Jedro

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bila v sodbi spregledana pravna podlaga, katere upoštevanje bi vodilo k (vsaj delni) utemeljenosti zahtevka. Pritožba ni navedla nobenih okoliščin, ki bi nudile podlago za sklep, da je toženec vedel, da se s sporazumom ureja pravni položaj tožnika. Glede na to ne more biti dvoma o pravilnosti stališča izpodbijane sodbe, da tožnik na podlagi sporazuma, sklenjenega med tožencem in D., d.o.o., L., ni pridobil pravic v razmerju do toženca.

Že iz razloga, ker sporazum ni bil sklenjen med pravdnima strankama in ni šlo za pogodbo v korist tretjega, se sodbi ni bilo treba posebej izreči o tem, ali je bila z njim prenovljena obveznost ali izražena toženčeva volja v smislu odpovedi terjatvi, ki jo je toženec uveljavljal v izvršilnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 648,80 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 110577/2014 z dne 25. 8. 2014 v prvi in tretji točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Trdi, da je toženec s sklenitvijo sporazuma spremenil zapadlost obveznosti, kakor izhaja iz sklepa o izvršbi, po katerem je celotna terjatev zapadla v plačilo 31. 12. 2013. Sporazum, s katerim je toženec privolil v spremembo načina poravnave oziroma zapadlosti posameznih obrokov, je bil namreč sklenjen po pravnomočnosti sklepa o izvršbi 20. 1. 2014. Toženec se je s sklenitvijo sporazuma tudi odpovedal terjatvi, ki jo zoper tožnika izkazuje sklep o izvršbi. Privolil je namreč, da D., d.o.o., preostanek terjatve poplača v dogovorjenih mesečnih obrokih. Obveznost namreč preneha, če se pogodbeni stranki sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestili z novo, ki ima drugačen predmet oziroma temelji na drugi pravni podlagi. Prenovitev obveznosti izhaja tudi iz 4. člena sporazuma. Podrejeno predlaga spremembo sodbe v delu, v katerem se nanaša na izterjavo denarnih zneskov po 31. 1. 2014. Za odtegnitev 16.104,40 EUR ni bilo podlage. Tožnik sicer ni sodeloval pri sklenitvi sporazuma, vendar pa se lahko sklicuje na to na podlagi zakonske določbe o učinkovanju pogodbe v korist tretjega.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Trditvi, da je bila s sporazumom z dne 20. 1. 2014 spremenjena zapadlost terjatve po pravnomočnosti sklepa o izvršbi in da se je toženec odpovedal svoji terjatvi, sta novi in zato nedovoljeni. Poleg tega s sporazumom z dne 20. 1. 2014 ni bila spremenjena zapadlost terjatve, niti toženec ni izjavil, da ne bo zahteval izpolnitve obveznosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je zahtevek za plačilo 16.891,24 EUR utemeljeval s trditvijo, da je toženec s tem, ko ni takoj umaknil predloga za izvršbo oziroma vložil predloga za odlog izvršbe, kršil sporazum, sklenjen med pravdnima strankama 20. 1. 2014 in mu je zaradi tega nastala škoda v v višini zahtevka.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je bil predlog za izvršbo za izterjavo 226.000,00 EUR vložen zoper družbo D. d.o.o. R., R., in da je sklep o izvršbi postal pravnomočen 18. 1. 2014, - da je bil predlog za izvršbo vložen na podlagi sodne poravnave, sklenjene med tožencem kot upnikom in družbo D., d.o.o., L., kot dolžnikom, s katerim se je med drugim dolžnik zavezal plačati 288.000,00 EUR v 144 mesečnih obrokih po 2.000,00 EUR, v primeru zamude s plačilom obroka za več kot 30 dni pa zapade v plačilo celotna preostala nedospela glavnica, - da je bil med tožencem in družbo D., d.o.o., L., 20. 1. 2014 sklenjen sporazum, s katerim se je toženec zavezal predlagati odlog izvršbe do prvega neplačila obrokov, - da ni dokazana sklenitev ustnega sporazuma, s katerim bi se bil toženec zavezal umakniti predlog za izvršbo, - da niti tožnik niti M. O., zakoniti zastopnik družbe D., d.o.o., L., toženca ni seznanil, da je bil predlog za izvršbo vložen zoper napačno osebo in da se s sporazumom ureja tudi razmerje do tožnika, - da se toženčevi predstavniki, ki so sodelovali pri pripravi sporazuma, niso zavedali, da je bil predlog za izvršbo vložen zoper napačno osebo in da se toženec ni mogel zavedati, da s sporazumom ureja tudi razmerje do tožnika.

7. Izpodbijana sodba zavzema stališče, (1) da bi tožnik morebitno nepravilno toženčevo ravnanje lahko preprečil z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi, (2) da toženec tožnika ni z nedopustnim ravnanjem napeljal k opustitvi vložitve ugovora, (3) da sporazum z dne 20. 1. 2014 ne predstavlja pogodbe v korist tretjega in (4) da je tožnik s plačilom poravnal svoj dolg iz pravnomočnega izvršilnega naslova.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bila v sodbi spregledana pravna podlaga, katere upoštevanje bi vodilo k (vsaj delni) utemeljenosti zahtevka. Pritožba ni navedla nobenih okoliščin, ki bi nudile podlago za sklep, da je toženec vedel, da se s sporazumom ureja pravni položaj tožnika. Glede na to ne more biti dvoma o pravilnosti stališča izpodbijane sodbe, da tožnik na podlagi sporazuma, sklenjenega med tožencem in D., d.o.o., L., ni pridobil pravic v razmerju do toženca (126. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

9. Že iz razloga, ker sporazum ni bil sklenjen med pravdnima strankama in ni šlo za pogodbo v korist tretjega, se sodbi ni bilo treba posebej izreči o tem, ali je bila z njim prenovljena obveznost (323. člen OZ) ali izražena toženčeva volja v smislu odpovedi terjatvi, ki jo je toženec uveljavljal v izvršilnem postopku.

10. Po ugotovitvi, da niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan tožencu povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za pritožbeni postopek (628,80 EUR po tar. št. 3210) ter za materialne stroške (20 EUR po tar. št. 6002) in znašajo skupaj 648,80 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.