višine škode dejansko temelji le na izračunu A.B. in njeni izpovedbi. Izvedensko delo opravljajo izvedenci, ki jih določi sodišče, ki dokazovanje z izvedenci tudi vodi (prvi odstavek 252. člena ZPP). Izven pravdnega postopka pridobljeno mnenje (v konkretnem primeru poročilo o blagajniškem poslovanju) tako ne more biti dokaz v smislu določb ZPP, ki ureja dokazovanje. Takšno, po stranki naročeno mnenje, v skladu z zakonom in uveljavljeno sodno prakso, predstavlja le del strankine trditvene podlage. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ugotovitev o višini škode iz poročila o blagajniškem poslovanju ne bi smelo upoštevati. Ker pa jih je, je s tem kršilo pravila dokazovanja, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke ugodilo, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje pred pravdo priloženo mnenje obravnava kot dokazno listino le v delu, ki ga predstavlja izvid. Upošteva naj, da je dokazno breme za ugotovitev obstoja in višine škode na strani tožeče stranke. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje sicer pridobilo mnenje izvedenke in jo tudi zaslišalo. Če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, mora sodišče postopati po določbi 254. člena ZPP. Ker sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, saj je ravno zato določilo izvedenca, mora nejasnosti razčistiti z zaslišanjem izvedenca (tudi ponovnim) ali z drugim izvedencem.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči o zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh relevantnih dejstev. Zato pojmovno ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje. V nasprotnem bi sodišče druge stopnje prevzemalo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člen ZPP. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zaradi razveljavitve sodbe je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških. O teh stroških bo moralo sodišče prve stopnje odločiti s končno odločbo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.