Jedro

Tožnik je vrsto let prihajal na delo in tako vedel za razmere na parkirišču v različnih vremenskih razmerah in tudi v snežnih razmerah. Kritičnega dne se je pripeljal na parkirni prostor, izstopil iz avta, padel in se pri tem poškodoval. Tožena stranka je imela dobro organizirano in utečeno prakso, da v zimskem času pred pričetkom dela počisti in posoli dovozno pot in parkirišče. To je bilo izvajano tudi tega dne, ko se je pripetila nesreča. Tla so bila počiščena, pri čemer je morda ostala kakšna spolzka površina, ker sol še ni pričela v celoti delovati. V kolikor je tožnik padel na poledenelih tleh, je šlo za nesrečen slučaj, ne pa za krivdno odgovornost delodajalca. Zato tožnikov delodajalec ni odgovorne za nastalo škodo tožniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni nerazdelno plačati tožniku znesek 10.100,00 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2010 do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti po vročitvi odločbe do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.137,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega naslednjega dne po poteku tega roka do plačila, pod izvršbo. Prav tako je odločilo, da je tožnik dolžan drugotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 55,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku tega roka do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške. Navaja, da je sodišče štelo, da med strankama ni sporno, da je bil pritožnik v času, ko je prišlo do poškodbe, kot delavec zaposlen pri prvotoženi stranki, prav tako ni sporno, da je tožena stranka imela v času škodnega dogodka zavarovano svojo odgovornost pri drugotoženi stranki. Do nezgode je prišlo ob prihodu tožnika na delo dne 30. 1. 2009. Okrožno sodišče v Murski Soboti je v zadevi opr. št. I Pg 90/2011, kjer je tožbeni zahtevek za plačilo zoper delodajalca vložil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, zavrnilo, pri tem pa je tudi pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v pravnomočno rešenem postopku I Cpg 41/2012. Tožnik ocenjuje, da sta pravna temelja v zadevi I Cpg 41/2012 in v predmetni zadevi različna, pri čemer v konkretnem primeru ni potrebna huda malomarnost prvotožene stranke, ampak zgolj navadna malomarnost. Te bistvene razlike v odgovornosti sodišče ni obrazložilo, ker je menilo, da je za odgovornost potrebna huda malomarnost, pri čemer je krivdna odgovornost določena v 131. členu Obligacijskega zakonika, ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. 135. člen OZ pa določa, da je krivda podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Teorija loči med navadno (običajno) ter veliko (hudo, težko) malomarnostjo. Tožnik v zadevi I Pg 90/2011 ni sodeloval, ugotovljena pa tudi ni bila huda malomarnost. Sodišče tudi navede, da A.A. in B.B., zaposlena pri prvotoženi stranki, nista vedela pojasniti ničesar konkretnega o stanju na kraju, na katerem naj bi prišlo do padca tožnika, saj si tega kraja po nesrečnem padcu tožnika ni nihče ogledal. Delodajalci so dolžni v primeru hujše poškodbe ukrepati, poklicati tudi delovnega inšpektorja in ugotoviti v celoti in popolno, zakaj in kako je prišlo do nezgode. Iz dopisa tudi izhaja, da parkirišče v bistvu ni parkirišče, ampak gre za dovozno pot po kateri vozijo tovorna vozila in prihajajo oziroma odhajajo iz območja podjetja. Gre za zvijačno ravnanje prvotožene stranke. Očiščena je bila ožja dovozna pot, po kateri se vozijo vozila v in izven podjetja, zaradi nemotenega logističnega funkcioniranja. Tožena stranka ni ukrenila vsega potrebnega, da do poškodb njenih zaposlenih oziroma da do poškodb ne bi prišlo, torej da bi očistila površine, po katerih je vedela, da bodo hodili zaposleni. Okrožno sodišče v Murski Soboti pa je tudi ugotovilo, da je prišlo do nezgode verjetno kljub čiščenju in posipanju površin na parkirišču, oziroma je ostala mogoče res le kakšna ledena, spolzka površina. Tožnik je imel primerno obutev za zimski čas, z rebrasto gumo na podplatih. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju prič A.A. in B.B. ter tožnika, ter z vpogledom v pravnomočno zaključen spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. I Pg 90/2011, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 10.100,00 EUR zoper prvotoženo stranko (delodajalec) in drugotoženo stranko (zavarovalnica) v celoti zavrnilo, pri čemer je ugotovilo, da prvotožena in posledično tudi drugotožena stranka nista odgovorni za nastalo škodo, ki jo je utrpel tožnik, ki si je poškodoval nogo, ker po zatrjevanju tožnika tožena stranka ni poskrbela, da bi bilo parkirišče ustrezno očiščeno in posipano s soljo in peskom, pri čemer je delovno sodišče v predmetni zadevi enako kot Okrožno sodišče v Murski Soboti ugotovilo, da je tožnik padel po poledeneli ploskvi, pri čemer pa je šlo izključno za nesrečni slučaj, ne pa za odgovornost delodajalca. Sodišče je v predmetni zadevi vpogledalo v vse izvedene dokaze v zadevi I Pg 90/2011 ter dodatno zaslišalo še A.A. in B.B., ki pa niso vedeli dodatno izpovedati o stanju poledenelosti na kraju, kjer je tožnik po lastnih navedbah padel. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik zaposleni delavec že vrsto let prihajal na delo in tako vedel za razmere na parkirišču v različnih vremenskih razmerah in tudi v snežnih razmerah kakršne so bile zjutraj 30. 1. 2009. Sodišče je ob tem po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da se je tožnik pripeljal na parkirni prostor, izstopil iz avta in se ob tem ob padcu poškodoval. Sodišče je v tem postopku ugotovilo, da je imela tožena stranka dobro organizirano in utečeno prakso, da v zimskem času pred pričetkom dela počisti in posoli dovozno pot in parkirišče. To je bilo izvajano tudi tega dne, ko se je pripetila nesreča. Tla so bila počiščena, pri čemer je morda ostala kakšna spolzka površina, ker sol še ni pričela v celoti delovati. Tako je tožena stranka spoštovala tako določila Zakona o varstvu pri delu kot določila Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v kolikor je tožnik padel na poledenelih tleh, je šlo za nesrečen slučaj, ne pa za kakršnokoli krivdno odgovornost delodajalca. Na podlagi navedenega tako prvotožena in drugotožena stranka nista v ničemer odgovorni za nastalo škodo tožniku.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim stališčem tožnika, da naj bi v zadevi I Cpg 41/2012 bilo bistveno vprašanje, ali je šlo za hudo malomarnost prvotožene stranke, v konkretni zadevi pa naj bi bila pravna podlaga za odločanje vprašanje ali je šlo za navadno malomarnost tožene stranke. Pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče v predmetni zadevi izvedlo vse potrebne dokaze, pri čemer je seveda vpogledalo tudi v pravnomočno zaključeno zadevo I Cpg 41/2012, pri tem pa je samo ugotavljalo ali je prvotožena tožena stranka odgovorna za nastalo škodo. Ob navedenem je dodatno zaslišalo še dve priči in sicer A.A. in B.B. in tudi samo ugotovilo, da je šlo za nesrečen slučaj. Torej niti ni bistveno pravno vprašanje ali je šlo za navadno malomarnost ali veliko malomarnost tožene stranke, saj 135. člen Obligacijskega zakonika določa, da je krivda podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je šlo za tako imenovani nesrečen slučaj. Ugotoviti pa tudi je, da je tožnikova trditvena podlaga v tožbi temelji na določilih 149. in 150. člena Obligacijskega zakonika, ker naj bi po njegovem stališču spolzka tla veljala za nevarno dejavnost, kar pa ne drži. Sicer pa pritožba tudi navaja, da naj ne bi šlo za parkirišče pač pa za ožjo dovozno pot, po kateri se vozijo vozila v in izven podjetja. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da v kolikor bi navedena trditev tožnika držala, bi to lahko le pomenilo, da tožnik sploh ni smel parkirati na dovozni poti za vozila, torej bi bila podana celo njegova izključna odgovornost za nastalo škodo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP in 155. členom ZPP.