Jedro

Izpolnjevanje zakonskega pogoja za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, da prosilec obvlada slovenski jezik, se lahko dokazuje samo s potrdilom strokovne komisije, ki jo imenuje vlada RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92: v nadaljevanju ZDRS). V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnik prišel v Slovenijo leta 1958, da izpolnjuje pogoje iz 1., 3., 4., 6., 7. in 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Pogoja iz 2. točke citiranega člena, torej dokaza, da bo odpuščen iz državljanstva Republike Srbije, ni predložil. V skladu s 5. točko 1. odstavka 10. člena ZDRS je bil tožnik dne 21.10.1993 vabljen na preizkus znanja slovenskega jezika. Strokovna komisija za preizkus znanja slovenskega jezika, ki jo je imenovala Vlada Republike Slovenije, je ugotovila, da tožnik sicer uporablja posamezne slovenske besede, vendar pa se sporazumeva pretežno v srbohrvaščini. Tožnik je strokovni komisiji pojasnil, da slovenski jezik razume in da ga po lastnem mnenju tudi obvlada, da pa je to itak narečje jezika, ki ima skupni izvor. Strokovna komisija je tožniku pojasnila, da je pomen zakonskega določila v tem, da mora tujec, ki prosi za pridobitev slovenskega državljanstva, obvladati slovenski jezik v takšni meri, da se lahko sporazumeva z okoljem, v katerem živi. Strokovna komisija je tožniku tudi predlagala ponovno preverjanje znanja slovenskega jezika čez tri mesece, vendar je tožnik to možnost odklonil. Ker tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 5. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, je tožena stranka tožnikovo vlogo zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da on v Republiki Sloveniji ni tujec in tuj državljan, kar izhaja iz 39. in 40. člena ZDRS. Prošnje za pridobitev državljanstva ni vložil v roku iz 40. člena ZDRS, ker se je v času, ko je bila v Sloveniji vojna, nahajal pri sestri v Srbiji in je čakal, da bo sprejeta nova Ustava Republike Slovenije. Članom strokovne komisije za preizkus znanja slovenskega jezika, ki so ga žalili, je rekel, da nimajo pravice njemu reči, da je tujec in tuj državljan. Ni res, da je odklonil možnost ponovnega preverjanja znanja slovenskega jezika. Meni, da obvlada slovenski jezik v tolikšni meri, da se lahko sporazumeva z okoljem in prilaga potrdilo Izobraževalnega središča ... z dne 19.11.1993. Obstaja tudi njegova izjava, da se je odrekel državljanstva Republike Srbije, če bo pridobil državljanstvo Republike Slovenije. Z izpodbijano odločbo so bile kršene določbe ustave Republike Slovenije med drugim določbe 5.,12., 15., 21., 26. in 33. člena ustave. Tožnik meni, da je 5. točka 1. odstavka 10. člena ZDS neustavna, zato je dal pobudo ustavnemu sodišču za oceno ustavnosti te določbe. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in ga sprejme v državljanstvo Republike Slovenije ter hkrati predlaga, da naj sodišče na podlagi 156. člena ustave začne postopek pred ustavnim sodiščem za oceno ustavnosti določbe 5. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZTuj), ki je začel veljati 25.6.1991, je tujec vsakdo, ki ni državljan Republike Slovenije. Določbe tega zakona so za državljane nekdanje SFRJ, ki so bili državljani druge republike, in ki niso v šestih mesecih od uveljavitve zakona, torej do 25.12.1991, zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije, začele veljati s 25.2.1992 (2. odstavek 81. člena). Ker je tožnik, ki je državljan Republike Srbije, za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zaprosil po preteku tega roka (9.6.1992), so neutemeljene njegove tožbene navedbe, da on v Republiki Sloveniji ni tujec. Prav tako so neutemeljene tožnikove navedbe, da iz določbe 39. in 40. člena ZDRS izhaja, da on ni tuji državljan. Po določbi 39. člena velja za državljana Republike Slovenije vsakdo, ki je bil po do takrat veljavnih (zveznih in republiških) predpisih državljan Republike Slovenije in državljan SFRJ. Ker tožnik do 25.6.1991 po takrat veljavnih predpisih ni bil državljan Republike Slovenije, ne more po 39. členu sedaj veljavnega zakona, veljati za državljana Republike Slovenije. Po določbi 40. člena ZDRS pa je bilo - do 25.12.1991 - državljanom drugih republik nekdanje SFRJ omogočeno pridobiti državljanstvo Republike Slovenije pod ugodnimi pogoji. Tožnik, čeprav je izpolnjeval vse pogoje za pridobitev državljanstva po 40. členu ZDRS, te možnosti v zakonskem roku ni izkoristil. Razlogi, ki jih navaja tožnik v tožbi, zakaj do navedenega roka ni zaprosil za državljanstvo, so pravno neupoštevni v tem upravnem sporu. Ker tožnik ni pridobil državljanstva Republike Slovenije na podlagi določbe 40. člena ZDRS, lahko pridobi državljanstvo le z redno naturalizacijo, pod pogoji, ki so določeni v 10. členu ZDRS.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 2. in 5. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS.

Tožbena navedba, da obstaja njegova izjava, da se je odrekel državljanstvu Republike Srbije, ne predstavlja izpolnitve pogoja po 2. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS (ki je veljala v času izdaje izpodbijane odločbe), saj je po tej določbi potrebno, da ima prosilec odpust iz dotedanjega državljanstva ali da dokaže, da ga bo dobil, če bo sprejet v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka je ustrezno obrazložila ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 5. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Tožbeni ugovor, da on obvlada slovenski jezik, kar dokazuje s potrdilom Izobraževalnega središča ..., ni utemeljen. Izpolnjevanje tega zakonskega pogoja - da prosilec obvlada slovenski jezik v taki meri, da se lahko sporazumeva z okoljem - namreč po izrecni zakonski določbi (3. odstavek 10. člena ZDRS), ugotavlja le posebna strokovna komisija, ki jo imenuje Vlada Republike Slovenije. Ta komisija pa je ugotovila, da tožnik tega pogoja ne izpolnjuje. Tožbene navedbe, da ni zavrnil predloga komisije za ponovno preverjanje znanja slovenskega jezika, so v nasprotju s poročilom te komisije. Sicer pa sodišče v tej zvezi tožniku pojasnjuje, da ima kljub negativni odločbi tožene stranke pravico ponovno zaprositi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, če meni, da obvlada slovenski jezik; s tem, da se sedaj po zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 13/93) zahteva, da prosilec "aktivno obvlada slovenski jezik v pisni in ustni obliki".

Po mnenju sodišča določba 5. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS ni v nasprotju z ustavo, zato sodišče ni sprejelo tožnikovega predloga, da začne postopek pred ustavnim sodiščem. Iz listin, ki jih je predložil tožnik pa je tudi razvidno, da ustavno sodišče ni sprejelo tožnikove pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. in 5. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS.

Ostale navedbe v tožbi in v poznejših tožnikovih vlogah niso pomembne za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe.

Ker glede na navedeno izpodbijana odločba tožena stranke ni nezakonita, je sodišče moralo tožbo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih kot neutemeljeno zavrniti. Določbe tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).