Jedro

Ugotovitev, da se je ob delu tožnice kot blagajničarke zgornji predal stojala za cigarete neposredno nad blagajno samodejno odprl in tožnico poškodoval po obrazu, potrjuje dokazanost trditev tožnice o protipravnosti delodajalčevega ravnanja oziroma njegovi opustitvi dolžne zagotovitve varnih pogojev dela.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke.

Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 18. 9. 2013 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice), s katerim je ta od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2011 dalje. Hkrati je sodišče tudi odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 64,40 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica je v pritožbi zatrjevala, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi, to pa tako, da se po pravnem temelju tožbenemu zahtevku tožnice ugodi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje le še glede višine odškodnine. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da se je tretji predal stojala za cigarete lahko odprl in poškodoval tožnico le zato, ker je bil neustrezno zataknjen z zatiči, saj se zatiči ne bi mogli obrabiti do te mere, da se predal ne bi mogel dobro zapreti. Sodišče prve stopnje je to ugotovilo na podlagi vpogleda v fotografije in na podlagi lastne presoje, za kar pa sodišče nima ustreznega strokovnega znanja. Takšni zaključki so sicer tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi, to je z izpovedbami tožnice in priče Z. M. Ti sta povedali, da je bilo stojalo staro in majavo in da so delavci slutili, da bo prišlo do nezgode, zato pa so nanj opozarjali tudi nadrejene. Sicer pa bi izkustveno neustrezno zaprt predal padel nazaj oziroma se odprl takoj, ne pa da bi bil v navidezno zaprtem stanju kar nekaj časa, potem pa bi nepričakovano izpadel takrat, ko se je pri blagajni nahajala tožnica. Ker je takšna ugotovitev sodišča tudi v nasprotju z dokazi in podatki spisa, je podana absolutna bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti varnost in zdravje pri opravljanju dela, v ta namen pa mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, za ustrezno organiziranost in podobno (kot to določa prvi odstavek 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu - v nadaljevanju ZVZD-1). Tožnica in ostali delavci so delodajalca pred škodnim dogodkom opozarjali na nevarnost, ki jo predstavlja majavo in staro stojalo, pa se delodajalec pred škodnim dogodkom na ta opozorila ni odzval. To je storil šele po škodnem dogodku. Torej je zavarovanec toženke opustil dolžno ravnanje. Sicer pa je odškodninska odgovornost zavarovanca toženke podana tudi glede na ugotovitve sodišča prve stopnje in določbo člena 147 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica kritičnega dne ni odpirala zgornjega tretjega predala in ji zato krivde za nepravilno zapiranje ni mogoče pripisati, sicer pa sodišče ni moglo ugotoviti, kdo je predalnik neustrezno zataknil. Ker je torej predal nepravilno in neustrezno zaprl drug delavec tožničinega delodajalca, je zanj v skladu z določbo člena 147 OZ odgovoren delodajalec. Zato pa je odgovornost zavarovanca in s tem tožene stranke podana in je materialnopravno zmotna drugačna odločitev sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je s predmetno tožbo iztoževala odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela, ko se je pri delodajalcu - zavarovancu toženke, med tožničinim delom na blagajni nenadoma odprl zgornji (tretji) predal stojala za cigarete, nameščenega neposredno nad blagajno in jo udaril v obraz ter pri tem poškodoval. Sodišče prve stopnje je njen odškodninski zahtevek zavrnilo zato, ker je zaključilo, da toženi stranki oziroma njenemu zavarovancu ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja oziroma opustitve, ki ji ga je očitala tožnica in ker je tako posledično toženki uspelo dokazati, da je škoda, ki jo je utrpela tožnica v škodnem dogodku, nastala brez zavarovančeve krivde.

6. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, predstavlja pravno podlago tožničinega odškodninskega zahtevka določba prvega odstavka 131. člena OZ, ki določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je ta nastala brez njegove krivde. Navedeno pomeni, da mora tožeča stranka zato, da bi dokazala svojo upravičenost do povračila škode, zatrjevati in dokazati protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke, škodo in vzročno zvezo med takšnim ravnanjem zavarovanke tožene stranke in tožnici nastalo škodo, toženka pa se lahko (v celoti ali delno) razbremeni odškodninske odgovornosti svojega zavarovanca, če zatrjuje in dokaže, da je tožnici škoda nastala brez zavarovančeve krivde.

7. Kot je v razlogih sodbe povzelo in ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, je tožnica toženi stranki oziroma njenemu zavarovancu kot delodajalcu, očitala, da je opustil svojo zakonsko dolžnost (ki izhaja iz 5. člena ZVZD-1), da tožnici kot delavki zagotovi varne delovne pogoje, saj jo je med delom blagajničarke pri blagajni poškodoval zgornji predal starega, obrabljenega in razmajanega stojala za cigarete, ki se je nahajalo nad samo blagajno in ki se je nenadoma odprl ter udaril v obraz tožnico in jo poškodoval. Toženka pa se je odgovornosti delodajalca poskušala razbremeniti s trditvami, da s stojalom za cigarete ni bilo nič narobe, saj 3 cm dolgi zarobljeni zatiči onemogočajo, da bi se predali stojala lahko samodejno odprli, do nenadnega odprtja zgornjega predala in posledičnega poškodovanja tožnice pa je prišlo zato, ker je tožnica ta predal sama ob njegovi predhodni uporabi tega dne nepravilno oziroma nezadostno zaprla, ko pa se je ob tožničinem odprtju drugega predala stojalo zatreslo, je to zadostovalo, da se je nepravilno zaprt predal odprl in udaril v obraz tožnico.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedbi s strani pravdnih strank predlaganih dokazov za njihove trditve na podlagi skladne izpovedbe tožnice in priče, sicer očividca tožničinega poškodovanja S., ugotovilo, da je tožnica pred tem, ko se je zgornji predal stojala odprl in jo udaril v obraz, s spodnjega predala vzela cigarete in jih izročila kupcu, to pa tako, da ni odprla predala. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izpovedbe tožnice, posredno potrjene tudi z izpovedbama prič N. in O. ugotovilo, da tožnica niti predhodno tega delovnega dne, ko je prišlo do njenega poškodovanja, niti prejšnjega delovnega dne, na stojalu za cigarete ni odpirala zgornjega (tretjega) predala, tako da tožnica ni mogla biti tista, ki je na dan poškodovanja ali dan pred tem, nepravilno zaprla zgornji predal tako, da se ta ni zataknil z zatiči in zaradi česar se je ta neposredno pred tožničinim poškodovanjem nenadoma odprl. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da ni moglo ugotoviti, kdo od (so)delavcev tožnice je bil tisti, ki je predhodno slabo zataknil zgornji predal stojala za cigarete, ki se je zato ob tožničinem dotiku stojala odprl ter ob tem poškodoval tožnico.

9. Že iz predstavljenih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja utemeljenost pritožničinih pritožbenih trditev o materialnopravni zmotnosti zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je delodajalec - zavarovanec toženke opustil zakonsko dolžnost zagotoviti ji varne pogoje dela. Iz ugotovitev, da se je ob delu tožnice na blagajni zgornji predal stojala za cigarete neposredno nad blagajno samodejno odprl in tožnico poškodoval po obrazu, potrjuje dokazanost trditev tožnice o protipravnosti delodajalčevega ravnanja oziroma njegovi opustitvi dolžne zagotovitve varnih pogojev dela, kot mu to nalagajo določila prvega odstavka 5. člena ZVZD-1. Iz zgornjih ugotovitev sodišča prve stopnje pa tudi izhaja izkazanost nastanka škode, ki jo je z zlomom nosne kosti zaradi udarca predala v obraz, utrpela tožnica in med takšno opustitvijo delodajalca. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s trditvami toženke pa izhaja, da toženka ni dokazala svojih trditev, s katerimi je utemeljevala, da je tožnici škoda nastala brez krivde njenega zavarovanca. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je do nenadnega odprtja zgornjega predala na stojalu prišlo zato, ker ga je drug delavec delodajalca tožnice predhodno nepravilno zaprl oziroma zataknil, pri čemer sodišče ni moglo ugotoviti, kateri od drugih delavcev delodajalca je to storil, izhaja podanost odgovornost zavarovanca toženke tudi na podlagi določbe člena 147 OZ. Tožena stranka se glede na zgoraj že predstavljeno, odgovornosti svojega zavarovanca ni razbremenila na način, kot to določa člen 147 OZ. Ta namreč določa, da za škodo, ki jo delavec povzroči (tudi drugemu delavcu oz. sodelavcu, kot je v konkretnem primeru tožnica) pri delu, odgovarja njegov delodajalec, razen če ne dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba.

10. Pritožbeni očitki pritožnice o materialnopravni zmotnosti zaključkov sodišča prve stopnje, da podlaga tožničinega odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko ni podan, je tako utemeljen. Že glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je ob pravilni materialnopravni presoji tožbeni zahtevek tožnice po podlagi (po temelju) v celoti utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke (na podlagi pete alineje 358. člena ZPP) ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke, zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka pa zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Sodišče prve stopnje zaradi materialnopravne zmotnosti svojega zaključka o nepodanosti temelja tožničinega zahtevka, dejstev v zvezi z iztoževano višino nepremoženjske škode ni ugotavljalo.

11. Sodišču prve stopnje se sicer niso pripetile nobene od absolutnih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbo člena 164 ZPP.