Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba II Cp 576/2017

ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.576.2017 Civilni oddelek

odgovornost države za delo policista pooblastila policije prekoračitev pooblastil silobran načelo sorazmernosti soprispevek oškodovanca povrnitev nepremoženjske škode telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem strah duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice
Višje sodišče v Ljubljani
12. april 2017

Povzetek

Sodišče je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da je bilo v policijskem postopku kršeno načelo sorazmernosti, saj so policisti grobo ravnali s tožnikom in prekoračili svoja pooblastila. Tožnik je zahteval višjo odškodnino za duševne bolečine, vendar je sodišče presodilo, da je bila prisojena odškodnina v višini 800,00 EUR ustrezna glede na stopnjo in trajanje njegovih duševnih bolečin. Pritožbi tožnika in druge toženke sta bili zavrnjeni, odločitev o stroških postopka pa potrjena.
  • Kršitev načela sorazmernosti v policijskem postopkuSodišče obravnava vprašanje, ali so policisti v postopku z tožnikom ravnali sorazmerno in ali so prekoračili svoja pooblastila.
  • Odškodninska odgovornost za duševne bolečineSodišče presoja, ali tožnik upravičeno zahteva odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic in ali je višina odškodnine ustrezna.
  • Utemeljenost pritožbenih razlogovSodišče analizira, ali so pritožbeni razlogi tožnika in druge toženke utemeljeni ter ali je sodišče prve stopnje pravilno presodilo o dejanskem stanju.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo v policijskem postopku kršeno načelo sorazmernosti, ker so policisti brez potrebe grobo oziroma surovo ravnali s tožnikom in zato prekoračili svoja pooblastila, poleg tega pa je bilo trajanje pridržanja predolgo glede na njegov namen. O protipravnosti nastale škode torej ne more biti nobenega dvoma.

Jezikanje in omalovažujoč odnos tožnika do organov oblasti nista pravnorelevanten vzrok za nastalo škodo, ki izvira iz obravnavanega posega v tožnikovo osebno integriteto in svobodo, saj mora tudi s takšnimi državljani policija ravnati po prepisanem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (1., 2., 3. in 4. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik in druga toženka krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval 8.000,00 EUR odškodnine z obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Drugi toženki je naložilo, da mora tožniku plačati 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje. Višji zahtevek zoper drugo toženko in celoten zahtevek zoper prvo toženko je zavrnilo. Sklenilo je še, da tožnik in druga toženka krijeta vsak svoje pravdne stroške, predlog prve toženke za povrnitev pravdnih stroškov pa je zavrnilo.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila tožnik in druga toženka. Oba se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge in predlagata ustrezno spremembo sodbe, druga toženka podrejeno tudi njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik se pritožuje glede nepremoženjske škode, ki mu je nastala na Policijski postaji ... Tam sta ga policista, ko je bil tožnik vklenjen, pretepala in poniževala. Tožnik je zato utrpel telesne in duševne bolečine zaradi okrnitve svojih osebnostnih pravic. Ker je bil prepuščen samovolji uradnih oseb, sta bila razžaljena tudi tožnikova čast in dobro ime. Tožnik poudarja, da je z Ustavo RS izrecno prepovedano mučenje in vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena. V škodnem dogodku je utrpel tudi intenziven strah, ker je bil izpostavljen samovolji državnega organa, prav tako pa se je bal za izid svojega zdravljenja. Sodišče bi mu zato moralo prisoditi višjo odškodnino.

4. Druga toženka navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožba je nesklepčna v delu, ki se nanaša na okrnitev osebnostne pravice. Tožnik namreč ni podal nobenih navedb o svojih duševnih bolečinah. Sodišče bi moralo razmejiti škodo zaradi strahu, ki ga je tožnik trpel pred prireditvenim prostorom, od tistega, ki ga je trpel na policijski postaji. Prezrlo je, da se tožnik ukvarja z borilnimi veščinami in da je bil pod vplivom alkohola. Poleg tega ni jasno, kolikšno odškodnino je tožniku priznalo za okrnitev osebnostne pravice in kolikšno za strah. Zakaj je tožniku prisodilo enotno odškodnino za obe vrsti škode, ni pojasnilo. Tudi tožnikovega soprispevka k nastanku škode ni ocenilo. Tožnik se ni lepo vedel do organov pregona. Do policistov je bil fizično in verbalno nasilen. Sodišče ni obrazložilo kako, če sploh, je ocenilo tožnikov napad na policista in katero ravnanje policistov je štelo za surovo. Poleg tega sploh ni ugotovilo, kakšne poškodbe naj bi tožnik zadobil na Policijski postaji ... Ker je v celici sedel na postelji, bi moral biti poškodovan po temenu glave, takšna poškodba pa ni bila ugotovljena. Sodišče je kršilo tudi pravila pravdnega postopka, ker ni dopustilo dopolnitve izvedenskega mnenja. Izvedenec bi moral razmejiti škodo, ki jo je tožnik utrpel v enem in drugem škodnem dogodku. Tožnikov glavobol in strah sta posledici dogodka na prireditvenem prostoru. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, ker je sodišče uspeh strank vrednotilo ločeno po temelju in po višini, čeprav je tožnik uspel le z 10 % svojega zahtevka.

5. Druga toženka je tudi odgovorila na tožnikovo pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Drugih kršitev te vrste tožnik opredeljeno ne uveljavlja, medtem ko druga toženka (v nadaljevanju: pritožnica) z večkrat ponovljenim očitkom, da sodbe ni mogoče preizkusiti, v resnici izpodbija dejanske in pravne razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev. Obrazložitev izpodbijane sodbe je glede odločilnih dejstev dovolj jasna in razumljiva, zato sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Obrazložena zavrnitev predloga za dopolnitev dokazovanja z izvedencem ne more predstavljati procesne kršitve. Ker ponovitev tega dokaza ni bila potrebna, pa njegova opustitev ni vplivala niti na pravilnost in celovitost ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Iz izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da se je sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine omejilo na škodo, ki jo je tožnik utrpel med obravnavo in pridržanjem na Policijski postaji ... Odveč je zato pritožbeno vztrajanje, da bi sodišče moralo to škodo razmejiti od tiste, ki je tožniku nastala ob policijskem posredovanju na prireditvenem prostoru.

9. O tem, kakšne poškodbe je utrpel tožnik, kakšen je bil mehanizem njihovega nastanka in kakšne so bile njihove posledice, se je sodišče lahko dovolj zanesljivo prepričalo na podlagi izvedenskega mnenja. Pritožbeni pomisleki o vzroku za tožnikove poškodbe so tako brez podlage. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi skrbno analiziralo vse razpoložljive dokaze o dogajanju na policijski postaji v času, ko je bil tam obravnavan tožnik. Pravilno je zaključilo, da je bilo v policijskem postopku kršeno načelo sorazmernosti, ker so policisti brez potrebe grobo oziroma surovo ravnali s tožnikom in zato prekoračili svoja pooblastila, poleg tega pa je bilo trajanje pridržanja predolgo glede na njegov namen. O protipravnosti nastale škode torej ne more biti nobenega dvoma. Pritožbeni očitek, da sodišče ni pojasnilo, kaj pomeni surovo ravnanje, ni umesten. Gre za splošno znano dejstvo; kako se je surovost odrazila v tožnikovem primeru, pa je iz sodbe jasno razvidno. Tožnikov napad na policista (pravilno: poskus preprečitve uradnega dejanja), ki ga izpostavlja pritožba, se je zgodil na prireditvenem prostoru in zato ni podana krajevna in časovna kontinuiteta s poznejšim dogajanjem na policijski postaji. Ne gre torej za odločilno dejstvo, ki bi lahko vplivalo na prisojeno odškodnino. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo ugovor, da naj bi policisti ravnali v silobranu. Pravilno je ocenilo, da tožnikovo neprimerno vedenje na policijski postaji in izrečene grožnje policistom ne opravičujejo ugotovljene prekoračitve policijskih pooblastil. O tem je v izpodbijani sodbi navedlo dovolj izčrpne in prepričljive razloge, ki jih pritožbeni pomisleki ne morejo omajati. Očitno je, da je bil odziv policistov na tožnikovo izzivanje prekomeren, zato se pritožnica, upoštevaje prvi odstavek 138. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ne more niti delno razbremeniti svoje dolžnosti povrnitve tožnikove škode. Po presoji pritožbenega sodišča pa v ugotovljenem dejanskem stanju ni podlage niti za sklepanje o zatrjevanem tožnikovem soprispevku k nastanku škode (171. člen OZ). Jezikanje in omalovažujoč odnos tožnika do organov oblasti, ki ju izpostavlja pritožba druge toženke, nista pravnorelevanten vzrok za nastalo škodo, ki izvira iz obravnavanega posega v tožnikovo osebno integriteto in svobodo, saj mora tudi s takšnimi državljani policija ravnati po prepisanem postopku.

10. Odločitev sodišča prve stopnje o podlagi pritožničine odškodninske odgovornosti je torej v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Enako velja za odločitev o zavrnitvi tožnikovega odškodninskega zahtevka za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenejem. Tožnikove poškodbe (udarnina nosu in obraza ter plitva odrgnina predela tenarja desne roke) so bile dejansko neznatne ter razen obkladkov in hlajenja niso potrebovale zdravljenja. Lahke bolečine so po mnenju izvedenca trajale največ dva do tri dni, tožnik pa je bil zaradi poškodbe samo enkrat pregledan pri zdravniku. Materialnopravno pravilna je zato ocena, da glede na njen majhen obseg ne gre za pravno priznano škodo. Z golo trditvijo, da je utrpel oziroma čutil telesne bolečine, tožnik drugačne odločitve o tej škodi ne more doseči. Pravilno je bil zavrnjen tudi tožnikov zahtevek za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. To škodo je namreč tožnik po svojih trditvah utrpel ob policijski intervenciji na prireditvenem prostoru in ne na policijski postaji. Njegova sedanja drugačna pritožbena trditev pomeni nedopustno pritožbeno novoto, ki je pri odločanju o pritožbi ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnik pa ni upravičen niti do odškodnine za prestani sekundarni strah, ki naj bi ga trpel v zvezi z negotovim izidom svojega zdravljenja, saj ta strah glede na izvedensko mnenje ni imel nobene realne podlage.

11. Pač pa je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo odškodnino za prestani primarni strah. Izpodbijana sodba sama izrecno ugotavlja, da tožnika očitno ni bilo strah, ko je policistom med obravnavo na policijski postaji grozil. S takšno oceno, glede na vse ugotovljene okoliščine primera, soglaša tudi sodišče druge stopnje. Pritožnica namreč v zvezi s tem utemeljeno opozarja še na tožnikovo alkoholiziranost v času škodnega dogodka in na njegovo obvladovanje borilnih veščin. Odškodninski zahtevek iz tega naslova bi sodišče torej moralo zavrniti, saj nima dejanske in pravne podlage.

12. Tožniku tako pripada le odškodnina za njegove duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic, ki jih je utrpel ob ugotovljeni prekoračitvi policijskih pooblastil in zaradi predolgega pridržanja na policijski postaji. Čeprav ni šlo za mučenje, kot nekritično in posplošeno navaja tožnik, pa je bil poseg v tožnikovo telesno in duševno integriteto ter osebno svobodo vendarle dovolj izrazit, da opravičuje denarno odškodnino. Ker je po ugotovitvi izvedenca tožnik še dva tedna po dogodku trpel tenzijski glavobol zaradi prestanega stresa, medtem ko se posttravmatska stresna reakcija pri njem ni razvila, je mogoče sklepati, da so tožnikove duševne bolečine bile zgolj lahke stopnje in da so izzvenele v dveh tednih. Že prisojeni znesek v višini 800,00 EUR, glede na predpisana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 179. člena OZ, tako predstavlja pravično odškodnino za to tožnikovo škodo, upoštevaje stopnjo in trajanje njegovih duševnih bolečin. Z odškodnino v tej višini bo mogoče doseči njen namen, torej tožnikovo zadoščenje, obenem pa ustrezno odraža tudi pomen prizadete dobrine ter razmerje med lažjimi, hujšimi in najhujšimi posegi v osebnostne pravice oziroma odškodninami zanje. Morebitna višja odškodnina, za katero se v pritožbi zavzema tožnik, bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

13. Tožnik izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvo toženko, vendar neobrazloženo. Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodba v tem delu ni obremenjena z uradoma upoštevnimi procesnimi ali materialnimi kršitvami iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

14. Sodišče druge stopnje je po navedenem obe pritožbi zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev sodišča prve stopnje o podlagi in višini odškodnine je namreč pravilna, kljub deloma drugačnim razlogom. Pravilna in zakonita pa je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je pri presoji uspeha strank v pravdi utemeljeno upoštevalo ne le višino prisojenega zneska, ampak tudi sporno podlago pritožničine odškodninske odgovornosti. Drugačno stališče iz judikata, ki ga v pritožbi izpostavlja pritožnica, je bilo namreč v novejši sodni praksi že preseženo.

15. Pritožnika nista upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP). Oba sta s pritožbama propadla, odgovor pritožnice na tožnikovo pritožbo pa ni bistveno prispeval k odločitvi.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia