Jedro

Za ravnanja, glede katerih sodnik uživa imuniteto, ki pomeni procesno oviro za vložitev odškodninske tožbe zoper njega, država odgovarja kot za lastna ravnanja. Posamezen sodnik je nosilec sodne oblasti in kot organ države v bistvu država na področju izvajanja sodne oblasti. Zato je škoda, povzročena v zvezi s takim oblastnim ravnanjem, škoda, ki jo je povzročila država.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo z dne 1.7.2021 in njeno dopolnitev z dne 10.11.2021 kot nedovoljeno zavrglo.

2. Zoper ta sklep se je pritožil tožnik. Predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo tožbo z dne 1.7.2021 in njeno dopolnitev z dne 10.11.2021. Tožnik je izpolnil odvečno procesno predpostavko. Prva toženka tedaj in tudi kasneje v mirovno rešitev ni privolila, s tožnikom se nikoli ni želela poravnati. Gre za kršitev načela enakosti (14. člen Ustave RS) in 22. člena Ustave RS. Omenjena predpostavka je vgrajena z namenom, da ovira tožnike pri vlaganju tožb zoper državo. Tožnik nima vzvoda, da prvo toženko prisili, da mu izda potrdilo o neuspelem mirovnem postopku. Druga toženka je zlorabila sodno funkcijo z namenom, da zaščiti tožence in odloča tožniku v škodo. Dokazna ocena, ki jo je sodišče sprejelo, je bila napačna in v nasprotju z dokazi, kar je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani. Vse dokler sodnik naklepno povzroča stranki škodo in odloča v nasprotju z dokazi v spisu, se ne more sklicevati na materialno sodniško imuniteto in druge privilegije. Takšno odločanje si zasluži odškodninsko odgovornost in kazensko ovadbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožbo zoper prvo toženo stranko (državo) pravilno pojasnilo, da je tožnik predložil le predlog za sporazumno reševanje spora z dne 11.6.2021, državno odvetništvo pa se na njegov predlog še ni odzvalo in tudi ni izdalo potrdila o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku. Če stranke niso sklenile sporazuma o mirni rešitvi spora, pa se predhodni postopek konča po poteku treh mesecev od dneva začetka predhodnega postopka (4. alineja 1. odst. 35. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv). Ta rok pa do vložitve predmetne tožbe še ni potekel. Ker je pomemben trenutek vložitve tožbe, ni pomembno, da kasneje prva toženka s tožnikom ni mirno rešila spora. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da nima vzvoda, da prvo toženko prisili k izdaji potrdila o neuspelem mirovnem postopku. Tega prva toženka izda šele v osmih dneh od dne, ko se postopek konča. To pa je po preteku roka treh mesecev, ki v času vložitve tožbe še ni potekel. Tudi po oceni pritožbenega sodišča določba 1. odst. 27. člena ZDOdv, ki določa procesno predpostavko za vložitev tožbe, ni protiustavna. V točki 4 obrazložitve sklepa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, zakaj takšna določba ni v nasprotju z ustavno pravico do sodnega varstva in se pritožbeno sodišče na te razloge sklicuje, da jih ne bi po nepotrebnem ponavljalo.

5. Glede tožbe zoper drugo toženo stranko kot sodnico je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da Ustava Republike Slovenije v 134. členu varuje sodnikovo neodvisnost in nepristranskost ter preprečuje oviranje sodnikovega dela. Po 1. odstavku te določbe nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču. Ta materialna imuniteta sodnika varuje pred neposredno odškodninsko odgovornostjo. Sodišče prve stopnje je v tožbi očitana ravnanja drugi toženki kot sodnici, s katerimi naj bi povzročila škodo, pravilno opredelilo kot mnenje, dano pri odločanju. Pravilno je tudi navedlo, da slednje ne pomeni le končne odločitve sodnika, temveč obsega celoto procesnih in materialnopravnih odločitev, ki pripeljejo do končnega rezultata v posamezni zadevi. Tožnik je drugi toženki očital pristransko vodenje, naklepno in protipravno odločanje v njegovo škodo s tem, ko naj bi vse navedbe tožnika v pravdnem postopku III P 2750/2017 vztrajno ignorirala, nerazumno pa sledila neutemeljenim in pavšalnim navedbam tožencev, zaradi česar naj bi tožniku nastala škoda. V pritožbi tožnik poudarja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno dokazno oceno, ki je bila v nasprotju z dokazi. V zvezi s to trditvijo je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je dokazno oceno zagotovo mogoče opredeliti kot mnenje, ki ga je sodnica dala pri odločanju na sodišču. Če se stranka s podano dokazno oceno ne strinja, je ta lahko predmet presoje v pritožbenem postopku in so stranki na voljo pravna sredstva. Tožnik v pritožbi navaja, da je pravno sredstvo tudi izkoristil. Če se tekom posameznega pravdnega postopka pojavijo okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost razpravljajočega sodnika, pa Zakon o pravdnem postopku (ZPP) daje strankam na voljo možnost izločitve sodnika. Materialna sodniška imuniteta varuje sodnikovo samostojnost in neodvisnost ravno v takih primerih, kot je obravnavani. Nasprotno pritožbeno stališče ni pravilno. Tožnik namreč ni podal nobenih dejanskih navedb, ki bi vodile v zaključek, da je bilo ravnanje sodnice onkraj tistega ravnanja, ki je krito z materialno sodniško imuniteto. Za ravnanja, glede katerih sodnik uživa imuniteto, ki pomeni procesno oviro za vložitev odškodninske tožbe zoper njega, država odgovarja kot za lastna ravnanja. Posamezen sodnik je nosilec sodne oblasti in kot organ države v bistvu država na področju izvajanja sodne oblasti. Zato je škoda, povzročena v zvezi s takim oblastnim ravnanjem, škoda, ki jo je povzročila država.1

6. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 Tako tudi Jan Zobec v: Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, str. 185-213