Jedro

Po drugem odstavku 290. člena ZUP mora organ sklep o dovolitvi izvršbe odločbe, ki je bila izdana v upravni zadevi po uradni dolžnosti (v obravnavanem primeru je to inšpekcijska odločba z dne 29. 6. 1993), izdati brez odlašanja, ko je takšna odločba postala izvršljiva, najpozneje pa v 30 dneh od dneva, ko je postala izvršljiva, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Vendar pa ista določba v nadaljevanju pravi, da dejstvo, da sklep ni bil izdan do tega roka, ne izključuje obveznosti njegove izdaje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovila, da je odločba Urbanističnega inšpektorata Uprave inšpekcijskih služb za Gorenjsko št. 350R-21/1988-06/08-PJ z dne 29. 6. 1993, s katero je bilo tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu odrejeno, da mora do 7. 7. 1993 odstraniti gospodarsko poslopje s hlevom ter betonsko gnojišče na zemljišču s parc. št. 379/1 k. o. … ter vzpostaviti prejšnje stanje, postala izvršljiva 8. 7. 1993 in je dovolila njeno izvršbo (1. točka izreka). Tožniku je določila dodatni izpolnitveni rok (do 31. 8. 2012) za odstranitev objekta, v primeru, če v tem roku obveznosti ne bo izpolnil, pa bo to storil pooblaščeni izvajalec (2. točka). Nadalje je odločila, da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep (3. točka) in da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršbe (4. točka).

V obrazložitvi med drugim ugotavlja, da je bilo na kontrolnem inšpekcijskem pregledu 17. 2. 2012 ugotovljeno, da zavezanec ni odstranil nelegalnega objekta, zato je na podlagi 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dovolila izvršbo inšpekcijskih ukrepov in določila način izvršbe.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil, med drugim tudi navedbe, da izpodbijani sklep temelji na odločbi, ki je postala izvršljiva pred več kot 18 leti, da je ta obveznost zastarala in da so se predpisi v vmesnem času spremenili, zaradi česar bi bilo treba pretehtati utemeljenost izvršitve. Pojasnil je tudi, da se tožnik na lokacijsko dovoljenje z dne 1997 ne more sklicevati, ker v času njegove veljavnosti ni zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja, njegov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja pa je bil s sklepom z dne 14. 10. 2005 zavržen.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpodbijani sklep temelji na odločbi, ki je postala izvršljiva pred več kot 19 leti, kar pomeni, da je med obema odločbama nerazumno velika časovna razlika, ki naj bi bila za pravno državo nesprejemljiva. V zvezi s tem navaja vprašanje zastaranja izvršitve odločbe, ki vsebuje inšpekcijske ukrepe. Ker so se medtem predpisi o gradnji objektov bistveno spremenili, meni, da bi moral inšpekcijski organ pretehtati utemeljenost izvršitve omenjene odločbe. Meni tudi, da bi bilo treba upoštevati dejansko stanje v času izvršitve odločbe in ne le v času njene izdaje. Iz obrazložitve sklepa naj ne bi bilo razvidno, da bi se inšpekcijski organ pred izdajo sklepa s temi vprašanji ukvarjal, saj je ugotovil le, da tožnik objekta ni odstranil. Kontrolni pregled pa naj bi bil opravljen brez njegove vednosti, zato organu očita, da mu ni dal možnosti, da bi se o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah izjavil. V nadaljevanju tožbe navaja, da je za opisano nelegalno gradnjo 29. 1. 1997 pridobil lokacijsko dovoljenje, kar naj bi pomenilo, da gre za objekt, ki bi ga bilo mogoče umestiti v prostor, zaradi česar naj javni interes ne bi bil ogrožen. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da tožnik v roku iz inšpekcijske odločbe z dne 29. 6. 1993 ni izpolnil naložene obveznosti, sporno je, ali je zaradi poteka devetnajstih let od izvršljivosti inšpekcijske odločbe dopustno voditi postopek prisilne izvršbe izrečenega inšpekcijskega ukrepa.

Kolikor tožnik uveljavlja ugovor zastaranja, so ti neutemeljeni. Kot je pojasnil že organ druge stopnje, mora organ po drugem odstavku 290. člena ZUP sicer sklep o dovolitvi izvršbe odločbe, ki je bila izdana v upravni zadevi po uradni dolžnosti (v obravnavanem primeru je to inšpekcijska odločba z dne 29. 6. 1993), izdati brez odlašanja, ko je takšna odločba postala izvršljiva, najpozneje pa v 30 dneh od dneva, ko je postala izvršljiva, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Vendar pa ista določba v nadaljevanju pravi, da dejstvo, da sklep ni bil izdan do tega roka, ne izključuje obveznosti njegove izdaje. Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 935/2006 z dne 26. 3. 2009, s katero je odločalo o primerljivi zadevi (v zvezi z inšpekcijsko odločbo z dne 11. 1. 1993 je bil sklep o dovolitvi izvršbe izdan 17. 6. 2004), zavzelo stališče, da tak sklep zaradi dejstva, da ni bil izdan v roku iz drugega odstavka 290. člena ZUP, ni nezakonit. Ker ne ZUP ne Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ne Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) ne določajo zastaranja vodenja inšpekcijskega postopka, je upravni organ dolžan izdati sklep o dovolitvi izvršbe in jo opraviti, če inšpekcijski zavezanec odločbe še ni izvršil. Inšpekcijski organ je ob kontrolnem pregledu ugotovil, da tožnik obveznosti ni izvršil, tožnik pa tej ugotovitvi ne oporeka. Zato je neutemeljen tudi tožnikov ugovor, da ni imel možnosti izjaviti se o tem dejstvu, ki je bilo ugotovljeno s kontrolnim inšpekcijskim pregledom.

Glede na tožbene navedbe pa sodišče pojasnjuje še, da je izdajanje inšpekcijskih odločb v primerih, kot je obravnavani, in skrb za njihovo izvršitev v javnem interesu. Ta izhaja iz dejstva, da so investitorji za gradnjo dolžni pridobiti gradbeno dovoljenje, kot to določa sedaj veljavni prvi odstavek 3. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), enako pred njim veljavni zakoni (ZGO/84 in ZGO/73). Javni interes za odstranitev nelegalno zgrajenih objektov zato ne preneha zgolj zaradi poteka časa, razen ko se tej okoliščini pridružijo tudi druge, ki vplivajo na presojo zakonitosti gradnje (npr. se spremenijo predpisi, ki dopuščajo, da se objekt gradi oz. da je zgrajen brez gradbenega dovoljenja, pred spremembo pa to ni bilo mogoče).

Tožnik sicer zatrjuje, da so se predpisi o gradnji objektov do izdaje izpodbijanega sklepa spremenili, vendar ne navaja, da gre v obravnavanem primeru za objekte, za katere gradbenega dovoljenja po veljavnih predpisih ne bi potreboval, temveč le, da jih je po prostorskih aktih dopustno umestiti v prostor. Možnost umestitve objekta v prostor in njihova načrtovana legalizacija pa niso pravno odločilne okoliščine. Če bo tožnik pridobil gradbeno dovoljenje, bo to lahko razlog za ustavitev izvršilnega postopka, na zakonitost izpodbijanega sklepa pa ne vpliva.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.