Jedro

Če je v spisu izkazano, da je bila tožniku škoda povzročena s kaznivim dejanjem,je v konkretnem primeru vprašanje zastaranja odškodninskega zahtevka rešiti upoštevaje določbe člena 377 ZOR in ne upoštevaje določb čl.376

Izrek

Pritožbi se ugodi, prvostopna sodba se v izpodbijanem obsodilnem delu glede prvotoženki v plačilo naložene odškodnine v celoti razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločanje o stroških pritožbe in pritožbenega odgovora se pridrži za končno odločbo.

Z uvodoma navedeno sodbo je prvostopno sodišče oba toženca nerazdelno zavezalo, da plačata tožniku odškodnino v znesku 6,073.851,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tako odločitev izpodbija v celoti le prvotožena stranka iz vseh v členu 353/I Zakona o pravdnem postopku - ZPP predvidenih pritožbenih razlogov. Vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije in zastaranja odškodninskega zahtevka, graja višino za posamezne oblike nepremoženjske škode prisojene odškodnine in v tej zvezi opozarja, da je zavarovalna vsota omejena, česar pa prvo sodišče ni upoštevalo.

Pritožba se zavzema za zavrnitev tožbenega zahtevka na pritožbeni stopnji.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in se zavzel za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Ker se drugotoženec zoper prvostopno sodbo ne pritožuje, je glede njega le-ta pravnomočna.

Pritožba je utemeljena.

Res je v prvem postopku tožnik le navajal, da je bilo vozilo drugotoženca obvezno zavarovano pri prvotoženi stranki po polici št. xxxyyy z veljavnostjo do 14.6.1987, ni pa ta listina bila priložena spisu. Ko se prvotožena stranka še naprej sklicuje, da v sporu ni pasivno legitimirana, pa je treba za sedaj pritrditi stališču prvega sodišča, da je v primeru, če vozilo drugotoženca ni bilo zavarovano, prvotoženka pasivno legitimirana na podlagi določb v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. l. takratne SFRJ, št. 24/76 - člen 55/I), ki ureja tudi vprašanje regresiranja izplačane odškodnine. Temu delu pritožbenih ugovorov je bilo tedaj za zdaj odreči uspeh, v ponovljenem postopku pa naj prvostopno sodišče v tej zvezi prouči še podatke priloženih kazenskih sodb in odškodninske sodbe za oškodovanca S.V. Treba pa je slediti pritožbi, ko ta napada stališče prvega sodišča, da tožnikov odškodninski zahtevek ob vložitvi tožbe še ni zastaral. Prvo sodišče se namreč sklicuje na določbe o relativnem zastaranju (člen 376/I Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), pri tem pa je spregledalo določbe o absolutnem zastaranju iz člena 376/II ZOR, kakor opozarja pritožba. Vendar tudi slednji ni mogoče brezpogojno pritrditi, da je tožbeni zahtevek tožnika že zastaral, ker je namreč izkazano, da je bila tožniku škoda povzročena s kaznivim dejanjem, tako da je v konkretnem primeru vprašanje zastaranja odškodninskega zahtevka rešiti upoštevaje določbe člena 377 ZOR. Zaradi svojega pravnega naziranja, ki je predmet pritožbe, prvo sodišče ni raziskalo okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče v smislu člena 377 ZOR rešiti ugovor zastaranja, zato je bilo treba zaradi razjasnitve v tej zvezi odločilnih dejanskih okoliščin napadeno sodbo razveljaviti.

Prav tako ni mogoče mimo pritožbenega ugovora, ki ga v postopku prve stopnje prvotoženka ni uveljavljala, namreč da je bila zavarovalna vsota v času škodnega dogodka limitirana, kar bi bilo potrebno, po opravljeni valorizaciji zavarovalne vsote na vrednost v času razsoje, upoštevati ob odmeri odškodninske obveznosti prvotožene stranke.

Sodna praksa je na tem področju že oblikovala stališča o možnih načinih valorizacije zavarovalne vsote. V ponovljenem postopku bo tako najprej ugotoviti, koliko je znašala zavarovalna vsota v času škodnega dogodka in koliko znaša po opravljeni valorizaciji v času odločanja sodišča prve stopnje ter nato, v skladu z dejanskimi zaključki in po premotritvi še ostalih pritožbenih izvajanj, znova odločiti o obsegu odškodninske obveznosti prvotožene stranke, seveda le v primeru, če se bo izkazalo, da terjatev ob vložitvi tožbe še ni zastarala.

Ko po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega prava pritožbeno sodišče ni našlo, je ob navedenem ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi določb člena 370 ZPP.

O stroških postopka na prvi stopnji pritožbeno sodišče ni odločalo, ker izrek izpodbijane sodbe (v nasprotju z razlogi) ne vsebuje stroškovne odločitve.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 166/III ZPP.

Obrazložitev

Pritožbi se ugodi, prvostopna sodba se v izpodbijanem obsodilnem delu glede prvotoženki v plačilo naložene odškodnine v celoti razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločanje o stroških pritožbe in pritožbenega odgovora se pridrži za končno odločbo.

Z uvodoma navedeno sodbo je prvostopno sodišče oba toženca nerazdelno zavezalo, da plačata tožniku odškodnino v znesku 6,073.851,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tako odločitev izpodbija v celoti le prvotožena stranka iz vseh v členu 353/I Zakona o pravdnem postopku - ZPP predvidenih pritožbenih razlogov. Vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije in zastaranja odškodninskega zahtevka, graja višino za posamezne oblike nepremoženjske škode prisojene odškodnine in v tej zvezi opozarja, da je zavarovalna vsota omejena, česar pa prvo sodišče ni upoštevalo.

Pritožba se zavzema za zavrnitev tožbenega zahtevka na pritožbeni stopnji.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in se zavzel za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Ker se drugotoženec zoper prvostopno sodbo ne pritožuje, je glede njega le-ta pravnomočna.

Pritožba je utemeljena.

Res je v prvem postopku tožnik le navajal, da je bilo vozilo drugotoženca obvezno zavarovano pri prvotoženi stranki po polici št. xxxyyy z veljavnostjo do 14.6.1987, ni pa ta listina bila priložena spisu. Ko se prvotožena stranka še naprej sklicuje, da v sporu ni pasivno legitimirana, pa je treba za sedaj pritrditi stališču prvega sodišča, da je v primeru, če vozilo drugotoženca ni bilo zavarovano, prvotoženka pasivno legitimirana na podlagi določb v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. l. takratne SFRJ, št. 24/76 - člen 55/I), ki ureja tudi vprašanje regresiranja izplačane odškodnine. Temu delu pritožbenih ugovorov je bilo tedaj za zdaj odreči uspeh, v ponovljenem postopku pa naj prvostopno sodišče v tej zvezi prouči še podatke priloženih kazenskih sodb in odškodninske sodbe za oškodovanca S.V. Treba pa je slediti pritožbi, ko ta napada stališče prvega sodišča, da tožnikov odškodninski zahtevek ob vložitvi tožbe še ni zastaral. Prvo sodišče se namreč sklicuje na določbe o relativnem zastaranju (člen 376/I Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), pri tem pa je spregledalo določbe o absolutnem zastaranju iz člena 376/II ZOR, kakor opozarja pritožba. Vendar tudi slednji ni mogoče brezpogojno pritrditi, da je tožbeni zahtevek tožnika že zastaral, ker je namreč izkazano, da je bila tožniku škoda povzročena s kaznivim dejanjem, tako da je v konkretnem primeru vprašanje zastaranja odškodninskega zahtevka rešiti upoštevaje določbe člena 377 ZOR. Zaradi svojega pravnega naziranja, ki je predmet pritožbe, prvo sodišče ni raziskalo okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče v smislu člena 377 ZOR rešiti ugovor zastaranja, zato je bilo treba zaradi razjasnitve v tej zvezi odločilnih dejanskih okoliščin napadeno sodbo razveljaviti.

Prav tako ni mogoče mimo pritožbenega ugovora, ki ga v postopku prve stopnje prvotoženka ni uveljavljala, namreč da je bila zavarovalna vsota v času škodnega dogodka limitirana, kar bi bilo potrebno, po opravljeni valorizaciji zavarovalne vsote na vrednost v času razsoje, upoštevati ob odmeri odškodninske obveznosti prvotožene stranke.

Sodna praksa je na tem področju že oblikovala stališča o možnih načinih valorizacije zavarovalne vsote. V ponovljenem postopku bo tako najprej ugotoviti, koliko je znašala zavarovalna vsota v času škodnega dogodka in koliko znaša po opravljeni valorizaciji v času odločanja sodišča prve stopnje ter nato, v skladu z dejanskimi zaključki in po premotritvi še ostalih pritožbenih izvajanj, znova odločiti o obsegu odškodninske obveznosti prvotožene stranke, seveda le v primeru, če se bo izkazalo, da terjatev ob vložitvi tožbe še ni zastarala.

Ko po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega prava pritožbeno sodišče ni našlo, je ob navedenem ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi določb člena 370 ZPP.

O stroških postopka na prvi stopnji pritožbeno sodišče ni odločalo, ker izrek izpodbijane sodbe (v nasprotju z razlogi) ne vsebuje stroškovne odločitve.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 166/III ZPP.