Jedro

Za dokazovanje dejstva, da je bilo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti izvršilnega naslova razveljavljeno in tako niso izpolnjeni pogoji za dovolitev izvršbe, lahko dolžnik predlaga zgolj listinske dokaze, še posebej takrat, kadar trdi, da je pred pravdnim sodiščem vložil predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti.

Bistveni učinek določbe prvega odstavka 190. člena ZPP je v tem, da bo sodba, ki je izdana med pravdnima strankama, učinkovala tudi zoper tretjo osebo, ki je stvar ali pravico pridobila med pravdo. Pravnomočna sodba o terjatvi, ki je bila izdana med prvotnim upnikom in dolžnikom, bo tako učinkovala tudi v korist prevzemnika terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu točke II/3 izreka, potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izvršbo delno ustavilo za določena plačila, ki so bila izvedena s strani dolžnika. V točki II/1 je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša na delna plačila zneskov 107,50 EUR, 15.000,00 EUR, 668,56 EUR, 162,50 EUR in 2.000,00 EUR zavrglo, v točki II/2 pa je ugovoru delno ugodilo tako, da je sklep o izvršbi z dne 30. 12. 2016 delno razveljavilo glede izterjave zakonitih zamudnih obresti od zneska 324,71 EUR od 18. 5. 2016 dalje do plačila ter v tem delu predlog upnika za izvršbo zavrnilo. V točki II/3 pa je v preostalem delu dolžnikov ugovor zavrnilo.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dolžnik. Navaja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje v dokaz svojih utemeljenih ugovornih navedb predlagal izvedbo naroka, sodišče prve stopnje pa naroka ni izvedlo. Zato vztraja pri izvedbi naroka tudi pred pritožbenim sodiščem. Sodišče prve stopnje se sklicuje na načelo stroge formalne legalitete, pri čemer povzema, da je vezano na izvršilni naslov, ki ga ne more spreminjati in se ne sme spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti, pri tem pa je vezano tudi na potrdilo o izvršljivosti in ga samo ne sme presojati. Sprašuje se, kdo pa naj po tem presoja, če ne sodišče, ki odloča o ugovoru. Sodišče se sklicuje tudi na sodni primer III Cp 279/94, ki je 23 let star primer in zato se sprašuje, ali bodo tudi pritožbeni sodniki se oprli na tako star primer ali pa bodo našli novejšega in pravičnejšega iz sodne prakse. Poudarja, da sodišče kupoprodajne pogodbe z dne 20. 8. 2014 niti ni zahtevalo in zato se z njo tudi ni seznanilo. Napada odločitev v točki 24, 64 in 66 izpodbijanega sklepa, kjer sodišče trdi, da dolžnik v ničemer ni zatrjeval in ni dokazoval, da je potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti razveljavljeno. To je zmotno, saj je dolžnik zahteval izvedbo naroka, na katerem bi pod prisego izpovedala tudi sodnica A. A., sodišče prve stopnje pa tega ni upoštevalo. Poudarja, da je tudi že vložil predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti izvršilnega naslova. Meni, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opirati na omenjeno potrdilo o izvršljivosti sodbe I Pg 394/2016, ker je bilo to izdano nepravemu zastopniku upnika. Meni, da sta bili obe sodnici pod pritiskom in sta tako odločili zato, ker sta podlegli hudodelski izsiljevalski družbi. Sprašuje se, ali sodišče v Sloveniji podpira dejstvo, da sta dva tuja pravna subjekta sklenila kupoprodajno pogodbo, ob kateri pa nista plačala davka državi, iz česar bi imeli korist vsi slovenski koristniki državnega proračuna. Očitno sodišče ne zanima, ali sta upnik B., d.o.o. in prejšnji upnik plačala davek ob sklenjeni kupoprodajni pogodbi v vrednosti 168.000.000,00 EUR. Sprašuje se, kako naj dokaže, da je formalna legaliteta drugačna, če pa sodišče noče izvesti naroka. Sodnica nikoli ni zahtevala kupoprodajne pogodbe z dne 20. 8. 2014, katera bi edina lahko dokazovala verodostojnost izvršilne listine. Sodnica je tudi zapisala, da upnik B., d.o.o. ob vložitvi predloga za izvršbo ni predložil vseh listin, na katere je opiral svoj zahtevek, vendar je kljub temu izdala sklep o izvršbi.

3. Upnik je podal odgovor na pritožbo in predlagal zavrnitev dolžnikove pritožbe. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je štelo, da dolžnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje v točki II/3 izreka, torej v delu, v katerem v preostalem delu sodišče prve stopnje dolžnikovem ugovoru ni ugodilo in ga je zavrnilo. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje v točki II/1 ugovor dolžnika glede zatrjevanih plačil zavrglo, je ta odločitev dolžniku v korist, saj je za iste zneske, za katere je dolžnik ugovarjal zoper sklep o izvršbi, da jih je poravnal, sodišče prve stopnje v točki I izpodbijanega sklepa izvršbo za te zneske ustavilo. V izpodbijanem delu je sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami).

6. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa izčrpno odgovorilo na vse dolžnikove trditve v ugovoru in v dopolnitvah in pri tem tudi upoštevalo navedbe dolžnika, ki jih je podal na upnikov odgovor na ugovor. V zvezi s tem zato pritožbeno sodišče podrobno odgovarja le na pritožbene navedbe dolžnika, s katerimi izpostavlja, da je pred sodiščem prve stopnje v dokazne namene za svoje trditve predlagal izvedbo naroka, katerega sodišče prve stopnje ni izvedlo oziroma, ki se nanašajo na trditve o ponarejenem potrdilu o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe I Pg 394/2014. Ob tem bo v nadaljevanju pritožbeno sodišče tudi odgovorilo na pritožbene trditve o tem, da sodišče prve stopnje ni od upnika zahtevalo kupoprodajne pogodbe z dne 20. 8. 2014, po kateri naj ne bi bil plačan davek od kupoprodaje.

7. Na podlagi prvega odstavka 17. člena ZIZ sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, po drugem odstavku 17. člena ZIZ pa med izvršilne naslove spada tudi izvršljiva sodna odločba. Po 18. členu ZIZ je s sodno odločbo mišljena sodba, katera pa mora biti pravnomočna in izvršljiva. ZIZ v 19. členu določa, da je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa prične teči naslednji dan od dneva, ko je bila dolžniku odločba vročena. Po tretjem odstavku 19. člena ZIZ pa na podlagi odločbe, ki je v nekem delu postala izvršljiva, je mogoče dovoliti izvršbo glede tega dela.

8. Upnik je v konkretni zadevi zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova ? pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 394/2014 z dne 8. 9. 2015. Iz priloge C3 spisa, katere je tekom postopka pridobilo sodišče prve stopnje tudi izhaja, da je omenjena sodba postala izvršljiva 17. 5. 2016, kar pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati, da je terjatev, ugotovljena v omenjenem izvršilnem naslovu pravnomočna in izvršljiva, upnik pa izpolnjuje pogoje za vložitev predloga za izvršbo. Glede na to, da dolžnik v postopku pred sodiščem prve stopnje, kakor tudi v pritožbenem postopku ni uspel dokazati, da je bilo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe I Pg 394/2014 razveljavljeno, je bila izvršba v konkretnem primeru pravilno dovoljena.

9. Dolžnik je v pritožbi zoper izpodbijani sklep zatrjeval, da je vložil zahtevo oziroma predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, iz priloge C4 spisa pa izhaja, da je Okrožno sodišče v Kranju dne 12. 5. 2017 dolžnikov predlog zavrnilo, odločitev pa je postala pravnomočna z odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 593/2017 z dne 13. 7. 2017. Slednje pomeni, da potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti, ki je bilo izdano v okviru pravdnega postopka I Pg 394/2014 ni bilo razveljavljeno in je tako izvršilni naslov postal izvršljiv 17. 5. 2016. Zaradi navedenih ugotovitev sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvesti naroka in na njem zaslišati predlagane osebe.

10. V postopku izvršbe narok, na katerem se izvajajo dokazi, ni obvezen. Sodišče tako narok lahko opravi le, kadar zakon tako določa ali kadar oceni, da je to smotrno. V konkretnem primeru zakon naroka ne predpisuje, sodišče pa tudi ni dolžno izvesti naroka kljub temu, da stranka pri izvedbi naroka z zaslišanjem strank in prič postopka vztraja pri razpisu naroka. Dolžnik je namreč zatrjeval, da izvršilni naslov ni izvršljiv, za te navedbe pa je predlagal izvedbo naroka, na katerem naj se zaslišijo stranke in priče. Za dokazovanje tega dejstva (da je potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti razveljavljeno in tako niso izpolnjeni pogoji za dovolitev izvršbe) pa lahko dolžnik predlaga zgolj listinske dokaze, še posebej takrat, kadar trdi, da je pred pravdnim sodiščem vložil predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Te listinske dokaze je sodišče prve stopnje upoštevalo in ugotovilo, da dolžnik ni izkazal, da bi bilo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti razveljavljeno, zaradi česar narok ni bil potreben. Pravica stranka do izvedbe vseh predlaganih dokazov pa tudi ni absolutna in zato sodišče v skladu z določbo 287. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi1. Sodišče tako lahko zavrne nesubstancirane dokazne predloge strank in tudi nepotrebne oziroma nerelevantne dokaze, s katerimi bi se dokazovale trditve o dejstvih, ki niso pravno odločilna oziroma pravno relevantna in tudi ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča prve stopnje. S predlaganimi dokazi s strani dolžnika, da se zaslišijo stranke postopka in priče v zvezi z zatrjevanim dejstvom, da izvršilni naslov ni izvršljiv in tako ni pravilno izdano potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti izvršilnega naslova, so neprimerni dokazni predlogi oziroma z njimi dolžnik v nobenem primeru ne bi mogel doseči drugačne ugotovitve od tistih, ki jih potrjujejo listinski dokazi. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti naroka.

11. Dolžnik v ugovoru in vseh svojih vlogah, kakor tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep zatrjuje, da sodba, ki predstavlja izvršilni naslov, glasi na upnika C., d.o.o., medtem ko je predlog za izvršbo vložil upnik B., d.o.o. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa podrobno navedlo, da je upnik že v predlogu za izvršbo z dne 15. 12. 2016 navedel, da je v izvršilnem naslovu kot tožeča stranka naveden C., d.o.o., sedanji upnik B., d.o.o. pa je terjatev odkupil, kar izhaja iz pogodbe o odstopu terjatev z dne 15. 5. 2015 in priloge št. 1 - seznam prenesenih terjatev (70. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ker je upnik v odgovoru na ugovor na podlagi 58. člena ZIZ tudi predložil dokaz - pogodbo o odstopu terjatev z dne 12. 5. 2015 s prilogo št. 1 - seznam prenesenih terjatev (priloga A7 spisa), je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je prehod terjatve iz prvotnega na sedanjega upnika izkazan in se pri tem oprlo na določbo 417. člena OZ ter 190. člena ZPP.

12. Po prvem odstavku 24. člena ZIZ dovoli sodišče izvršbo tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če _v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj._ Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Upnik je v predlogu za izvršbo navedel, da je nanj terjatev od prvotnega upnika prešla na podlagi pogodbe o odstopu terjatve z dne 12. 5. 2015 ter priloge št. 1 - seznam prenesenih terjatev, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da je bila ta pogodba s strani upnika v odgovoru na dolžnikov ugovor sodišču prve stopnje priložena in izpolnjuje vse pogoje po določbah OZ, s katerimi je upnik izkazal prehod terjatve nanj z po zakonu overjeno listino.

13. V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, kar pomeni, da izvršilno sodišče ne presoja, temveč le izvršuje obveznost, ki izhaja iz pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova. Ker izvršilno sodišče zgolj izvršuje tisto obveznost, ki je navedena v izreku izvršilnega naslova, tudi ni pristojno in ne sme odločati o vprašanju legitimacije strank in zato pasivna legitimacija praviloma pripada osebi, ki je v izvršilnem naslovu označena kot dolžnik, aktivna legitimacija pa osebi, ki je v izvršilnem naslovu označena kot upnik. Izjemo od tega pravila dopušča ZIZ v prvem odstavku 24. člena, ki določa, da sodišče lahko dovoli izvršbo tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prehod obveznosti dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Tako se izvršba lahko predlaga tudi s strani osebe, ki ni v izvršilnem naslovu navedena kot upnik pod pogoji iz prvega odstavka 24. člena ZIZ. Naloga izvršilnega sodišča pa je le, da ugotovi, ali so ti pogoji izpolnjeni.

14. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na določbo prvega odstavka 190. člena ZPP, ki se po 15. členu ZIZ smiselno uporablja v izvršilnem postopku tako, da odstop terjatve, ki je predmet pravde med samo pravdo, ni ovira, da se pravda med istima pravdnima strankama ne dokonča o istem predmetu spora. V konkretnem primeru je do odstopa terjatve iz prvotnega na sedanjega upnika prišlo s pogodbo o odstopu terjatve z dne 12. 5. 2015, torej v času, ko je še tekel pravdni postopek med prvotnim upnikom in dolžnikom in se je končal z izdajo sodbe z dne 8. 9. 2015. Vrhovno sodišče RS je v sodbi III Ips 51/2015 z dne 22. 11. 2016 zavzelo stališče, da sta v zvezi s tem izoblikovani dve pravni teoriji, in sicer relevančna teorija, po kateri je tožnik dolžan tožbeni zahtevek prilagoditi nastali odtujitvi ter irelevančna teorija, po kateri tožniku ni potrebno spreminjati zahtevka. Bistveni učinek določbe prvega odstavka 190. člena ZPP je v tem, da bo sodba, ki je izdana med pravdnima strankama, učinkovala tudi zoper tretjo osebo, ki je stvar ali pravico pridobila med pravdo. Pravnomočna sodba o terjatvi, ki je bila izdana med prvotnim upnikom in dolžnikom bo tako učinkovala tudi v korist prevzemnika terjatve (sedanjega upnika). Učinek pravnomočnosti odločitve prevzemniku terjatve zato omogoča, da zoper dolžnika lahko uveljavlja terjatev s prisilno izvršbo po prvem odstavku 24. člena ZIZ. Zato tudi tožnik ni dolžan prilagoditi tožbenega zahtevka o odstopu terjatve, v kolikor pa bi tožnik vztrajal pri prvotno postavljenem zahtevku, bi to pomenilo, da za odločitev sodišča vprašanja, povezana s samim odstopom terjatve, ne bodo relevantna. Ker objektivne meje pravnomočnosti takšne sodbe ne bodo obsegale samega odstopa terjatve, bo dolžnik tovrstne ugovore lahko uveljavljal v primeru morebitne izvršbe s strani prevzemnika terjatve po prvem odstavku 24. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo v ugovornem postopku, ali so izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 24. člena ZIZ. Dolžnikov glavni argument (ugovorni, kakor tudi pritožbeni) je, da sodišče noče sprevideti, da je pomembna kupoprodajna pogodba z dne 20. 8. 2014, od katere ni bil plačan davek. Predmet prenosa terjatve pa predstavlja pogodba o odstopu terjatve z dne 12. 5. 2015, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 417. člena OZ, po katerem lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, nanj prenese svojo terjatev, s terjatvijo pa preidejo na prevzemnika stranske pravice, za prenos terjatve pa ni potrebna dolžnikova privolitev, odstopnik pa mora dolžnika obvestiti o odstopu. Zaključilo je, da je bila pogodba o odstopu terjatve sklenjena med odstopnikom in sedanjim upnikom kot prevzemnikom, da sta stranki te pogodbe sklenili tudi pogodbo z dne 8. 8. 2014, s katero je bila dogovorjena prodaja in odstop odstopnikovih terjatev na prevzemnika ter da je seznam posameznih terjatev, ki se prenašajo od odstopnika na prevzemnika, naveden v prilogi št. 1 pogodbe. Iz seznama odstopljenih terjatev tudi izhaja, da so bile omenjene terjatve predmet pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Kranju I Pg 394/2014 in so bile zato točno omenjene terjatve po omenjeni sodbi s pogodbo o odstopu terjatve prenesene na sedanjega upnika. Dolžnik pa je bil z odstopom terjatve najkasneje obveščen s prejemom sklepa o izvršbi, sicer pa je tudi sam v ugovoru priznal, da je bil v ustnem kontaktu z direktorjem sedanjega upnika.

15. Pritožbene trditve v smeri, da mora sodišče vpogledati v kupoprodajno pogodbo z dne 20. 8. 2014, kakor tudi navedbe o tem, da je bilo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti v pravdnem postopku izdano nepravemu zastopniku, so tako pravno nepomembne za odločanje o ugovoru dolžnika. Kot je bilo že poudarjeno, izvršilno sodišče zgolj izvršuje v skladu z izrekom izvršilnega naslova ter pri tem upošteva, ali je novi upnik z overjeno listino dokazal, da je bila terjatev nanj prenesena. Trditve dolžnika o tem, da ni bil plačan davek in je tako upnik izigral državo, kakor tudi trditve o tem, da je pravdno sodišče goljufivo izdalo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti in to nepravi osebi, za ta postopek niso pravno pomembne. Dejstvo je, da je upnik v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZIZ ter na podlagi izvršilnega naslova izkazal, da je upravičen vložiti predlog za izvršbo zoper dolžnika.

16. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu je tako pravilna in zakonita, dolžnikova pritožba pa neutemeljena (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Upnik je v odgovoru na pritožbo priglasil stroške pritožbenega postopka, katere pa krije sam glede na to, da odgovor na pritožbo v izvršilnem postopku ni obvezen in predstavlja zgolj fakultativno vlogo. Poleg tega z navedbami v odgovoru na pritožbo v ničemer ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato odgovor na pritožbo nepotreben.

1 Nina Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, stran 611.