Jedro

Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sme sodišče druge stopnje dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na sojenju, spremeniti samo, če jih lahko drugače presodi brez izvajanja dokazov. V sodbi I Ips 9821/2021 z dne 3. 2. 2022 je Vrhovno sodišče presodilo, da pomeni priznanje krivde po obtožbi posebno olajševalno okoliščino, ki dopušča uporabo omilitvenih določil, nikakor pa to ne pomeni, da gre za takšno okoliščino, ki bi vedno narekovala izrek omiljene kazni. Priznanje krivde je torej okoliščina, ki zgolj dopušča omilitev kazni, oziroma, drugače povedano, tudi v tem primeru velja fakultativnost uporabe omilitvenih določil. Pritožbeno sodišče je torej pri presoji višine kazenske sankcije, poleg teže kaznivega dejanja, ki je razvidna že iz njegovega opisa v sodbi sodišča prve stopnje, drugače kot sodišče prve stopnje, presodilo olajševalno okoliščino, ki jo je sicer ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Tej okoliščini je v okviru pravne presoje dalo drugačno težo, kar je vplivalo na izrečeno kazensko sankcijo. Pritožbeno sodišče s takšnim ravnanjem ni kršilo določbe 394. člena ZKP, instrukcijske maksime in načela materialne resnice, kot to neutemeljeno uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti.

Velik razpon predpisane kazni (od treh do petnajstih let zapora) sodišču omogoča ustrezno individualizacijo kazni, obsojencu pa je mogoče v skladu z določbo 50. člena KZ-1 kazen omiliti pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni, če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati in če sodišče ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 58331/2020 z dne 15. 2. 2021 sta bila obsojena A. A. in B. B. spoznana za kriva, da sta storila vsak po eno kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče prve stopnje je obsojenemu A. A. ob uporabi omilitvenih določil izreklo kazen dve leti in en mesec zapora in denarno kazen 12 dnevnih zneskov po 58,32 EUR, kar znese 699,84 EUR. Obsojenemu B. B. pa je ob uporabi omilitvenih določil izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora in denarno kazen v višini deset dnevnih zneskov po 58,32 EUR, kar skupno znese 583,20 EUR. Sodišče je v izrečeno kazen obema obsojencema vštelo čas, ki sta ga prestala v priporu, poleg tega pa jima je izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas treh let. Sodišče je obsojencema vzelo elektronske naprave, ki so bile uporabljene pri storitvi kaznivih dejanj. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo III Kp 58331/2020 z dne 11. 5. 2021 pritožbi okrožne državne tožilke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje pod točko I. izreka spremenilo v odločbi o kazenski sankciji glede zapora in stranske denarne kazni tako, da je obsojenemu A. A. kazen dve leti in en mesec zapora zvišalo na tri leta in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, stransko denarno kazen 12 dnevnih zneskov po 58,32 EUR pa je zvišalo na 100 dnevnih zneskov po 25,00 EUR, kar znese 2.500,00 EUR. Obsojenemu B. B. pa je kazen eno leto in deset mesecev zapora zvišalo na tri leta in štiri mesece zapora, stransko denarno kazen deset dnevnih zneskov po 58,32 EUR pa mu je zvišalo na 80 dnevnih zneskov po 25,00 EUR, kar skupaj znese 2.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je odločilo, da se v ostalem pritožba okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da se obsojenca oprostita plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti: – zagovornik obsojenega A. A., kot navaja v uvodu, iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve trdi, da je pritožbeno sodišče kršilo kazenski zakon v izreku kazni, ker je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo le v izrečeni višini zaporne in denarne kazni, v pravno podlago, na podlagi katere je sodišče prve stopnje obsojencu izreklo omiljeno kazen, pa ni poseglo. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da je takšen izrek pravnomočne sodbe sam s seboj v nasprotju, kar predstavlja tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Mariboru spremeni tako, da obsojencu izreče zaporno kazen pod spodnjo predpisano mejo, določeno v šestem odstavku 308. člena KZ-1; – zagovornik obsojenega B. B., kot navaja v uvodu, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve trdi, da je pritožbeno sodišče odločilna dejstva ugotovilo v nasprotju s sodiščem prve stopnje, s čimer je preseglo svoja pooblastila iz 394. člena ZKP, pri tem pa kršilo tudi instrukcijsko maksimo in načelo materialne resnice in da je v obravnavanem primeru podana kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker je „za takšne primere oziroma udeležence kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 predpisana minimalna kazen treh let nesorazmerna in grobo posega v temeljne ustavne postulate“. Vrhovnemu sodišču predlaga da ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in spremeni pravnomočno odločbo oziroma jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Poleg tega Vrhovnemu sodišču predlaga, da prekine postopek z izrednim pravnim sredstvom in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti 308. člena KZ-1. 3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njuno zavrnitev. V zvezi z zahtevo zagovornika obsojenega A. A. je navedla, da pritožbeno sodišče ni uporabilo omilitvenih določil, temveč je kazen odmerilo v zakonsko predvidenih mejah, zato izrek sodbe ni v nasprotju sam s seboj in ne nasprotuje razlogom sodbe. V zvezi z zahtevo zagovornika obsojenega B. B. pa je navedla, da se je v zvezi s pooblastilom sodišča iz petega odstavka 392. člena ZKP izoblikovala sodna praksa glede drugačne presoje izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje s strani pritožbenega sodišča, da dejstva, ki so bila podlaga za odločitev o odmeri kazenske sankcije, ne predstavljajo odločilnih dejstev in da je višina predpisane kazni za določeno kaznivo dejanje v domeni zakonodajalca.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenca in njuna zagovornika seznanjena. Zagovornik obsojenega B. B. je v izjavi izrazil nestrinjanje s stališčem Vrhovnega državnega tožilstva, ki ga je označil za pavšalnega in nekonkretiziranega. Poudaril je, da je pritožbeno sodišče povsem drugače ugotovilo odločilna dejstva, kot sodišče prve stopnje, to pa je vplivalo na odločitev o višini izrečene kazenske sankcije.

B.

**K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. A.**

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je pritožbeno sodišče kršilo kazenski zakon pri izreku kazni, kar je imelo za posledico da „pravnomočen izrek obeh sodb nasprotuje samemu sebi, s tem pa je sprememba kazni v škodo obsojenca v nasprotju z določili KZ-1“. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo le v izrečeni višini zaporne in denarne kazni, v pravno podlago, na podlagi katere je sodišče prve stopnje obsojencu omililo kazen, pa ni poseglo. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da je izrek izpodbijane pravnomočne sodbe zaradi tega tudi sam s seboj v nasprotju, kar predstavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Iz izreka sodbe pritožbenega sodišča je razvidno, da se pritožbi okrožne državne tožilke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje pod točko I. izreka spremeni v odločbi o kazenski sankciji glede zapora in stranske denarne kazni tako, da se obdolženemu A. A. kazen dve leti in en mesec zapora zviša na tri leta in šest mesecev zapora, stranska denarna kazen pa z 12 dnevnih zneskov po 58,32 EUR zviša na 100 dnevnih zneskov po 25,00 EUR, kar znese skupaj 2.500,00 EUR.

7. Takšen izrek sodbe sodišča druge stopnje je docela jasen in izvršljiv. Iz njega je določno razvidno, da je pritožbeno sodišče obsojencu zvišalo zaporno in denarno kazen tako, da za razliko od sodišča prve stopnje, ni uporabilo omilitvenih določil, ampak je kazen odmerilo v okviru zakonsko predpisane kazni za to kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je namreč nadomestilo celotno besedilo odločbe o kazenski sankciji, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje, kar je imelo za posledico, da omilitvena določila pri izreku kazni niso bila uporabljena.

**K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega B. B.**

8. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče druge stopnje preseglo svoja pooblastila iz določbe 394. člena ZKP, hkrati pa kršilo instrukcijsko maksimo in načelo materialne resnice. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je pritožbeno sodišče dejstva, na katera je oprlo svojo odločitev, ugotovilo samo, tako da je dokaze ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje in samo ugotovilo odločilna dejstva. Poudarja, da pritožbeno sodišče ni izvedlo nobenega dokaza, ugotovilo pa je, da v sodbi sodišča prve stopnje navedene okoliščine niso dovolj dokazno podkrepljene.

9. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča1 je razvidno, da sme sodišče druge stopnje dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na sojenju, spremeniti samo, če jih lahko drugače presodi brez izvajanja dokazov. V sodbi I Ips 9821/2021 z dne 3. 2. 2022 je Vrhovno sodišče presodilo, da pomeni priznanje krivde po obtožbi posebno olajševalno okoliščino, ki dopušča uporabo omilitvenih določil, nikakor pa to ne pomeni, da gre za takšno okoliščino, ki bi vedno narekovala izrek omiljene kazni. Priznanje krivde je torej okoliščina, ki zgolj dopušča omilitev kazni, oziroma, drugače povedano, tudi v tem primeru velja fakultativnost uporabe omilitvenih določil. 10. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje kot posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo omilitev kazni upoštevalo obsojenčevo priznanje krivde, obžalovanje kaznivega dejanja, obljubo, da v bodoče kaznivih dejanj ne bo izvrševal, obsojenčevo nekaznovanost, skrb za mladoletne otroke in okoliščino, da je med gospodarsko krizo v Republiki Italiji ostalo brez zaposlitve več milijonov ljudi, med katerimi je tudi obsojenec, ki ni želel biti ponovno odvisen od denarne pomoči svojih staršev, zato so ga člani kriminalne združbe veliko lažje pritegnili k sodelovanju pri storitvi kaznivega dejanja2. 11. Pritožbeno sodišče je pritrdilo pritožbi okrožne državne tožilke, da je sodišče na podlagi zmotne ocene o obstoju posebnih olajševalnih okoliščin izreklo obsojencu zaporno kazen pod mejo, ki je za očitano kaznivo dejanje predpisana z zakonom. V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče sicer upoštevalo priznanje krivde kot olajševalno okoliščino, vendar je ni ocenilo kot tako tehtne okoliščine, da bi opravičevala uporabo omilitvenih določil. Pritožbeno sodišče je presodilo, da se ni mogoče strinjati s sodiščem prve stopnje, da obsojenčeva finančna stiska zaradi gospodarske krize predstavlja posebno olajševalno okoliščino. Zaključilo je, da obsojenčeve finančne težave, ki so posledica gospodarske krize, zaradi katere so številni izgubili zaposlitev, sama po sebi ne more opravičevati storitve kaznivega dejanja, oziroma zaradi tega njegova teža (kot to napačno razlaga sodišče prve stopnje) ni nič manjša. 12. Pritožbeno sodišče je torej pri presoji višine kazenske sankcije, poleg teže kaznivega dejanja, ki je razvidna že iz njegovega opisa v sodbi sodišča prve stopnje, drugače kot sodišče prve stopnje, presodilo olajševalno okoliščino, ki jo je sicer ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Tej okoliščini je v okviru pravne presoje dalo drugačno težo, kar je vplivalo na izrečeno kazensko sankcijo. Pritožbeno sodišče s takšnim ravnanjem ni kršilo določbe 394. člena ZKP, instrukcijske maksime in načela materialne resnice, kot to neutemeljeno uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti.

13. Obsojenčev zagovornik s trditvami, da je pritožbeno sodišče prezrlo, da je obsojencu zaradi bolezni umrl oče, da je nanj padla skrb za njegovo mater in da obsojenec „ilegalcev ni imel v svojem vozilu, zaradi česar v začetku ni vedel, da slednje predstavlja kaznivo dejanje“, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

14. Vložnik zahteve trdi še, da je v obravnavanem primeru podanih več kršitev določb Ustave (nedotakljivost človekovega življenja, prepoved mučenja, varstvo osebne svobode, pravica do osebnega dostojanstva), ker je kazen, predpisana v 308. členu KZ-1 nesorazmerna in takšna, da ne omogoča „človeškega kaznovanja“. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti prekine in pred Ustavnim sodiščem sproži postopek z zahtevo za oceno ustavnosti navedene zakonske določbe.

15. Z novelo KZ-1G, ki je bila sprejeta junija 2020,3 je bil spremenjen 308. člen KZ-1. Zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij ter interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje in pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje, je zakonodajalec predpisano kazen zvišal tako, da je v tretjem odstavku 308. člena KZ-1 kazen zapora do petih let in denarno kazen zvišal na kazen od treh do desetih let, v šestem odstavku tega člena pa kazen enega do osmih let na kazen od treh do petnajstih let zapora.

16. Velik razpon predpisane kazni (od treh do petnajstih let zapora) sodišču omogoča ustrezno individualizacijo kazni, obsojencu pa je mogoče v skladu z določbo 50. člena KZ-1 kazen omiliti pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni, če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati in če sodišče ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni. Poleg tega drugi odstavek 51. člena KZ-1 predpisuje meje omilitve kazni zapora v primeru priznanja krivde po obtožbi oziroma v sporazumu o priznanju krivde. V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče izreklo kazen v mejah z zakonom predpisane kazni, svojo odločitev pa je podrobno obrazložilo. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ni sledilo predlogu vložnika zahteve, da naj pred Ustavnim sodiščem zahteva ustavno presojo določbe 308. člena KZ-1. C.

17. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva zagovornika obsojenega B. B. pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

18. Vrhovno sodišče je, upoštevaje premoženjske razmere obsojencev, ki sta po podatkih sodbe sodišča prve stopnje brez zaposlitve in omembe vrednega premoženja, obsojenca na podlagi določb 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

19. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Primerjaj na primer odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah Kp 4/2010, I Ips 20194/2012, I Ips 51572/2010, Kp 1/2006, I Ips 51972/2010, I Ips 46668/2015 in I Kp 64123/2012. 2 Glej 2. točko razlogov sodbe sodišča prve stopnje. 3 Uradni list Republike Slovenije št. 91/2020 z dne 26. 6. 2020.