Jedro

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1J), ki je pričel veljati 6. 11. 2016, v prehodnih določbah glede začetka uporabe spremenjenega 202.d člena ZP-1 ni predvidel nobenih posebnih pravil, ki bi jih vezal na izdajo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma na vložitev predloga za odlog izvršbe. V kolikor novela zakona v prehodnih določbah ne določi nič posebnega glede uporabe določenega člena spremenjenega zakona, velja, da sodišče uporabi tisti zakon, ki velja v času izdaje odločbe sodišča. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na pravila o uporabi milejšega predpisa, saj se ta pravila nanašajo na materialne določbe ZP-1, določba četrtega odstavka 202. d člena ZP-1 pa je po mnenju pritožbenega sodišča procesne narave, saj določa procesno predpostavko za dovoljenost predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 20,00 (dvajset 00/100) EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep sta pritožbi vložila tako obdolženec kot tudi njegov zagovornik. Storilec v pritožbi navaja oziroma prosi za odložitev odvzema vozniškega dovoljenja zaradi bolezni izvenzakonske partnerke, ki jo mora zaradi slabih avtobusnih povezav peljati na zdravljenje v Ljubljano in potrebuje odložitev odvzema do 3. 2. 2017. Zagovornik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1) ter navaja, da bi sodišče moralo uporabiti zakon, ki je veljal v času pričetka postopka za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, in ne bi smelo uporabiti novele ZP-J. Podredno se sklicuje na 2. člen ZP-1, ki določa pravilo za uporabo milejšega predpisa ter izpostavlja, da v kolikor bi sodišče odločilo v roku 15 dni od vložitve predloga, določbe novega četrtega odstavka 202. d člena ZP-1 ne bi moglo uporabiti.

3. Pritožba sta neutemeljeni.

4. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na ugotovitvah, da je od dneva poteka preizkusne dobe, določene z zadnjim sklepom o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja Okrajnega sodišča v Celju EPVD 659/2014 z dne 22. 10. 2014, ki je trajala do 28. 8. 2015, še nista minili dve leti. Ker četrti odstavek 202.d člena ZP-1 določa, da se predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrže, če od dneva poteka preizkusne dobe, določene z zadnjim sklepom o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, še nista minili dve leti, je sodišče storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja kot nedovoljen zavrglo.

5. Za sprejem izpodbijane odločitve, ki je procesne narave, so tako odločilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede tega, ali je storilcu v preteklosti že bila odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in ali je od dneva poteka preizkusne dobe po prejšnjem sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preteklo obdobje manj kot dveh let. Storilčeve pritožbene navedbe, v katerih pojasnjuje svojo potrebo po veljavnem vozniškem dovoljenju se na ta odločilna dejstva ne nanašajo, zato so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve pravno neupoštevne, storilčeva pritožba pa posledično neutemeljena.

6. Čeprav držijo zagovornikove pritožbene navedbe, da niti v času storitve prekrška, niti v času izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, pa tudi v času, ko je storilec 20. 10. 2016 vložil predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, še ni veljalo določilo četrtega odstavka 202.d člena ZP-1, ki ga je naslovno sodišče uporabilo pri svojem odločanju, saj je to določilo pričelo veljati 6. 11. 2016, to za sprejem izpodbijane odločitve ni relevantno. Kot izpostavlja tudi sam zagovornik v pritožbi, Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1J), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 32/16 z dne 6. 5. 2016 in je v skladu s 45. členom ZP-1J pričel veljati 6. 11. 2016, v prehodnih določbah glede začetka uporabe spremenjenega 202.d člena ZP-1 ni predvidel nobenih posebnih pravil, ki bi jih vezal na izdajo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma na vložitev predloga za odlog izvršbe. V kolikor novela zakona v prehodnih določbah ne določi nič posebnega glede uporabe določenega člena spremenjenega zakona, velja, da sodišče uporabi tisti procesni zakon, ki velja v času izdaje odločbe sodišča. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče pri svojem odločanju v predmetni zadevi moralo upoštevati zakon, ki je veljal v času pričetka predmetnega postopka odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, torej v času vložitve storilčevega predloga za odložitev.

7. Sodišče prve stopnje s tem, ko je za pri odločanju o storilčevem predlogu za odložitev uporabilo novi 202.d člen ZP-1 tudi ni kršilo prepovedi retroaktivne veljavnosti zakona, saj v obravnavani zadevi ne gre za to, da bi imele posamezne določbe ZP-1J učinek za nazaj, temveč učinkujejo za naprej od 6. 11. 2016 dalje in jih je sodišče glede na zgoraj pojasnjeno dolžno uporabiti pri odločanju o predlogih za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, o katerih odloča po navedenem datumu.

8. Zagovornik se tudi neutemeljeno sklicuje na 2. člen ZP-1, ki dopušča uporabo novega zakona, toda le v primeru, če je ta za storilca milejši. Pravila o uporabi milejšega predpisa se namreč nanašajo na materialne določbe ZP-1, določba četrtega odstavka 202. d člena ZP-1 pa je po mnenju pritožbenega sodišča procesne narave, saj določa procesno predpostavko za dovoljenost predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 129/2013 z dne 17. 12. 2013). Pri tem je pomembno poudariti, da tudi v primeru, če bi sodišče štelo, da je določba četrtega odstavka 202. d člena ZP-1 materialne narave, pravila iz drugega odstavka 2. člena ZP-1 ne bi bilo mogoče uporabiti, ker se pravila o uporabi milejšega zakona oziroma predpisa raztezajo le na tiste materialne določbe, ki so relevantne pri ugotavljanju prekrška in pri izreku sankcije za prekršek, ne pa tudi v fazi izvrševanja sankcij, v katero sodi tudi odločanje o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma o dokončnem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja (glej sklep VSC EPVDp 108/2014 z dne 28. 11. 2014 ter sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 86/2012 z dne 16. 10. 2012).

9. Čeprav drži, da bi sodišče prve stopnje v primeru, če bi o predlogu za odložitev odločalo prej, uporabilo določbe 202. d člena ZP-1, ki je veljala pred 6. 11. 2016, to na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. ZP-1 namreč sodišču ne predpisuje roka, v katerem bi moralo odločiti o predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, zato prvostopenjskemu sodišču ni mogoče očitati postopanje v nasprotju z zakonskimi določbami, česar pa ne izkazuje niti spisovno gradivo v tej zadevi. Vsekakor pa je sodišče pri odločanju dolžno uporabiti tiste procesne določbe zakona, ki veljajo v času odločanja o predlogu, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je glede na to, da zakonodajalec ni predvidel posebnih prehodnih določb za uporabo novega 202. d člena ZP-1, mogoče sklepati, da je s tem implicitno izrazil voljo, da se storilcem, ki pred iztekom obdobja dveh let od poteka preizkusne dobe po zadnjem sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ponovno vložijo predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ta možnost ne omogoči. 10. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi storilca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11. Ker storilec in njegov zagovornik s pritožbama nista uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR. K plačilu tako odmerjene sodne takse, ki jo je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, bo storilca pozvalo sodišče prve stopnje.