Jedro

Vrhovno sodišče uvodoma pritrjuje vložniku glede že uresničene nevarnosti in glede nevarnosti, ki bi šele utegnila biti uresničena. Gre za enotno podlago iz prvega in tretjega odstavka 70. člena KZ-1, po kateri se neprištevnim storilcem protipravnih dejanj izrekata varnostna ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu po 70.a členu KZ-1 in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1. Kljub enotni podlagi, pa to še ne pomeni, da imamo pri navedenih varnostnih ukrepih opraviti zgolj z različicama ali modalitetama enega in istega varnostnega ukrepa, kot to izhaja iz povzete obrazložitve zahteve in kar bi po vložniku v teh primerih opravičevalo ožji obseg uporabe prepovedi spremembe na slabše iz 385. člena ZKP, kot v primerih, ko je krivim storilcem kaznivih dejanj izrečena kazenska sankcija.

Različno kot odvzem predmetov po 73. členu KZ-1, obvezen odvzem predmetov pri posameznih kaznivih dejanjih v posebnem delu Kazenskega zakonika ni pogojen z omenjenim načelom sorazmernosti iz drugega odstavka 70. člena KZ-1, odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pa je zaradi drugačnega izhodišča, določenega v prvem odstavku 74. člena KZ-1 ter zaradi njegove posebne (sui generis) narave s katerim koli varnostnim ukrepom dejansko neprimerljiv.

Izrek

Zahteva varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom II K 41298/2018 z dne 8. 10. 2021 obdolženki A. A. po 70.b členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki bo izvajan v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana, Center za izvenbolnišnično psihiatrijo, Njegoševa 4, Ljubljana, in to najdalj 2 leti, pri čemer bo sodišče po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odločilo o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bila obdolženka oproščena plačila stroškov tega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona in plačila sodne takse, ne pa tudi plačila stroškov, ki jih je po prvem odstavku 94. člena ZKP povzročila po svoji krivdi. S plačilom nagrade in potrebnimi izdatki zagovornice je sodišče obremenilo proračun.

2. Zoper sklep sta se pritožili okrajna državna tožilka in obdolženkina zagovornica, vendar je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom VII Kp 41298/2018 z dne 16. 3. 2022 obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sklep navedenega okrajnega sodišča. Obdolžena je bila plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, oproščena.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je 28. 9. 2022 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper oba sklepa nižjih sodišč, zaradi kršitve iz 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP in zaradi kršitve iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 10. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Vrhovno sodišče je vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obdolženki in njeni zagovornici. Obdolženki je bila zahteva poslana na naslov stalnega in začasnega prebivališča, kjer je bila (vsakokrat) dvakrat obveščena o prispeli poštni pošiljki, ki je po sporočilu pošte ni dvignila. Obdolženkini zagovornici je bila zahteva neposredno vročena. Zagovornica je na zahtevo odgovorila, sklicujoč se na primerljivost položaja po izrečeni obsodilni sodbi v rednem kazenskem postopku in s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne, ali če se s stališčem vrhovnega državnega tožilca strinja, uveljavljeni kršitvi zgolj ugotovi, ne da bi posegalo v pravnomočni sklep.

B.1

5. Vložnik je uveljavljeni kršitvi kazenskega zakona in določb kazenskega postopka obrazložil z namenom varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, ki je v odpravi storilčeve nevarnosti, kot je bila izkazana z izvršitvijo protipravnega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja. V primerjavi s kaznimi je ukrep naravnan za naprej, zaradi česar je sodišče na ugotovljeno nevarnost veliko bolj vezano kot na ugotovljeno krivdo, ko lahko izbira med alternativno določenimi kazenskimi sankcijami ali ko izrečeno kazen različno visoko odmerja. Ne gre namreč le za s storjenimi kaznivimi dejanji izkazano nevarnost, ampak še za nevarnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj zoper življenje in telo, spolno nedotakljivost ali zoper premoženje, zaradi katere je potem sodišče navedeni varnostni ukrep storilcu protipravnega dejanja tudi dolžno izreči. Ugotovljeno se po vložniku odraža na obsegu prepovedi spremembe na slabše iz 385. člena ZKP, ki prepoveduje, da bi sodišče po pritožbi obdolžencu v korist v novem sojenju/postopku poslabšalo oceno očitanega dejanja in oceno o krivdi, ne pa tudi ocene o nevarnosti, ki je v obravnavanem primeru, kljub pritožbi obdolženkinega zagovornika v njeno korist, glede na dopolnjeno dokazovanje v novem postopku opravičevala izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1 in ne le varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1, ki je bil obdolženki izrečen v prvem postopku.

6. V nadaljevanju vložnik opozarja, da kljub odločujočim razlikam med varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu po 70.a členu KZ-1 in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ukrepa nista toga in lahko prehajata en v drugega v primeru izboljšanja oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja in so zato izpolnjeni tudi drugi pogoji. To potrjuje tudi njun skupni temelj in cilj, kar vse je zaokroženo z določbo, da sodišče v primeru ravnanja po četrtem odstavku 70.b člena KZ-1, po izpolnjenih pogojih ne izreče novega ukrepa po 70.a členu KZ-1, temveč le odredi drugo izvršitveno obliko. Analogno se je Vrhovno sodišče izreklo v primeru, ko sodišče ob prejemu sporazuma o priznanju krivde iz 450.a člena ZKP, v kateri ni (bil) določen izvršitveni način kazni zapora, v sodbi pa tega določi, ne poseže v sporazum in tudi ne izreče milejše kazni, kot bi bila dogovorjena v sporazumu o priznanju krivde. Po ugotovljenem, da izvršitveni način ne vpliva na oceno, ali gre za strožji ali milejši ukrep, se sprememba ukrepa po 70.b členu v ukrep po 70.a členu KZ-1 ne šteje za strožji ukrep, saj je bila izrečena ena vrsta kazenske sankcije in to v enakem trajanju in je treba katerega koli od obeh ukrepov preverjati vsakih šest mesecev. Enako velja še zaradi možnosti spremembe ukrepa iz 70.b člena v ukrep po 70.a členu KZ-1 zaradi okoliščin, ki so neodvisne od storilčeve volje, kot je to v primeru neuspešnega zdravljenja, in ki samo dodatno dokazuje, da je izhodišče za izrek katerega koli od obravnavanih dveh varnostnih ukrepov, storilčevo bolezensko stanje, ki je spremenljivo in zato zunaj dometa prepovedi spremembe na slabše iz 385. člena ZKP.

7. Glede na obveznost varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1 ter upoštevaje njegov preventivni namen, ki ne obsega samo oškodovanca ampak širšo skupnost, je ta ukrep močno približan drugima dvema obveznima varnostnima ukrepoma odvzema določenih predmetov in odvzema protipravne premoženjske koristi, zaradi katere pa zgornja prepoved spremembe na slabše ne velja. Razlika v naravah ukrepov ni pomembna, saj so vsi namenjeni varovanju javnih koristi in zagotavljanju splošne varnosti ljudi in premoženja, zaradi česar se tudi varnostni ukrep po 70.a členu ZKP izkaže za povsem sorazmernega.

8. Vložnik se na koncu sklicuje še na besedilo 1. in 2. člena ZKP, ki se nanašata na storilca kaznivega dejanja, medtem, ko je pri varnostnih ukrepih iz 70.a in 70.b člena KZ-1 storilec protipravnega dejanja, kar nakazuje, da se tudi prepoved spremembe na slabše lahko nanaša zgolj na prve, ki morajo biti kaznovani za dejanje za nazaj in ne zdravljeni za naprej ali zato, da njihova nevarnost v prihodnje ne bi bila uresničena. To po mnenju vložnika dokazuje tudi obravnavani primer, saj je obravnava prepovedi spremembe na slabše povzročila povsem nesmiselni položaj, ko sodišče dejansko ve, da je obdolženki izreklo varnostni ukrep, ki bo neuspešen, saj se z ugotovljeno duševno motnjo na prostosti noče zdraviti. Vložnik zato sklene, da prepoved spremembe na slabše iz 385. člena ZKP ni bila pravilno uporabljena, še zlasti, ker je sprememba predloga za izrek kazenske sankcije temeljila na podlagi novih dokazov, ki so morali biti v ponovljenem postopku dodatno pridobljeni.

B.2

9. Vrhovno sodišče uvodoma pritrjuje vložniku glede že uresničene nevarnosti in glede nevarnosti, ki bi šele utegnila biti uresničena. Gre za enotno podlago iz prvega in tretjega odstavka 70. člena KZ-1, po kateri se neprištevnim storilcem protipravnih dejanj izrekata varnostna ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu po 70.a členu KZ-1 in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1. Kljub enotni podlagi, pa to še ne pomeni, da imamo pri navedenih varnostnih ukrepih opraviti zgolj z različicama ali modalitetama enega in istega varnostnega ukrepa, kot to izhaja iz povzete obrazložitve zahteve in kar bi po vložniku v teh primerih opravičevalo ožji obseg uporabe prepovedi spremembe na slabše iz 385. člena ZKP, kot v primerih, ko je krivim storilcem kaznivih dejanj izrečena kazenska sankcija. Najprej zaradi načela sorazmernosti iz drugega odstavka 70. člena KZ-1, po katerem sta lahko predhodno uresničena nevarnost in nevarnost, ki bi šele utegnila biti uresničena, različno visoki, kar na drugi strani utemeljuje obstoj dveh samostojnih varnostnih ukrepov, ki po pogojih in načinu izvedbe nista enako urejena. To je ob primerjavi zakonskih opisov v prvem odstavku 70.a člena in prvega odstavka 70.b člena KZ-1 nedvoumno, kot je nedvoumno, da so posledice pri varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja z odvzemom prostosti, za storilca protipravnega dejanja z znaki kaznivega dejanja, daljnosežnejše, kot pri varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Da je zato prvi varnostni ukrep v primerjavi z drugim varnostnim ukrepom strožji je torej očitno. V obrazložitvi zahteve poudarjeni prehodi med varnostnima ukrepoma pa so pogojeni z okoliščinami, nastalimi po tem, ko sta bila varnostna ukrepa že izrečena in ko je v ospredju vprašanje njune nujnosti ter uspešnosti za naprej in ne več njune pravilne izbire pri izrekanju.

10. Glede na ugotovljeni temelj in vsebino neenakosti med varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu po 70.a členu KZ-1 in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1, kot izhajata iz navedenih zakonskih opisov, vložnikova primerjava s položajem ob sprejemu sporazuma o priznanju krivde iz 450.a člena ZKP, v katerem ni bil določen način izvršitve kazni, ni umestna, ker je izvršitev zgolj sestavni del že izrečene kazni in ne morebiti samostojni ukrep s posebej predpisanimi pogoji in vsebino, kot je to pri obravnavanih varnostnih ukrepih. Druga vložnikova primerjava z obveznim odvzemom predmetov pri nekaterih kaznivih dejanjih in odvzemom premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pa ni utemeljena že iz formalnih razlogov, saj v nobenem od teh primerov ne gre za varnostna ukrepa iz šestega poglavja KZ-1 in zato tudi ne za kazenski sankciji iz prvega odstavka 3. člena KZ-1. Različno kot odvzem predmetov po 73. členu KZ-1, obvezen odvzem predmetov pri posameznih kaznivih dejanjih v posebnem delu Kazenskega zakonika ni pogojen z omenjenim načelom sorazmernosti iz drugega odstavka 70. člena KZ-1 (Florjančič D., v Kazenski zakonik s komentarjem Splošni del, Ur. Šepec M., GV Založba, Ljubljana 2021, str. 924), odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pa je zaradi drugačnega izhodišča, določenega v prvem odstavku 74. člena KZ-1 ter zaradi njegove posebne (sui generis) narave s katerim koli varnostnim ukrepom dejansko neprimerljiv.1

11. Z uvrstitvijo varnostnih ukrepov med kazenske sankcije je povezan še del obrazložitve zahteve, v kateri vložnik prezre, da predmet prepovedi na slabše po 385. členu ZKP v njenem drugem delu ni storilčeva krivda, ampak kazenska sankcija, ki po obdolženčevi pritožbi ne sme biti strožja in da je pri razliki med storilcem kaznivega dejanja po prvem odstavku 1. člena in 2. členu ZKP ter storilcem protipravnega dejanja iz tretjega odstavka 70. člena KZ-1, posredi očitna redakcijska neusklajenost med starejšim in novejšim predpisom, zaradi katere predlagano zamejitev obsega omenjene prepovedi na storilce kaznivih dejanj in izrečene kazni v zahtevi ne more biti utemeljeno. Nenazadnje tudi zaradi omenjene možnosti spremembe varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti v varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki ravno zaradi okoliščin iz četrtega odstavka 70.b člena KZ-1, kot jih v obrazložitvi zahteve navaja vložnik, niti v obravnavani zadevi ni izključena.

12. Ker po obrazloženem v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

13. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Navedena varnostna ukrepa, izrečena neprištevnim storilcem imata naravo kazenske sankcije.