Jedro

Pravna osnova za priznanje DDV-ja na postavki materialnih in potnih stroškov je tar. št. 6007 Odvetniške tarife, ki pravi, da so osnova za izračun davka na dodano vrednost tako nagrade kot izdatki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje z dne 28.9.2011 v zvezi s sklepom z dne 10.4.2012 potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 191,04 EUR pritožbenih stroškov v roku osmih dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo in sklepom sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3345/2009 z dne 24.1.2009 vzdržalo v veljavi v prvem in drugem odstavku izreka sklepa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati glavnico v znesku 1.646,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 504,00 EUR za čas od 8.8.2008 dalje do plačila, od zneska 571,20 EUR za čas od 4.9.2008 dalje do plačila in od zneska 571,20 EUR za čas od 8.9.2008 dalje do plačila in v tretjem odstavku za izvršilne stroške v znesku 61,00 EUR. Zaradi umika tožbe za znesek 769,16 EUR je prvi odstavek izreka sklepa za ta znesek razveljavilo. Odločilo je, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 492,20 EUR pravdnih stroškov, tožeča stranka pa je dolžna plačati toženi stranki 213,01 EUR pravdnih stroškov.

2. Na sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožila tožeča stranka. Najprej opozarja na napačen izrek sodbe pod točko 1, kjer je sodišče odločilo o zakonskih zamudnih obrestih od zneska 3.662,67 EUR od 15.2.2009 dalje do plačila. V nadaljevanju izpostavlja nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišču očita, da je napačno interpretiralo listinske dokaze in napačno ocenilo pričanje prič. V posledici je napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka ni dokazala, da je blago po vtoževanih računih toženi stranki tudi dobavila in da je ta blago prejela. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških. Sodišče je zmotno in nepravilno obračunalo DDV tudi od postavke materialni in potni stroški, ki jih je priglasila tožeča stranka. DDV se obračuna zgolj od storitev pooblaščenca tožeče stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Očitno gre v 1. točki pri znesku 3.662,67 EUR za pisno pomoto, ki jo je mogoče odpraviti. Zavrača pritožbene navedbe, zlasti še, ker pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dopusten. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba na začetku utemeljeno opozarja, da je prvo sodišče storilo napako, ker je v izreku sodbe v točki I, alineja 4 navedlo, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 3.662,67 EUR za čas od 15.5.2009 dalje do plačila. Da ta znesek ne sodi v to zadevo in očitno gre za pisno pomoto, je ugotovilo tudi prvo sodišče, zato je s popravnim sklepom z dne 10.4.2012 to napako, na podlagi določila 328. člena ZPP, že popravilo.

6. V obravnavani zadevi gre za gospodarski spor majhne vrednosti v smislu določila prvega odstavka 495. člena ZPP. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Sodba izdana v takem sporu se po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP sme izpodbijati samo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbene navedbe tožeče stranke pa se nanašajo predvsem na ugotovljena dejstva in jih torej ni dopustno upoštevati, saj je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v tovrstnih zadevah izključen. Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi ne gre za primer, ko je sodbo vendarle mogoče razveljaviti, če je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP). Ugotovitev prvega sodišča, ki ji sledi tudi pritožbeno sodišče je, da je tožena stranka naročila določeno blago pri tožeči stranki. Tožeča stranka ji je to blago dobavila, na kar pa ga tožena stranka ni plačala. Odločitev prvega sodišča, ki je zahtevku tožeče stranke po povedanem ugodilo, je pravilna, pritožba pa neutemeljena.

7. Pritožba pa tudi ni utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev prvega sodišča, ki je davek na dodano vrednost v višini 20 % priznalo na postavko materialnih in potnih stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka. Pravna osnova za priznanje DDV-ja na ti dve postavki je tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi, ki pravi, da so osnova za izračun davka na dodano vrednost tako nagrade kot izdatki.

8. Po povedanem pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člen ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v pravdi ni uspela. Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo in sicer po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi v znesku 139,20 EUR, po tar. št. 6002 20,00 EUR in po tar. št. 6007 20 %, kar skupaj znese 191,04 EUR.