Jedro

Po obeh uredbah je predvideno potrdilo o izvršljivosti naslova v izvorni državi, s katerim se potrjuje isto dejstvo, in sicer nastop izvršljivosti. Kljub temu se potrdilo, izdano po BU, v svojih učinkih razlikuje od potrdila, izdanega po UEIN. Samega postopka izdaje potrdil v državi izvora ne urejata niti BU niti UEIN, temveč le predpisujeta enotne obrazce. Pristojno sodišče ali organ izda potrdilo na zahtevo stranke na standardnem obrazcu iz Priloge V ali VI k tej uredbi (54., 57. in 58. člen BU), po UEIN pa se izda potrdilo na obrazcu iz njene Priloge I, II ali III. Potrdili po obeh uredbah se med seboj razlikujeta po vrsti in po zahtevanih predpostavkah, katerih izpolnitev se pri vsakem potrjuje. Vsako potrdilo se izdaja za drugačen namen: potrdilo po BU je podlaga za pridobitev eksekvature, potrdilo po UEIN pa upnika legitimira širše za neposreden dostop do izvršbe v drugi državi članici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o izvršbi z dne 15. 1. 2008 razveljavilo ter odločilo, da je upnik dolžan dolžniku povrniti stroške v znesku 600,94 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep se je zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pravočasno pritožil upnik. Navaja, da je upnik dne 12. 12. 2007 zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo in kot izvršilni naslov predložil izvirnike pravnomočnih in izvršljivih sodb nemškega sodišča, prevedene v slovenski jezik. Poleg navedenih sodb je upnik v skladu z Uredbami Sveta ES predložil še originalna potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, izdana na obrazcih Sveta ES in prevedena v slovenski jezik. Sodišče je ugotovilo, da so priložene odločbe neposredno izvršljive ter izdalo sklep o izvršbi. V izpodbijanem sklepu pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi moral upnik predlogu za izvršbo priložiti potrdila nemškega sodišča o priznanju izvršljivosti na predpisanem obrazcu. Ta ugotovitev sodišča je nerazumljiva, saj je upnik k predlogu navedena potrdila tudi priložil. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in sklep o izvršbi obdrži v celoti v veljavi.

Dolžnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Poudariti je potrebno, da so določila Uredbe Sveta ES št. 44/2001 glede izvršljivosti jasna, in sicer se sodna odločba, ki je izdana in izvršljiva v eni državi članici, izvrši v drugi državi članici, ko je na zahtevo katerekoli od zainteresiranih strank razglašena za izvršljivo v tej državi članici.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Izvršilni naslov je tudi druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov (3. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ). Temeljni akt, ki na ravni Evropske unije (EU) ureja priznanje in izvršitev sodnih odločb iz drugih držav članic EU, je Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o priznanju in izvršitvi sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruseljska uredba, v nadaljevanju BU). Veljati je začela 1. 3. 2002, v Sloveniji velja od 1. 5. 2004 dalje ter v celoti nadomešča domačo zakonodajo držav članic. V 66. členu BU je določeno, da velja za priznanje in izvršitev tistih sodnih odločb, ki so bile izdane po datumu veljavnosti uredbe. BU v primerjavi z Zakonom o mednarodnem in zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZMZPP) olajšuje tako vsebinske pogoje za priznanje kot tudi poenostavlja sam postopek priznanja in izvršitve. Kljub temu pa ohranja temeljno načelo mednarodnega zasebnega prava, da se v državi izvršbe tujo sodno odločbo prizna in izvrši le, če izpolnjuje pogoje za priznanje (na primer: nenasprotovanje javnemu redu, spoštovanje načela kontradiktornosti, predvsem glede vročitve tožbe, neobstoj ovir glede res iudicata, spoštovanje pravil o izključni pristojnosti in posebnih varovalnih pravil o pristojnosti za šibkejše stranke). Pomembnejša razlika glede izvršitve sodne odločbe je v tem, da BU drugače kot ZMZPP ne ureja izvršitve tuje sodne odločbe, ampak ureja potrjevanje (razglasitev) izvršljivosti tuje sodne odločbe. Po ZMZPP lahko sodišče, ki vodi postopek izvršbe, o priznanju tuje sodne odločbe odloči kot o predhodnem vprašanju, po BU pa odločanje o priznanju kot o predhodnem vprašanju ni mogoče, temveč je nujno potrebno predhodno izpeljati poseben, sicer močno poenostavljen, hiter in samostojen postopek priznanja izvršljivosti (eksekvatura), ki v Sloveniji poteka pred Okrožnim sodiščem. V tem postopku se torej presoja obstoj pogojev za priznanje tuje sodne odločbe in šele po njegovi uspešni zaključitvi lahko upnik predlaga izvršbo (primerjaj 42. b člen ZIZ). Če upnik želi doseči možnost izvršbe v več državah EU, mora v vsaki od teh najprej doseči priznanje izvršljivosti. Razvoj evropskega civilnega procesnega prava pa gre naprej in tako je dne 21. 1. 2005 začela veljati Uredba št. 805/2004 z dne 21. 4. 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo (v nadaljevanju UEIN), ki uvaja prost pretok izvršilnih naslovov v civilnih in gospodarskih zadevah za nesporne (po 3. členu uredbe je terjatev nesporna, če so stranke sklenile poravnavo, če je dolžnik stranka javne listine, če je dolžnik zahtevek v sodnem postopku izrecno pripoznal ali če mu ni nikoli nasprotoval oziroma ga prerekal, če se dolžnik v sodnem postopku ni pojavil) denarne terjatve brez posebnega postopka priznanja in podelitve eksekvature. UEIN torej uvaja institut tako imenovanega evropskega izvršilnega naslova (EIN). Predpostavke, ki se sicer preizkušajo v postopku za priznanje in izvršitev, se preverjajo kar v državi izvora. UEIN državam članicam ne nalaga obveznosti, da minimalne standarde uredbe glede vročanja ali pravnega pouka prilagodijo, nacionalno pravo še naprej ostaja v polni veljavi. Če predpostavke niso izpolnjene, pomeni zgolj to, da upnik ne bo mogel zahtevati, da se takšna odločba potrdi kot evropski izvršilni naslov. Po obeh uredbah je predvideno potrdilo o izvršljivosti naslova v izvorni državi, s katerim se potrjuje isto dejstvo, in sicer nastop izvršljivosti. Kljub temu se potrdilo, izdano po BU, v svojih učinkih razlikuje od potrdila, izdanega po UEIN. Samega postopka izdaje potrdil v državi izvora ne urejata niti BU niti UEIN, temveč le predpisujeta enotne obrazce. Pristojno sodišče ali organ izda potrdilo na zahtevo stranke na standardnem obrazcu iz Priloge V ali VI k tej uredbi (54., 57. in 58. člen BU), po UEIN pa se izda potrdilo na obrazcu iz njene Priloge I, II ali III. Potrdili po obeh uredbah se med seboj razlikujeta po vrsti in po zahtevanih predpostavkah, katerih izpolnitev se pri vsakem potrjuje. Vsako potrdilo se izdaja za drugačen namen: potrdilo po BU je podlaga za pridobitev eksekvature, potrdilo po UEIN pa upnika legitimira širše za neposreden dostop do izvršbe v drugi državi članici. Izda se le za nesporne zahtevke po posebnem preizkusu, da gre za denarno terjatev, ugotovljeno v enem od izvršilnih naslovov, ki ustrezajo UEIN in so nastali z upoštevanjem minimalnih zahtev iz uredbe, pri čemer ni obvezno, da bi se naslovi, ki ustrezajo UEIN, morali potrditi kot EIN, temveč ima izbiro upnik.

V konkretnem primeru je upnik predlagal izvršbo na podlagi pravnomočne zamudne sodbe Deželnega sodišča v Memmingenu št. 1H O 2150/05 z dne 9. 11. 2006 (priloga A2), sodbe na podlagi pripoznave istega sodišča št. 1H O 2150/05 z dne 21. 3. 2007 (priloga A3) in sklepa o stroških istega sodišča št. 1H O 2150/05 z dne 3. 4. 2007 (priloga A4) in petih potrdil o pravnomočnosti in izvršljivosti istega sodišča. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 4. 1. 2008 dovolilo predlagano izvršbo za izterjavo glavnice v znesku 37.368,52 EUR z 8% obrestmi ter pravdnih stroškov v znesku 631,40 EUR s 5% obrestmi. Zoper sklep o izvršbi ima dolžnik pravico ugovora (drugi odstavek 9. člena ZIZ). Ugovor mora biti obrazložen (drugi odstavek 53. člena ZIZ), kar pomeni, da mora dolžnik v njem navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in zanje predložiti ustrezne dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Omenjeno določilo je potrebno razumeti tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer na nekatere razloge pazi sodišče tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ).

Izvršbo je mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu, ki izhaja iz izvršilnega naslova, kar pomeni, da na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogoji za začetek postopka izvršbe niso podani. Upnik je predlog za izvršbo vložil na podlagi izvirnikov tujih sodb in sklepa nemškega sodišča ter potrdil o izvršljivosti izvorne države. Ker pa so potrdila o izvršljivosti izdana po BU, na obrazcu po Prilogi V (in torej ne gre za evropski izvršilni naslov), bi bilo potrebno pred vložitvijo predloga za izvršbo izpeljati poseben postopek priznanja izvršljivosti pred Okrožnim sodiščem. Ker upnik torej k predlogu za izvršbo ni priložil ustreznega izvršilnega naslova oziroma potrdila o priznanju izvršljivosti, je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo tudi glede odločitve o stroških ugovora in pri preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje le te v skladu s šestim odstavkom 38. člena ZIZ in ob upoštevanju Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003) pravilno odmerilo ter jih naložilo v plačilo upniku.

Pritožbo upnika je bilo zato potrebno kot neutemeljeno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede stroškov dolžnika za odgovor na pritožbo je sodišče druge stopnje odločilo, da jih krije sam, ker so bili nepotrebni. V odgovoru na pritožbo namreč ni navedel ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).