Jedro

Obseg darila in njegova vrednost sta dejstvi, ki sta sporni in od katerih je odvisna velikost (oziroma vrednost) zakonitega in s tem tudi nujnega deleža obeh dedinj, pa tudi pravica zahtevati dopolnitev morebiti prikrajšanega nujnega deleža. Iz določbe prvega odstavka 213. člena ZD ne izhaja, da je treba v primerih, ko dedič uveljavlja nujni delež, na pravdo praviloma napotiti tega dediča. Taka napotitev sicer ni izključena, a je odvisna od vrste spora, predvsem pa od presoje, pravica katerega od dedičev je bolj ali manj verjetna.

Ne glede na to, da ZD napotuje na pot pravde, ko so sporna tudi druga dejstva (tak je tudi konkreten primer), bo morala napotena dedinja tožbo formulirati tako, da bo zahtevala ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja, ki temelji na tistem spornem dejstvu, ki je bilo v zapuščinskem postopku sporno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (to je točkah II in III izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek in dedinjo S. C. napotilo na pravdo, da v njej s tožbo proti dedinji B. P. zahteva ugotovitev, da je bil na parceli 195/17, k. o. X, ob daritvi 16. 11. 1978, zgrajen objekt do druge plošče, da je imel objekt gradbeno dovoljenje, da je bila v njem napeljana elektrika in voda ter ugotovitev, da je zgoraj navedena nepremičnina posebno premoženje B. P. in je zato v njen nujni delež treba všteti vrednost celotne nepremičnine. Na pravdo jo je napotilo tudi z zahtevkom, za ugotovitev, da je dedinja B. P. s strani zapustnice prejela še določena (v izreku opredeljena) darila.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo na pravdo napotena dedinja. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Meni, da je ona tista, katere pravico bi sodišče moralo šteti za bolj verjetno. Osrednje vprašanje zapuščinskega postopka je vprašanje, ali je bil nujni delež sodedinje B. P. prikrajšan ali ne. Upoštevajoč sodno prakso (VSL I Cp 2194/2018, II Cp 233/2018, II Cp 4113/2009) pa je na pravdo praviloma napoten tisti, ki trdi, da je bil njegov nujni delež prikrajšan. Dokazno breme za vsa sporna dejstva je na dediču, ki zatrjuje prikrajšanje.

Odločitev je tudi sicer nepravilna. Zapis v darilni pogodbi ni verodostojen. V prodajni pogodbi z dne 5. 10. 1984 je zapisano, da je stanje v naravi drugačno, kot je to zapisano v darilni pogodbi in da sta bili garaži nadzidani. V izjavi J. P. je potrjeno, da je bila stavba zgrajena do druge plošče, da je objekt imel vodo in elektriko in razloge za drugačen zapis v darilni pogodbi. Stanje je potrdil tudi izvedenec. Izpostavlja še elektro soglasje, v katerem je ugotovljeno, da se obstoječa moč povečuje ter fotografije, ki izkazujejo novogradnjo. Glede gradbenega dovoljenja je sklep nejasen in ni mogoče razbrati, za katero obdobje sodišče želi dokazilo. Nesporno je namreč, da v času gradnje objekt ni imel gradbenega dovoljenja, imel pa ga je v času smrti zapustnice. Napotitev v tem delu ni potrebna. Iz odločbe 351-378/72 izhaja, da je objekt imel že leta 1973 lokacijsko dovoljenje in je bilo zemljišče nedvomno zazidljivo. Glede lastniških upravičenj iz izjave J. P. izhaja, da je vsa sredstva, ki so bila prejeta s prodajo, prejela sodedinja. Pogodba je bila le formalno sestavljena na oba obdarjenca. Oba zakonca sta nepremičnino štela za posebno premoženje sodedinje. Obstoj vseh ostalih daril je pritožnica izkazala z lastnoročnim zapisom zapustnice in gre za verodostojno listino.

3. Pritožba je bila vročena dedinji B. P., ki je nanjo odgovorila. Meni, da je odločitev pravilna, pritožba pa neutemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

**_Glede nepremičnine 195/17, k. o. X_**

5. Med strankama ni sporno, da je zapustnica svoji hčeri B. P. z darilno pogodbo z dne 16. 11. 1978 podarila del nepremičnine 195/17, k. o. X. Je pa v zvezi s tem darilom prišlo do spora o tem, kakšno je bilo stanje podarjene nepremičnine v času daritve (to je na dan 16. 11. 1978) in s tem do spora o vrednosti darila, ki naj se, upoštevajoč 28. člen ZD, upošteva pri izračunu obračunske vrednosti zapuščine in posledično pri izračunu nujnega deleža dedinje B. P., nato pa tudi pri ugotavljanju, ali je bil njen nujni delež prikrajšan ali ne. Vrednost darila se namreč na podlagi 30. člena ZD oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. V kolikor je bila nepremičnina v času daritve v stanju kot to trdi pritožnica, je vrednost darila višja in obratno. Med dedinjama pa je sporno tudi to, ali je bila dedinja B. P. edina obdarjenka (in je torej pri obračunu treba upoštevati vrednost celotnega zapustničinega deleža na podarjeni nepremičnini) ali pa je zapustnica darilo naklonila tudi takratnemu zetu (v tem primeru bo pri obračunu upoštevana le vrednost tistega dela nepremičnine, ki ga je zapustnica podarila hčeri B. P.1).

6. Obseg darila in njegova vrednost sta zato dejstvi, ki sta sporni in od katerih je odvisna velikost (oziroma vrednost) zakonitega in s tem tudi nujnega deleža obeh dedinj, pa tudi pravica zahtevati dopolnitev morebiti prikrajšanega nujnega deleža. Da je bilo zaradi tega spora treba na podlagi 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD zapuščinski postopek prekiniti, v pritožbenem postopku ni sporno, sporno pa je, da je sodišče prve stopnje na pravdo napotilo pritožnico in ne dedinje B. P. 7. Vprašanje, koga napotiti na pravdo, ureja prvi odstavek 213. člena ZD. Ta določa, da zapuščinsko sodišče na pravdo napoti tistega, katerega pravico šteje za manj verjetno. Gre za tehtanje trditev in dokazov, ki jih dediči ponudijo in presojo, kateri od dedičev je svoje trditve izkazal za verjetnejše in pravica katerega od dedičev je zato bolj verjetna. Pritožbeno sodišče s presojo in razlogi sodišča prve stopnje, da je manj verjetna pravica pritožnice, soglaša. 8. Preden bo podrobneje odgovorilo na očitke povezane s tako presojo, pa pritožbeno sodišče zavrača stališče pritožnice, da je treba v primerih, ko dedič uveljavlja nujni delež, na pravdo praviloma napotiti tega dediča. To iz zgoraj povzete določbe prvega odstavka 213. člena ZD ne izhaja. Taka napotitev sicer ni izključena, a je odvisna od vrste spore, predvsem pa (kot je že bilo pojasnjeno) od presoje, pravica katerega od dedičev je bolj ali manj verjetna. Drugačno stališče ne izhaja niti iz odločb, ki jih pritožnica izpostavlja v pritožbi, saj je bila v teh zadevah napotitev nujnega dediča na pravdo posledica drugačnega spora (sporna so bila darila, s katerimi naj bi prišlo do prikrajšanja nujnega deleža, ne pa darila, ki jih je dobil nujni dedič).

9. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, vsebina darilne pogodbe z dne 16. 11. 1978 ne potrjuje navedb pritožnice. Nobenega dvoma sicer ne more biti, da je bilo zemljišče zazidljivo, saj je bilo že v letu 1973 staršema obeh dedinj izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo dveh garaž, ti pa sta bili, kot izhaja iz darilne pogodbe tudi (vsaj delno) zgrajeni. Ni pa iz darilne pogodbe razvidno, da bi bil garažni objekt nadzidan do vključno druge plošče in da bi imel objekt gradbeno dovoljenje ter napeljano vodo in elektriko.

10. S strani pritožnice zatrjevanega stanja nepremičnine v času daritve, pa ne dokazujejo niti dokazi, ki jih je sama predložila. Tako iz kupne pogodbe z dne 5. 10. 1984 izhaja le to, da je stanje parcele 195/17, ki je sicer po podatkih zemljiške knjige njiva, v naravi drugačno, saj sta bili na njej na podlagi (že zgoraj omenjene) lokacijske odločbe z dne 12. 4. 1973 zgrajeni dve garaži, ki sta bili kasneje tudi nadzidani. Da sta bili nadzidani že pred sklenitvijo darilne pogodbe v letu 1978, pa iz pogodbe ne izhaja. Enako velja za fotografijo (priloga A54), ki sicer kaže objekt v gradnji, a se vidi le prva plošča, poleg tega pa iz fotografije ni razvidno, kdaj je bila posneta. Neizkazana je tudi trditev o tem, da je imel objekt v času sklenitve darilne pogodbe gradbeno dovoljenje ter priklopljeno vodo in elektriko. Drži sicer, da iz elektroenergetskega soglasja, ki je bilo izdano 14. 2. 1985, izhaja, da je na objektu (takrat že stanovanjski hiši) že bila elektrika, saj se je povečevala moč, a iz tega dejstva ni mogoče narediti zaključka, da je bilo tako že v letu 1978, ko je bila sklenjena darilna pogodba. Da je imel objekt v času sklenitve darilne pogodbe že vodo, ne izhaja iz nobene predložene listine. Tudi sicer je ob dejstvu, da je bila na parceli v času sklenitve darilne pogodbe očitno le nedograjena garaža, bolj verjetno, da vode in elektrike tam ni bilo, saj za uporabo takega objekta ne eno ne drugo ni nujno potrebno. Pritožnica sicer izpostavlja dejstvo, da brez vode in elektrike ni bilo mogoče graditi, a to samo po sebi ne dokazuje, da sta bila priključka že pred gradnjo na parceli. Ni namreč izključeno, da je bila voda in elektrika za čas gradnje napeljana od drugje. Tudi to, da je imel objekt, ki je v času sklenitve darilne pogodbe stal na zemljišču, gradbeno dovoljenje, ni z ničemer izkazano. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo gradbeno dovoljenje za stanovanjski objekt izdano šele 22. 4. 2005 in sicer v postopku legalizacije; da bi bilo pred sklenitvijo darilne pogodbe izdano tudi za garažo ali kak drug objekt2, pa iz predloženih listin ne izhaja.

11. Izjava, ki naj bi jo dal J. P., na presojo, koga napotiti na pravdo, ne more vplivati, saj nima posebne dokazne vrednosti. Izjava namreč ni bila dana na način in v obliki kot to predpisuje 236a člen ZPP, poleg tega pa ni mogoče spregledati dejstva, da gre za bivšega moža dedinje B, P., s katerim je slednja (po lastnih trditvah) v sporu.

12. Trditve pritožnice o stanju nepremičnine v času daritve ter posledično večji vrednosti podarjene nepremičnine, so zato manj verjetne kot drugačne trditve dedinje B. P., ki so oprte na opis v darilni pogodbi.

13. Manj verjetne pa so tudi pritožničine trditve glede obsega darila. Iz darilne pogodbe namreč izhaja, da dedinja B. P. ni bila edina obdarovanka, ampak je od zapustnice del nepremičnine prejel tudi J. P. Okoliščine, ki jih izpostavlja v pritožbi in se nanašajo na čas po sklenitvi darilne pogodbe (da naj bi zakonca podarjeno premoženje obravnavala kot posebno premoženje dedinje B. P., da J. P. lastniških upravičenj ni izvrševal, da ob prodaji ni prejel kupnine), tudi če bi bile izkazane, ne morejo imeti večje teže kot zapis v pogodbi.

14. Odločitev, s katero je sodišče na pravdo napotilo pritožnico, je zato pravilna.

_**Glede ostalih zatrjevanih daril, ki naj bi jih prejela dedinja B. P.**_

15. Manj verjetna pa je pritožničina pravica tudi v pogledu ostalih daril, ki naj bi jih prejela B. P. Slednja njihov prejem zanika, pritožnica pa jih dokazuje le z lastnoročnimi zapiski, pri katerih je sporno, kdo jih je napisal in kdaj, pa tudi to, da se nanašajo na dedinjo B. P. Ker pritožnica drugih dokazil o verodostojnosti zapiskov ni predložila, bo morala svoje trditve o danih darilih (in njihovi vrednosti) dokazati v pravdi.

16. Tudi v tem delu je zato odločitev, s katero je sodišče na pravdo napotilo pritožnico, pravilna.

**_Dodatno glede izreka napotitvenega sklepa_**

17. Glede na izrek izpodbijanega sklepa, ki dedinjo napotuje na vložitev tožbe zaradi ugotovitve določenih dejstev, pritožbeno sodišče na pravdo napoteno dedinjo posebej opozarja, da na ta izrek ni vezana in da bo morala ob vložitvi tožbe zahtevek oziroma zahtevke oblikovati ob upoštevanju prvega odstavka 181. člena ZPP, po katerem se lahko z ugotovitveno tožbo zahteva le ugotovitev obstoja oziroma neobstoja pravice ali pravnega razmerja ter pristnost ali nepristnost listine. Ne glede na to, da ZD napotuje na pot pravde, ko so sporna tudi druga dejstva (tak je tudi konkreten primer), bo morala tožbo formulirati tako, da bo zahtevala ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja, ki temelji na tistem spornem dejstvu, ki je bilo v zapuščinskem postopku sporno.3

18. Ker tožbeni zahtevek tudi sicer ni nujni sestavni del sklepa o napotitvi na pravdo, ampak zadostuje opis pravnega varstva, ki naj ga stranka zahteva, pritožbeno sodišče v izrek, kljub zgoraj navedenemu, ni posegalo.

1 Darila, ki jih je zapustnik dal drugim osebam več kot eno pred smrtjo, se pri obračunu ne upoštevajo (glej peti odstavek 28. člena ZD). 2 Ker se darilo ocenjuje po stanju v času daritve, je stališče pritožnice, da je za vrednost darila odločilno, da je objekt imel gradbeno dovoljenje v času zapustničine smrti, zmotno. 3 Več o tem glej v članku dr. Ane Božič Penko, Napotitev na pravdo, Pravosodni bilten, 2003, št. 2. stran 93 do 119 ter knjigi dr. Vesne Rijavec, Dedovanje, procesna ureditev, GV, 1999, stran 231 do 240.