Jedro

Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da so bile vse spremembe obtožnega predloga dopustne in v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP, saj je državna tožilka spreminjala obtožni predlog le v tistih delih, v katerih je prilagodila opis spremenjeni oceni dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega I. K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega I. K. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pri čemer mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen dva meseca zapora ter mu nato po drugem odstavku 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri mesece zapora. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve ustavnih pravic s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. 3. Zagovornica je v pritožbi v smislu prvega odstavka 445. člena ZKP predlagala, da se jo obvesti o seji senata, vendar je senat ocenil, da navzočnost strank na seji senata ne bi bila koristna za razjasnitev stvari, zaradi česar pritožbeno sodišče predlogu zagovornice ni sledilo.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornica v pritožbi primarno uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje s spremembo obtožbe kršilo določila 344. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, ker je tožilstvo z neobrazloženo spremembo obtožbe zlorabilo svoje procesne pravice. Prvostopno sodišče pa v obrazložitvi sodbe tudi ni navedlo razlogov, zakaj je spremembo dovolilo, zaradi česar je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa so bile kršene tudi obdolženčeve pravice iz 23. člena in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

6. V pritožbi uveljavljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pa prvostopno sodišče ni zagrešilo. Po določbi prvega odstavka 344. člena ZKP sme namreč tožilec na glavni obravnavi vse do njenega zaključka spremeniti obtožbo, če med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, pri čemer se sme spremenjena obtožba nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Državni tožilec lahko tako prosto razpolaga z obtožnim aktom. Pri tem ni potrebno, da tožilec spremeni obtožni akt na podlagi novih dokazov, lahko jo spremeni tudi na podlagi dokazov, ki so že bili izvedeni med posameznimi preiskovalnimi dejanji, ki jih po njihovi izvedbi na glavni obravnavi tožilec drugače oceni. Tožilec lahko obtožni akt spremeni tako, da spremeni opis dejanskega stanja v korist ali v škodo obdolženca. Sprememba opisa lahko ima za posledico tudi spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja po strožjem ali milejšem zakonu, vendar se mora predmet obtožbe po spremembi še vedno nanašati na isti historični dogodek, saj obtožbe ni mogoče spremeniti tako, da bi bil obdolženec obdolžen za povsem drugo kaznivo dejanje.1

7. Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da so bile vse spremembe obtožnega predloga dopustne in v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP, saj je državna tožilka spreminjala obtožni predlog le v tistih delih, v katerih je prilagodila opis spremenjeni oceni dejanskega stanja. Pri spremembah z dne 21. 9. 2016 in 15. 5. 2015 gre zgolj za popravke glede višine izplačane subvencije oziroma za popravke datuma sklenitve pogodbe, pri spremembi z dne 19. 12. 2016 pa gre za prilagoditev opisa spremenjeni oceni dejanskega stanja, tako da se obdolžencu namesto dveh kaznivih dejanj goljufije očitata dve kaznivi dejanji ponarejanja listin. Taka sprememba pravne kvalifikacije dejanja je dopustna, saj je v skladu s tožilčevo pravico, da razpolaga z obtožbo, pravna opredelitev dejanja pa ni pomembna za presojo istovetnosti med prvotnim opisom kaznivega dejanja in opisom v spremenjenjem obtožnem predlogu. Bistveno je, da se opis dejanja tudi po spremenjeni obtožbi nanaša na ista ravnanja obdolženca oz. isti historični dogodek.2 Iz primerjave vloženega in spremenjenega obtožnega predloga namreč izhaja, da se obdolžencu še vedno očita isto ravnanje, to je predložitev ponarejene najemne pogodbe k vlogi za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, na podlagi katere je nato z odločbo Centra za socialno delo pridobil pravico do subvencionirane najemnine. Državna tožilka je ob spremembi obtožnega predloga po izvedenih dokazih iz opisa kaznivega dejanja izpustila očitek, da je obdolženec pri tem ravnal z goljufivim namenom, da bi si sam ali komu drugemu z izplačili subvencij najemnine pridobil premoženjsko korist. Takšna sprememba opisa dejanja je imela za posledico spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja, medtem ko se sam obtožni akt še vedno nanaša na isti historični dogodek. Četudi tožilka ob spremembi obtožbe ni navedla zakonsko določenih razlogov za spremembo, pa glede na ustaljeno sodno prakso to ni odločilno, ker so pogoji za spremembo obtožnega akta natančno predpisani v 344. členu ZKP, iz vsebine spremembe obtožnega predloga pa je razvidno, da je bila obtožba spremenjena v obsegu, ki ga je po oceni državne tožilke narekovalo stanje postopka na glavni obravnavi.3 Pri tem je potrebno poudariti, da je sprememba pravne kvalifikacije kaznivega dejanja obdolžencu v korist, saj se mu po spremembi očita milejše kaznivo dejanje, iz opisa pa je izpuščen tudi očitek pridobitve premoženjske koristi.

8. Prav tako ni mogoče soglašati s pritožbenimi izvajanji zagovornice, da je tožilka s spremembo obtožnega predloga zlorabila svoje procesne pravice, saj pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedeno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno dopustilo spremembo obtožbe. Zagovornica si pri tem napačno razlaga odločbe Ustavnega sodišča, ki jih citira v pritožbi, saj sprememba obtožnega predloga ni posegla v obdolženčeve pravice do obrambe. Kot je že bilo zgoraj pojasnjeno, obtožni akt še vedno temelji na istem historičnem dogodku, spremenila so se le dejstva in okoliščine, ki pomenijo znak kaznivega dejanja. Sprememba obtožnega predloga pa za obdolženca ni predstavljala nikakršnega presenečenja, saj sta bila o spremembi obveščena tako obdolženec kot zagovornica, ker je tožilka obtožni predlog spremenila v njuni navzočnosti, oba sta imela možnost, da se o spremembi izjavita, poleg tega je bila glavna obravnava tudi preložena z namenom priprave obdolženca na zagovor. S tem pa obdolženčev pravni položaj nikakor ni bil otežen, kot to skuša prikazati pritožba.4 Prvostopno sodišče je tako s tem, ko je sledilo taki spremembi obtožnega akta, presodilo, da je bila dopustna. Glede na ustaljeno sodno prakso pa tudi ni potrebno, da prvostopno sodišče v obrazložitvi svoje odločbe navede razloge, zakaj je spremembi sledilo. Procesna ureditev ne zahteva, da sodišče v situacijah, ki so povsem jasne, v sodbi v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe, ki so praviloma pravne in ne dejanske narave, navede razloge. Pravno presojo bo sodišče prve stopnje utemeljilo v primerih, ko obramba nasprotuje z relevantnimi ugovori, ne pa, ko zgolj pavšalno zatrjuje zlorabo procesnih pravic, kot jih v konkretnem primeru.5 Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da se je glavna obravnava dne 15. 5. 2017 pričela znova in je bil obdolžencu ponovno v celoti predstavljen nov obtožni predlog, na katerega pa obramba takrat ni imela nobenih ugovorov. Glede na navedeno tako niso podane ne absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ne relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 372. člena ZKP, iz istih razlogov pa tudi ni mogoče govoriti o kršitvah ustavnih pravic, kot jih uveljavlja pritožba.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP, saj meni, da dejanje tudi po spremenjeni obtožbi ni kaznivo dejanje, ker sta bili obe najemni pogodbi sklenjeni in realizirani, pisni najemni pogodbi pa sta prikazovali resnično stanje stvari. Bistvo očitka kaznivega dejanja ponarejanja listin je, da je obdolženec uporabil ponarejeni listini, t.j. najemni pogodbi, kot pravi. Ponarejena listina pa je vsaka listina, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj, pri čemer ni pomembno, ali listina izraža resnično ali neresnično vsebino. Bistveno je, da storilec kaznivega dejanja ustvari videz, da je neko pomembno pravno izjavo podala določena oseba, čeprav je na tak način sploh ni podala.6 Ker je obdolženec vlogam za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev predložil najemni pogodbi, ki jih lastnica stanovanja ni podpisala, je obdolženec izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja ponarejanja listin, saj lastnica stanovanja izjave s takšno vsebino ni podala, pa četudi izkazuje resnično pravno razmerje med njima.

10. Neutemeljena je pritožba zagovornice tudi v delu, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče namreč nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopno sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe podrobneje opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje, zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

11. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da v postopku ni bilo z gotovostjo dokazano, da so podpisi lastnice stanovanja na najemnih pogodbah ponarejeni, saj je priča Ž. K. potrdil, da jih je lastnica podpisala, ter da sta mnenji izvedencev grafologov nezanesljivi. Prvostopno sodišče je namreč na straneh 6 in 7 izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj ni sledilo izpovedbi priče Ž. K. in zakaj je prepričano, da je obdolženec ponaredil podpisa na najemnih pogodbah. Svoje zaključke je pri tem med drugim utemeljeno oprlo tudi na mnenji sodnih izvedencev grafološke stroke, saj sta oba podala skladno mnenje, da je oba sporna podpisa napisal ravno obdolženec. Edina razlika v mnenjih je le v stopnji zanesljivosti podajanja mnenj, saj je prvopostavljena sodna izvedenka U. R. svoje mnenje podala s stopnjo verjetnosti, sodni izvedenec dr. B. R. pa s stopnjo gotovosti. Pritožba sicer skuša omajati strokovnost mnenja dr. R. z navajanjem, da ta pri izdelavi mnenja ni upošteval vpliva stresa, bolezni, ipd. na pisavo človeka, vendar zagovornica spregleda, da je izvedenec v mnenju posebej pojasnil vpliv teh dejavnikov na pisavo, saj je obrazložil, da tudi v teh primerih v pisalnih posebnostih načina podpisovanja del pisalnih posebnosti ostane nespremenjen, saj je vsak podpis avtomatiziran in praviloma kot najpogosteje izvajanja kretnja pri ljudeh, ohrani del posebnosti v načinu pisanja. Tako sta tudi po oceni pritožbenega sodišča mnenji izdelani strokovno in v skladu s pravili stroke, pritožba pa s pavšalnimi navedbami o njuni nezanesljivosti tudi ne more uspeti, saj tega z ničemer ne izkaže. Prvostopno sodišče je tako v luči obeh izvedeniških mnenj, ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, utemeljeno zaključilo, da je izpovedba priče Ž. K. neprepričljiva in da je s svojo izpovedbo želel zgolj razbremeniti svojega očeta.

12. Prvostopno sodišče je v točki 21 napadene sodbe podalo tehtne razloge, da je obdolženec ravnal s krivdno obliko naklepa, katerim se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Zato pritožbena izvajanja, da je obdolženec menil, da ne dela nič narobe, ker so najemne pogodbe izkazovale resnično stanje stvari, takih zaključkov ne morejo omajati.

13. Ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

14. Pritožba neutemeljeno graja tudi odločbo prvostopnega sodišča o izrečeni kazenski sankciji. Navaja, da je izrek zaporne kazni glede na vse okoliščine neprimeren, saj ni nastala nobena škoda, poleg tega je sam edini usposobljen za skrb sedemletne hudo invalidne hčerke, ki boleha za redko boleznijo, zaradi česar živi visoko stresno življenje, kar se odraža tudi v njegovem zdravju.

15. Po oceni pritožbenega sodišča ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca, saj je prvostopno sodišče pravilno in ustrezno ocenilo vse okoliščine, ki so pomembne za izbiro vrste in višine kazenske sankcije in je obdolžencu izreklo primerno in pravično kazen, pri odmeri katere so v zadostni meri prišle do izraza tudi olajševalne okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba. Kot je ugotovilo prvostopno sodišče, je obsojenec specialni povratnik in očitno je, da do sedaj izrečene kazenske sankcije opominjevalne narave in zaporne kazni nanj niso imele takega vpliva, da kaznivih dejanj ne bi ponavljal, zaradi česar tudi ne more biti deležen milejše kazenske sankcije kot je pogojna obsodba, saj je za izrek slednje potrebno zaupanje, ki ga obdolženec glede na navedeno ne more biti deležen. Pri tem ni prezreti, da obdolžencu izvrševanje podobnih kaznivih ni tuje, saj je bil med drugim obsojen za kazniva dejanja ponarejanje denarja, ponarejanja znamenj za zaznamovanje blaga, mer in uteži ter ponarejanje in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev, kot to izhaja iz izpiska iz kazenske evidence zanj.

16. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), o pritožbi zagovornice obdolženca odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse.

1 Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1114/2007 z dne 22. 1. 2008, sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 547/2005 z dne 14. 12. 2005, sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 250/2009 z dne 18. 1. 2010 in sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 45062/2014 z dne 22. 6. 2017. 2 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 45062/2014 z dne 22. 6. 2017. 3 Podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 338/2009 z dne 28. 1. 2010. 4 Podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 45062/2014 z dne 22. 6. 2017. 5 Podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 57/2010 z dne 13. 5. 2010. 6 Podobno tudi mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV založba, Ljubljana 2002, stran 580.