Jedro

Obstoj terjatve iz kritnega razmerja med asignantom in asignatom je bistvena predpostavka za izpodbojnost dejanja stečajnega dolžnika v smislu 125. člena ZPPSL.

Obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti je potrebno ugotavljati glede na čas, ko je bilo izpodbijano dejanje storjeno. Objektivna predpostavka za ugotavljanje subjektivnega pogoja izpodbojnosti pa je, da je v času izpodbijanega ejanja sploh obstajalo slabo ekonomsko finančno stanje subjekta, katerega dejanja se izpodbija. Ko je predmet izpodbijanja pravno dejanje pravnega prednika stečajnega dolžnika, je na strani tožeče stranke trditveno in dokazno breme, da je bil tudi pravni prednik v času izpodbijanega dejanja v takšnem ekonomsko finančnem stanju, ki nakazuje na možnost uvedbe stečajnega postopka nad takim dolžnikom. V tem smislu ne zadošča zgolj sklicevanje na likvidnostne težave te družbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo naslednji tožbeni zahtevek: "Pravno dejanje stečajnega dolžnika družbe M. IMS d.o.o., L., storjeno po njegovem pravnem predniku M., d.o.o., M., v korist tožene stranke in sicer nalog njenemu dolžniku B. Svetovanje in upravljanje, d.o.o., L., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 2.000.000,00 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z ne 18.9.2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku 2.000.000,00 SIT, je brez pravnega učinka napram stečajni masi stečajnega dolžnika M. IMS, d.o.o., L..

Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati v stečajno maso družbe M. IMS, d.o.o., L., znesek 2.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2002 do plačila".

V posledici zavrnitve tožbenega zahtevka je tožečima strankama naložilo povrnitev pravdnih stroško tožene stranke in sicer vsaki po 195.440,00 SIT.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo drugotožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na ugotovitvi, da družba B. d.o.o., ki je v izpodbijani asignacijski pogodbi nastopala kot asignat, ni imela dolga do M. d.o.o., M., to je pravnega prednika drugotožeče stranke, v posledici česar zaradi izpodbijanega pravnega dejanja stečajna masa ni bila zmanjšana, zato ni izpolnjen objektivni element izpodbojnosti.

Pritožbeno sodišče soglaša z izhodiščem prvostopenjskega sodišča, da je v primeru izpodbijanja nakazila stečajnega dolžnika asignatu, da plača upniku stečajnega dolžnika (asignatarju), objektivni element izpodbojnosti izpolnjen samo pod predpostavko, da je v posledici izpolnjenega nakazila ugasnila terjatev stečajnega dolžnika kot asignanta proti asignatu. Sam obstoj terjatve iz kritnega razmerja med asignantom in asignatom je torej bistvena predpostavka za izpodbojnost dejanja stečajnega dolžnika v smislu 125. člena ZPPSL.

Drugotožeča stranka je obstoj terjatve iz kritnega razmerja med družbo M. d.o.o.M. in B. d.o.o. utemeljevala s tem, da so se na obstoj terjatve v izpodbijani asignacijski pogodbi (A1) z dne 18.9.2002 sklicevale pogodbene stranke. Načeloma je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da bi bilo mogoče dokazovati neobstoj terjatve kljub sklicevanju nanjo v asignacijski pogodbi. S tem v zvezi je sama tožena stranka neobstoj kritnega razmerja utemeljevala, sklicujoč se na pogodbo o medsebojnem sodelovanju med družbo A.A. C. d.o.o., V. 78, L. (kot pravnim prednikom družbe B. d.o.o., L.) in M. d.o.o. z dne 14.6.2001 (B10) dogovor k izvajanju pogodbe o medsebojnem sodelovanju z dne 1.2.2002 (B11) in aneks št. 1 k pogodbi o medsebojnem sodelovanju z dne 15.4.2002 (B12). Tožena stranka je po eni strani sama zatrjevala, da naj bi bila družba B. le plačilni servis družbe d.o.o. in se pri tem sklicevala na primerljivost položaja M. d.o.o. pri plačevanju obveznosti z računa pri banki. Sodišče prve stopnje je v tem delu sledilo trditvam tožene stranke, pri čemer je prišlo do zaključka, da je bilo takšno razmerje med družbo B. d.o.o. in M. d.o.o. vzpostavljeno, ker M. d.o.o. zaradi blokiranega računa plačilnega prometa preko banke ni mogel nemoteno opravljati, s čimer je vzdrževal privid likvidnosti, ko je na ta način lahko plačeval vsaj tistim, ki so sicer grozili s prekinitvami pogodb in si na ta način omogočil nadaljevanje dela. Ob takšnih ugotovitvah pa je materialnopravna zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da v tem razmerju ni izkazana terjatev M. d.o.o. do B.. Bistvo citirane pogodbe, dogovora in aneksa (B10 do 12), ki jih deloma povzema tudi prvostopenjsko sodišče, je v tem, da se je plačilni promet za družbo M. d.o.o. izvajal preko računa B. d.o.o. (oziroma njegovega prednika A.A. C. d.o.o.) in sicer tako, da so se na ta račun vplačevala sredstva, namenjena M. d.o.o. s strani dolžnikov te družbe. Tako zbrana denarna sredstva pa je družba A.A. C. oziroma B. d.o.o. na podlagi nakazila družbe M. d.o.o. plačala tretjim osebam oziroma družbi M. d.o.o. Predzadnji stavek 2. člena pogodbe z dne 14.6.2001 določa: "Tako bo družba A.A. C. vsa nakazila za družbo M., prejeta na svoj poslovni račun, nakazala izključno v skladu s pisnimi navodili družbe M. v imenu in za račun družbe M. na poslovne račune tretjih oseb ali na poslovni račun družbe M.." V 2. odstavku 2. točke dogovora z dne 1.2.2002 (B11) se pogodbeni stranki sklicujeta, da bo M. dajal družbi B. pisne naloge za realizacijo dogovora iz sklenjene pogodbe o medsebojnem sodelovanju v skladu s 1038. členom ZOR, ki ureja vrste denarnih depozitov kot bančnih poslov. Iz pogodbenih določil tako nedvoumno izhaja, da je družba B. izplačila na podlagi nakazil družbe M. d.o.o. izvajala v okviru dobroimetja, ki ga je prejela s strani tretjih oseb v korist M. d.o.o. Takšno dobroimetje na računu B. pa je v okviru citiranih pogodbenih določil vzpostavilo terjatev M. d.o.o. na izplačilo tega dobroimetja. S tem v zvezi je utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje glede obstoja terjatve, ki je pravno vprašanje, ne more zgolj sklicevati na izjavo direktorja družbe B., ki je obstoj dolga družbe B.. do M. d.o.o. zanikal. Takšna izjava je namreč sama po sebi v nasprotju z njegovo nadaljnjo izpovedjo, ki jo je povzelo tudi sodišče prve stopnje, da so M. dolžniki denar nakazali na račun B., na podlagi M. navodil pa je B. nakazoval ta denar naprej.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje tako napačno sklepalo, da tožeča stranka ni izkazala obstoja kritnega razmerja med družbo M. d.o.o. in družbo B. d.o.o. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilno stališče pritožnika, da obstoj terjatve izhaja tako iz sporazumne ugotovitve v asignacijski pogodbi kot iz pogodbe, dogovora in aneksa med družbo B.d.o.o. in M. d.o.o. (B10 do B12). Ob tako jasnih pogodbenih določilih je bilo trditveno in dokazno breme za izpodbijanje obstoja terjatve iz kritnega razmerja na strani tožene stranke. Tožena stranka bi v tem smislu lahko uspela pod predpostavko, da bi zatrjevala in dokazala, da v času izpodbijanega dejanja družba B. ni imela kritja v dobroimetju družbe M. d.o.o. na svojem podračunu. To bi namreč pomenilo, da je družba B. d.o.o. izplačilo toženi stranki izvršila v breme svojih lastnih sredstev, s čimer bi kreditirala družbo M. d.o.o.. Z vidika vpliva na stečajno maso pa takšno izplačilo ne bi pomenilo zmanjšanja stečajne mase, temveč zgolj nastanek terjatve asignata do stečajnega dolžnika. Ker tožena stranka v tej smeri trditvene podlage ni podajala, je zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča o neobstoju terjatve iz kreditnega razmerja med družbo M. d.o.o. in B..

V posledici navedene napačne dejanske ugotovitve se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo tudi z drugimi ugovori, ki jih je v zvezi z objektivnim pogojem izpodbojnosti v postopku pred prvostopenjskim sodiščem podajala tožena stranka. Ti ugovori se nanašajo tako na trditve, da je tožena stranka z izplačilom na podlagi izpodbijanega posla pogojevala nadaljnje izpolnitve v okviru trajnega pogodbenega razmerja, kot tudi glede zatrjevanega ustnega dogovora med družbo M. d.o.o. in toženo stranko glede plačevanja svojih obveznosti z asignacijo. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP, v posledici česar je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo v okviru podanih materialnopravnih izhodišč ponovno oceniti obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti, pri čemer pa bo v zvezi z ugovori tožene stranke, do katerih se sodišče prve stopnje še ni opredelilo, potrebno oceniti ali je tožena stranka potrebno trditveno podlago in dokazne predloge podala v okviru prekluzije iz 1. odstavka 286. člena ZPP.

V kolikor bo sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je izkazan objektivni pogoj izpodbojnosti, bo utemeljenost tožbenega zahtevka potrebno preizkusiti tudi z vidika subjektivnega elementa izpodbojnosti, s katerim se je sodišče prve stopnje sicer kljub ugotovitvi neobstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti ukvarjalo že v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče pa pri tem poudarja, da je obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti potrebno ugotavljati glede na čas, ko je bilo izpodbijano dejanje storjeno. Objektivna predpostavka za ugotavljanje subjektivnega pogoja izpodbojnosti pa je, da je v času izpodbijanega dejanja sploh obstajalo slabo ekonomsko finančno stanje subjekta, katerega dejanja se izpodbija. Ko je predmet izpodbijanja pravno dejanje pravnega prednika stečajnega dolžnika, je na strani tožeče stranke trditveno in dokazno breme, da je bil tudi pravni prednik v času izpodbijanega dejanja v takšnem ekonomsko finančnem stanju, ki nakazuje na možnost uvedbe stečajnega postopka nad takim dolžnikom. V tem smislu ne zadošča zgolj sklicevanje na likvidnostne težave te družbe. Sodišče prve stopnje se bo v tem okviru moralo opredeliti do trditev in dokazov, ki jih je v tem smislu ponudila drugotožeča stranka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.