Jedro

Kot dejansko življenje po 1. odstavku 40. člena ZDS je mogoče šteti le tisto dejansko prebivanje na območju Slovenije, ki je tudi zakonito. Odjava stalnega prebivališča po 23.12.1990 je pravno relevantno dejstvo za ugotavljanje dejanskega življenja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 10.5.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila tožničini prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi določbe 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92). V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica na dan 23.12.1990 sicer imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Slovenji, vendar v Republiki Sloveniji dejansko ne živi. Da tožnica v Sloveniji ne živi je bilo ugotovljeno na podlagi izjav prič ter dejstva, da je tožnica dne 17.5.1991 odjavila svoje prebivališče v Republiki Sloveniji. Ker tožnica ne živi v Republiki Sloveniji ni izpolnjen eden od pogojev iz citirane zakonske določbe za njen sprejem v državljanstvo.

Tožnica v tožbi navaja, da je glede na zakonsko normo irelevantno dejstvo, da je 17.5.1991 odjavila stalno prebivališče. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker ni navedeno, na podlagi katerih prič je bilo ugotovljeno, da v Sloveniji ne živi. Tožena stranka ji ni omogočila soočiti se z ugotovitvami postopka ter ponuditi druge dokaze. Tožnica dejansko živi v Sloveniji že več kot 10 let. Od 1.7.1982 do 1.8.1992 je bila kot poročevalka ... časopisa ... akreditirana v takratni Skupščini Republike Slovenije. Do 1.3.1992 je imela svoje delovne prostore v zgradbi Časopisnega podjetja ... S 1.8.1992 se je v Sloveniji upokojila in tu prejema pokojnino. V Ljubljani ima stanovanje na podlagi sklenjene stanovanjske pogodbe in plačuje vse obveznosti v zvezi z uporabo tega stanovanja. Tožnica je tožbi priložila listinska dokazila: potrdilo Državnega zbora, potrdilo Časopisnega podjetja ..., pogodbo o najemu poslovnih prostorov, stanovanjsko pogodbo, odločbo o pokojnini, izjavo 9 stanovalcev z dne 11.6.1993, da tožnica od leta 1982 živi na svojem stanovanju v Ljubljani ter drugo listinsko dokumentacijo. Meni, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je izpodbijano odločbo izdala v skladu z določbo 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je na podlagi izjav prič - sostanovalcev ugotovila, da tožnica dejansko ne živi v Ljubljani. Tudi v svoji vlogi za sprejem v državljanstvo je tožnica navedla, da v kolikor se ne nahaja v Sloveniji, živi na Rijeki, kjer je tudi zaposlena. Dne 17.5.1991 se je z naslova v Ljubljani odjavila in kot nov naslov bivališča navedla ... Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče je tožbi ugodilo iz naslednjih razlogov: Državljan druge republike nekdanje SFRJ pridobi državljanstvo po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, če je imel dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in v Sloveniji dejansko tudi živi. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na dan 23.12.1990, sporno je le, ali tudi dejansko živi v Sloveniji ter ali je za ugotavljanje dejanskega življenja v Sloveniji relevantno dejstvo, da je tožnica po 23.12.1990 odjavila stalno prebivališče v Sloveniji.

Pojem "dejanskega življenja v Republiki Sloveniji" v navedenem zakonu ni opredeljen. Gre torej za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora določiti organ, ki ta zakon uporablja. Po mnenju sodišča za dejansko življenje ni potrebna neprekinjena fizična prisotnost v Republiki Sloveniji. Določena oseba dejansko živi tam, kjer opravlja vse ali pa vsaj pretežni del svojih življenjskih aktivnosti. Pri tem pa v nasprotju s tožničinim stališčem, da je glede na zakonsko normo irelevatno, da je 17.5.1991 odjavila stalno prebivališče, sodišče meni, da je kot dejansko življenje v Republiki Sloveniji na podlagi 1. odstavka 40. člena citiranega zakona mogoče šteti le tisto dejansko prebivanje na območju Slovenije, ki je tudi zakonito. Bilo bi v nasprotju z logično razlago navedene zakonske določbe kot tudi sicer s pravnim redom, da bi se državljanstvo pridobilo na podlagi nezakonitega dejanskega prebivanja v Sloveniji.

Sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisov v tej zadevi ni razvidno ali je tožnica po 17.5.1991 ponovno prijavila stalno prebivališče v Sloveniji, oziroma če je, kdaj ga je in kako je legalizirala svoj bivalni status, če dejansko ves čas živi v Sloveniji, kot to zatrjuje v tožbi. O tej bistveni okoliščini je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Po mnenju sodišča pa tožena stranka v upravnem postopku tudi ni dovolj upoštevala pravil postopka, kar je lahko vplivalo na rešitev te zadeve.

Tožena stranka je pred izdajo izpodbijane odločbe o okoliščini ali tožnica dejansko živi v Sloveniji, zaslišala 3 priče, ki so izpovedale, v kakšnih časovnih presledkih so videle tožnico na njenem naslovu v Ljubljani. V upravnih spisih pa se nahaja tudi "potrdilo" z dne 13.7.1992, ki ga tožena stranka v izpodbijani odločbi ne omenja in s katerim "hišni svet skupnosti stanovalcev" potrjuje, da tožnica stalno živi na svojem naslovu v Ljubljani. Tožena stranka v nasprotju s temeljnim načelom postopka - načelom proste presoje dokazov (9. člen zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju: ZUP) ni presodila vsakega od teh dokazov posebej in vseh zbranih dokazov skupaj, ampak v izpodbijani odločbi le pavšalno navaja, da je dejansko stanje ugotovljeno na podlagi izjav prič (brez navedbe imena teh prič). Iz podatkov spisov tudi ni razvidno, da bi tožena stranka, čeprav ji je bil znan tožničin naslov, pred izdajo izpodbijane odločbe dala tožnici možnost, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. S tem je tožena stranka kršila načelo zaslišanja stranke (1. odstavek 8. člena ZUP). Po načelu materialne resnice je upravni organ v postopku dolžan ugotoviti resnično stanje stvari (7. člen ZUP). Tožnica v tožbi navaja dejstva in predlaga dokaze, ki jih ni mogla uveljavljati v postopku in ki bi naj dokazovali, da dejansko stanje v izpodbijani odločbi ni popolno oziroma pravilno ugotovljeno.

Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka je sodišče moralo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih odpraviti. Navedeni zakon ter zakon o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).