Jedro

Zavezanci za plačilo komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo niso tisti lastniki objektov, ki so se že pred uveljavitvijo (novih) pravnih podlag za odmero komunalnega prispevka lahko že zakonito priključili na komunalno opremo, saj tedaj ne gre (več) za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Kranj št. 351-1/2012-20-48/15 z dne 24. 11. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je tožniku z izpodbijano odločbo za 2/3 lastniški delež na stavbi št. 478 na zemljišču parc. št. 236/10 k.o. ... odmeril komunalni prispevek za kanalizacijo v znesku (z upoštevano olajšavo 60%) 2776,13 EUR in odločil, da mora tožnik ta znesek plačati v 24 mesečnih obrokih po 115,67 EUR na račun toženke. Iz obrazložitve izhaja, da je izpodbijana odločba izdana ob upoštevanju sodbe naslovnega sodišča opr. št. I U 101/2013, ki jo toženka v bistvenem povzema, navaja pa še, da je bilo v Mestni občini Kranj zgrajeno javno fekalno kanalizacijsko omrežje, zaradi česar je bila mogoča priključitev predmetne stavbe na to omrežje, s tem pa se je izboljšala komunalna opremljenost stavbnega zemljišča oziroma objekta. V takem primeru se po zakonu o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) po uradni dolžnosti odmeri komunalni prispevek, toženka pa je pri tem, v skladu z navedeno sodbo naslovnega sodišča, uporabila v času odmere veljaven Odlok o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za Mestno občino Kranj (Uradni list RS, št. 106/08 in 53/2011; v nadaljevanju Odlok MOK). Nato navaja elemente, ki jih je upoštevala pri izračunu komunalnega prispevka, in sam izračun.

2. Župan mestne občine Kranj je kot drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve njegove odločbe pa med drugim izhaja, da je prvostopenjski organ materialnopravno podlago za obračun komunalnega prispevka upošteval v skladu s prej navedeno sodbo naslovnega sodišča, tožnikove navedbe, da ni zavezanec po ZPNačrt pa je ocenil za nerelevantne, ker gre za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča. 3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je že leta 2007 zaprosil za komunalno soglasje, ga 10. 9. 2007 tudi dobil in zanj plačal. Še pred tem, okoli 15. 8. 2007, je bila njegova nepremičnina tudi priklopljena na kanalizacijo. Ko je zaprosil za soglasje in odmero prispevka, je bil v veljavi predpis iz leta 2003. Tožniku je znano, da toženka ni imela izdelanega predpisa za odmero komunalnega prispevka, zato je septembra 2007 zapovedala komunali Kranj, da do izdaje predpisa, ki bo podlaga za odmero komunalnega prispevka, preneha z izdajo komunalnih soglasij. To izhaja tudi iz razprave na 13. seji Sveta Mestne občine Kranj dne 6. 2. 2008, pod točko 8.b. Tožniku je bila v letu 2011 odločba izdana v nenavadnih okoliščinah, dan po tem, ko je kot predsednik KS Primskovo na Uradu za okolje in prostor pri toženi stranki povprašal, kako se stvari odvijajo. Po tem, ko je bila njegova nepremičnina že 4 leta priklopljena na kanalizacijo, je odločbo o odmeri dobil že naslednji dan po obisku na Uradu za okolje in prostor. Iz navedenih razlogov meni, da bi morala toženka za odmero upoštevati določbe, ki so veljale tedaj, ko je podal vlogo, to je leta 2007, oziroma najkasneje ko je dobil kanalizacijsko soglasje. Poleg tega se mu ne zdi pravično, da ga je toženka oškodovala z izdajo odločbe šele po spremembi predpisa v njegovo škodo. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

4. Toženka se v odgovoru na tožbo smiselno sklicuje na svoje navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Med strankama ni sporno, da je bil tožniku komunalni prispevek odmerjen po uradni dolžnosti, zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt). Vendar pa tožnik meni, da štiri leta po priklopu na kanalizacijsko omrežje, ki je bil opravljen s soglasjem toženke, ne gre več za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča, zato iz tega naslova ni mogoče odmeriti komunalnega prispevka, če že, pa bi ga morala toženka odmeriti v skladu s predpisi, veljavnimi v času priklopa.

7. Vrhovno sodišče je primerljiva pravna vprašanja (med drugim) obravnavalo v zadevi X Ips 93/2013 in v odločbi zavzelo več stališč, ki jih v nadaljevanju povzema tudi naslovno sodišče. Tako Vrhovno sodišče opozarja, da je po določbah 80. člena ZPNačrt lastnik obstoječega objekta lahko zavezanec za plačilo komunalnega prispevka le v primerih, če se na novo priključuje na komunalno opremo ali če povečuje površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. S tega vidika je torej treba razlagati tudi sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt, na katerem temelji izpodbijana odločba: razlog za izdajo take odločbe (zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo) za lastnika obstoječega objekta je po vsebini lahko podan le, če se ta na novo priključuje na komunalno opremo, ali če povečuje površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. 8. Izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo pomeni gradnjo tiste vrste komunalne opreme, na katero doslej lastnik objekta ni mogel priključiti oziroma mu ni bila omogočena njena uporaba (druga točka prvega odstavka 2. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka). Povedano drugače, zavezanci za plačilo komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo niso tisti lastniki objektov, ki so se že pred uveljavitvijo (novih) pravnih podlag za odmero komunalnega prispevka lahko že zakonito priključili na komunalno opremo, saj tedaj ne gre (več) za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča. 9. Tožnik je že v postopku odmere komunalnega prispevka ugovarjal, da je bil njegov objekt že pred uveljavitvijo Odloka MOK na podlagi ustreznega soglasja "torej zakonito" priključen na kanalizacijsko omrežje, da torej ni prišlo do izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča. Iz prej navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS izhaja stališče, da je po navedeni zakonski podlagi odmera komunalnega prispevka povezana z izboljšanjem komunalne opremljenosti zemljišča, torej izvedbo investicije, kar pomeni, da je trenutek nastopa obveznosti jasen in predvidljiv, odmera komunalnega prispevka pa je po tem stališču dopustna ob izboljšanju opremljenosti ali v razumnem času po njem, če v trenutku nastopa tega dejstva za to že obstoji dolžnost plačila komunalnega prispevka, določena s predpisi.

10. Komunalni prispevek je v takem primeru treba odmeriti skladno s predpisi, ki veljajo v trenutku, ko je nastopila okoliščina, na podlagi katere je mogoče to dajatev zakonito odmeriti, torej izboljšanje komunalne opremljenosti. Če so torej tedaj predpisi določali obveznost plačila komunalnega prispevka, ga je tožnik dolžan plačati v tedaj predpisani višini, če bi se naložilo novo ali dodatno plačilo komunalnega prispevka na podlagi naknadno sprejetega programa opremljanja tudi zavezancem, ki so že bili zakonito priključeni na komunalno opremo (in torej ne bi šlo za novo priključitev), pa bi tak občinski odlok nedopustno posegel na že predhodno zaključen dejanski stan oziroma v vzpostavljeno pravno razmerje in bi zaradi tega lahko neustavno retroaktivno deloval v razmerju do lastnikov objektov.

11. Vrhovno sodišče ob tem posebej opozarja na določbo 77. člena ZPNačrt, po kateri je občina tista, ki zagotavlja gradnjo komunalne opreme, ta pa se lahko financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov. Če drugi viri zadoščajo za izgradnjo določene komunalne opreme, komunalnega prispevka zanjo ne po zakonu, ne po dejanskih okoliščinah, občina ni dolžna naložiti v plačilo po 79. členu ZPNačrt. Tega tudi ne more storiti kasneje, mimo okoliščin iz 80. člena ZPNačrt (torej npr. za že obstoječo komunalno opremo po tem, ko je bil priklop opravljen), čeprav bi k temu vodili javno finančni razlogi, saj bi taka razlaga zakona lahko pomenila nedopusten poseg v pravno varnost zavezancev in bila s tem neustavna.

12. Po navedenem stališču so torej okoliščine, kdaj se je tožnik dejansko priklopil na kanalizacijsko omrežje, ali je to storil v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, kakšna je bila po teh predpisih njegova obveznost plačila komunalnega prispevka in ali je bila ta obveznost (če je obstajala) odmerjena v razumnem roku po tem, ko je bilo mogoče šteti, da je bila komunalna opremljenost stavbnega zemljišča izboljšana, odločilne za ugotovitev, ali so izpolnjeni pogoji iz sedmega odstavka 79. člena v zvezi z 80. členom ZPNačrt za odmero komunalnega prispevka in s tem za odločitev v zadevi. Tožnik je v zvezi s temi okoliščinami podal jasne in določne navedbe že v upravnem postopku, toženka pa se ni opredelila ne do vsebine teh navedb, ne do morebitnih posledic zatrjevanih okoliščin za odmero komunalnega prispevka. Izpodbijane odločbe zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka (sedma točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

13. Iz tega razloga je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi tretje in četrte točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. V tem postopku se bo morala toženka opredeliti do tožnikovih navedb o tem, da je bil njegov objekt ob uveljavitvi veljavnih pravnih podlag za odmero komunalnega prispevka že zakonito priključen na javno kanalizacijsko omrežje, po potrebi dopolniti ugotovitveni postopek, in če bo ugotovila, da tožnikove navedbe držijo, ali je v skladu z opisanimi stališči treba šteti, da je svoje obveznosti v zvezi s tedaj veljavnimi predpisi že izpolnil. V takem primeru mu komunalnega prispevka ne bo smela odmeriti ponovno.

14. Kot je bilo že obrazloženo, odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, da izpodbijane odločbe ob pravilni razlagi materialnega prava ni mogoče preizkusiti glede vseh pravno odločilnih okoliščin, kar pomeni, da je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti. V upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek tretjega člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonita; OZ).