Jedro

Neplačilo davka kot nedovoljena posledica pogodbe, sklenjene z namenom izogniti se plačilu davka, se odpravlja na upravnopravnem področju. Edina nedovoljena posledica ravnanja strank je neplačani davek, ki pa se jo da odpraviti na upravnopravnem področju, zato sankcija, ki je v ugotovitvi ničnosti darila, ne zagotavlja odprave škodljivega ravnanja pogodbenikov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A št... z dne .., s katero se tožeči stranki od davčne osnove 3.534.500,00 SIT odmeri davek od dobička iz kapitala po stopnji 30 % v znesku 1.060.350,00 SIT. Odločitev organa prve stopnje je po presoji tožene stranke pravilna in ob ugotovljenem dejanskem stanju skladna z določbami 58., 58.b, 60. in 69.a člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 7/95 in 44/96 - dalje ZDoh), katerih vsebino v bistvenem povzema. Strinja se z ugotovitvijo prvostopnega organa, da je bila darilna pogodba med tožnikom in njegovim sinom kot obdarjencem z dne 23. 10. 2002 sklenjena z namenom ali motivom oziroma nagibom izogniti se plačilu davka od dobička iz kapitala, ki bi ga bila sicer tožeča stranka dolžna plačati ob neposredni prodaji delnic, in z odločitvijo, da se zato pogodba davčno obravnava kot prodajna. Pritožbeni ugovor kršitve 58. člena ZDoh zavrača. Darilne pogodbe res ni mogoče enačiti s prodajno, vendar pa je ob upoštevanju vsebine sklenjenega posla pred obliko potrebno ugotoviti, da iz vseh okoliščin obravnavanega primera izhaja, da je bila darilna pogodba med tožečo stranko in njenim sinom sklenjena zato, da bi se tožeča stranka izognila plačilu davka od dobička iz kapitala. Vrednost delnic, navedena v darilni pogodbi, ustreza visokemu porastu vrednosti delnice AA po objavi družbe BB za prevzem AA. Tožeča stranka je mogla in morala vedeti, da bi v primeru prodaje navedenih delnic, ki jih ni imela v lasti še tri leta, bila brez vsakega dvoma po 58. členu ZDoh zavezanka za davek od dobička iz kapitala. Ker pa veljavni zakon govori o tem, da je zavezanec za davek oseba, ki dosega dobiček s prodajo vrednostnih papirjev, je bilo tudi znano in objavljeno stališče v nekaterih medijih, da se je ob jezikovni razlagi zakona davku mogoče izogniti s sklenitvijo darilne pogodbe z zakoncem ali bližnjim sorodnikom. Tožena stranka zato meni, da je za vse to tožeča stranka vedela in mogla vedeti in da je prav zaradi tega sklenila darilno pogodbo. Namen oziroma nagib sklenitve darilne pogodbe tako ni bil zgolj v podaritvi delnic, ampak predvsem njihova nadaljnja prodaja. Obdarjenec je namreč kmalu po sklenitvi darilne pogodbe prodal vseh 55 delnic AA, kupnina pa je bila nakazana tožniku. Z vidika izvajanja davčnih predpisov se zaradi izogibanja davčnih obveznosti navidezno sklenjena darilna pogodba ne upošteva. Presoja, ali gre v posameznem primeru za dejanski ali navidezen posel, pa ne predstavlja predhodnega vprašanja, zaradi katerega bi bilo treba po določbah 147. do 152. člena ZUP odmerni postopek prekiniti. Ker je bil davek pritožniku odmerjen upravičeno in od pravilno ugotovljene davčne osnove, njegovi pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Tožeča stranka odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Stališče tožene stranke, da v zadevi ne gre za rešitev predhodnega vprašanja v smislu 147. do 152. člena ZUP, je v nasprotju z materialnim zakonom. Obligacijsko pravo ne pozna pojma namena sklenitve pravnega posla, ampak le nagib, naklep, voljo in kavzo za sklenitev določene pogodbe. V smislu obrazložitve izpodbijane odločbe gre v bistvu za nagib, iz katerega naj bi tožnik sklenil pravni posel, nagib pa po določbi 40. člena OZ na veljavnost pravnega posla ne more vplivati. Seveda v nobenem primeru pri darilni pogodbi z dne 23. 10. 2002 ne gre za nedopusten nagib, saj je šlo za povsem običajno darilno pogodbo med očetom in sinom. Izpodbijana odločba se ne izjasni o tem, ali naj bi bila darilna pogodba kot navidezna pogodba brez pravnega učinka med pogodbenima strankama v smislu 50. člena OZ, ali pa naj bi bila nična iz kakšnega drugega razloga. V vsakem primeru gre za predhodno vprašanje veljavnosti darilne pogodbe, to vprašanje pa po določbah ZUP o predhodnem vprašanju lahko rešuje le sodišče. Na izključno pristojnost sodišča napotuje tudi OZ v členu 92, po katerem na ničnost pogodbe sodišče pazi uradoma. Izpodbijana odločba je nezakonita, ker se z njo v davčnem postopku odloča o predhodnem vprašanju iz izključne pristojnosti sodišča. Nezakonita je tudi zato, ker ugotavlja namen sklenitve pravnega posla. Po 139. členu ZUP lahko upravni organ ves čas postopka ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, pri tem pa se ne more spuščati v oceno, s kakšnim namenom je bil pravni posel sklenjen, ampak lahko v primeru, če sumi na ničnost pogodbe, vloži ustrezno tožbo pri pristojnem sodišču. Predlaga, da sodišče izpodbijano in prvostopno odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži vrnitev plačanega davka in stroškov postopka, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo. Predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa je svojo udeležbo v postopku prijavil z vlogo št. U-A18-4225/2005-3-A z dne 10. 10. 2005. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja tožena stranka, kot tudi z razlogi, s katerimi zavrača pritožbene ugovore. Ker so tožbeni ugovori vsebinsko enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče. Pri tem dodaja še, da je stališče, ki ga je o (ne)upoštevnosti sporne darilne pogodbe v davčnem postopku zavzela tožena stranka, skladno s stališčem sodne prakse Vrhovnega sodišča, po katerem se neplačilo davka kot nedovoljena posledica pogodbe, sklenjene z namenom izogniti se plačilu davka, odpravlja na upravnopravnem področju (npr. sodbe II Ips 913/94 z dne 8. 6. 1995, II Ips 905/94 z dne 8. 6. 1995, II Ips 284/95 z dne 26. 3. 1997). V okviru ugotavljanja za odločitev pravno relevantnih dejstev je upravni organ pristojen tudi za reševanje predhodnega vprašanja, ki sicer kot samostojna pravna celota spada v pristojnost sodišča. Ker je rešitev predhodnega vprašanja del ugotovitvenega postopka, ima njegova rešitev pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo vprašanje rešeno. Sicer pa je Vrhovno sodišče v zgoraj navedenih judikatih zavzelo stališče, da v primerih, kakršen je tudi obravnavani, ko je država prikrajšana za neplačani davek, ni pogojev za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe zaradi nedopustne pravne podlage po 52. členu ZOR (sedaj 39. členu OZ). Edina nedovoljena posledica ravnanja strank je neplačani davek, ki pa se jo da odpraviti na upravnopravnem področju, zato sankcija, ki je v ugotovitvi ničnosti darila ne zagotavlja odprave škodljivega ravnanja pogodbenikov.

Ker so po navedenem tožbeni razlogi neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00).