Jedro

Predlagatelj (sindikat) bi svojo pravico do ugotovitve kršenja ali neizvrševanja kolektivne pogodbe oziroma neskladja kolektivne pogodbe z zakonom lahko uveljavil le na način, da bi zahteval takšno ugotovitev v predlogu (zahtevku). Predlagatelj je postavil zahtevek tako, da je zahteval ugotovitev, da je nasprotna udeleženka kršila pravico do izplačila nadur oziroma plače za delo preko polnega delovnega časa z dodatki za delo preko polnega delovnega časa, ponoči, v nedeljo in dela prostih dnevih. Predlagatelj zahtevka ni oblikoval tako, da bi zahteval ugotovitev, da nasprotna udeleženka ne izvršuje kolektivne pogodbe (točka a) 6. člena ZDSS-1), ali da KPJS ni v skladu z zakonom (točka c) 6. člena ZDSS-1). Glede na vsebino predloga torej že formalno ne gre za kolektivni delovni spor. Zahtevek, kot je postavljen, je dejansko zahtevek, kot bi ga postavil delavec v individualnem delovnem sporu, v katerem bi uveljavljal plačilo razlike v plači med izplačanim dodatkom za pripravljenost na delo in nadurami, seveda finančno ovrednoteno.

Tudi vsebinsko ne gre za kolektivni spor, saj predlagatelj ne navaja, da bi bil dodatek za pripravljenost na delo (46. člen KPJS) v neskladju z zakonom, ali da ga nasprotna udeleženka ne bi pravilno obračunavala. Dejansko se ne strinja z vsebinsko opredelitvijo pripravljenosti v ZObr ter izpostavlja sistemsko neurejenost področja od uveljavitve novega plačnega sistema za javne uslužbence od 1. 8. 2008 dalje. To pa ni predmet kolektivnega delovnega spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog (točka I izreka) ter odločilo, da je predlagatelj dolžan nasprotni udeleženki povrniti stroške kolektivnega spora v višini 895,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

Zoper sklep se pritožuje predlagatelj zaradi vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, kršitev Ustave RS, Protokola št. 12 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah, Listine temeljnih pravic v EU, Splošne deklaracije človekovih pravic, Evropske socialne listine in Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Predlaga spremembo sklepa v smeri ugoditvi zahtevku ali razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kršitve mednarodnih instrumentov ne konkretizira. Navaja, da gre za kolektivni delovni spor, ker je po 6. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) delovno sodišče pristojno za odločanje o kolektivnih delovnih sporih glede veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju. V obravnavani zadevi gre za izvrševanje kolektivne pogodbe med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami, saj gre za izvrševanje določil kolektivne pogodbe za pripadnike Slovenske vojske (SV). Kolektivna pogodba za javni sektor (KPJS) v 46. členu določa, da javnemu uslužbencu za čas stalne pripravljenosti pripada dodatek v višini 20% urne postavke osnovne plače. Ukaz načelnika generalštaba SV je od 1. 8. 2008 formaliziral izplačevanje dodatka za čas stalne pripravljenosti za delo pripadnikom SV, ki so dejansko bili na delovnem mestu fizično prisotni in so izvajali vojaško službo. Če so naloge dežurstva oziroma straže trajali več kot 12 ur dnevno, se je čas stalne pripravljenosti obračunaval v višini 20%, kar je v nasprotju s KPJS, ki za delo preko polnega delovnega časa oz. za delo v manj ugodnem delovnem času določa druge dodatke. Za kolektivni spor gre tudi iz razloga, ker bi sodba veljala za vse pripadnike SV, ki jim zdajšnje izplačevanje in neupoštevanje KPJS krati njihove pravice. Predlagatelj izkazuje pravni interes, priznan pa ima tudi status reprezentativnega sindikata. Predlagatelj ne zahteva višjega plačila za pripravljenost, ampak spoštovanje KPJS in plačilo, ki pripadnikom SV pripada za čas, ki ga prebijejo izven rednega delovnega časa v službi, na določenem kraju ali na delovnem mestu. Zakon o sitemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) v 8. alineji prvega odstavka 23. člena določa dodatke za delo v manj ugodnem delovnem času, kot tudi KPJS določa dodatek za stalno pripravljenost na domu in dodatke za delo izven rednega delovnega časa in v času, ki je za delavca manj ugoden. Opozarja, da pripadniki SV v spornem času niso doma, so fizično prisotni na delovnem mestu, ali na usposabljanjih in vajah, zato jim pripadajo dodatki, ki jih KPJS določa za delo izven rednega delovnega časa oz. v manj ugodnem delovnem času. ZObr ne določa podlage za plačevanje dodatka za stalno pripravljenost v času, ko so pripadniki SV na delovnem mestu ali določenem kraju. Opozarja, da ni sistemske rešitve plačevanja pripravljenosti pripadnikov SV od 1. 8. 2008 dalje. Sklicuje se na sodno prakso Sodišča evropskih skupnosti, v kateri so jasno zavzeta stališča do plačevanja s strani delodajalca odrejene pripravljenosti na določenem kraju. Predlagatelj ne izpodbija pravne ureditve, temveč uveljavlja kršitev KPJS, ker je čas, prebit na delovnem mestu ali določenem kraju, mogoče po KPJS šteti le za nadure. V skladu s KPJS je od nasprotne udeleženke zahteval podatek o izplačilih 20% dodatka pripadnikom SV, ki pa mu jih ni posredovala. S podatki o vseh nadurah bi lahko lažje izvršil sodbo v kolektivnem delovnem sporu, s tem pa utemeljuje skupinski interes. Meni, da je predlog oblikovan tako, da ni individualne narave, temveč bi sodišče naložilo izvršitev v korist vseh pripadnikov SV.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

V predlogu je predlagatelj zahteval ugotovitev:

(1) da je nasprotna udeleženka članom predlagatelja kršila pravico do izplačila nadur oziroma plače za delo preko polnega delovnega časa z dodatki za delo preko polnega delovnega časa, ponoči, v nedeljo in dela prostih dnevih;

(2) da je nasprotna udeleženka članom predlagatelja, ki so v obdobju od 1. 8. 2008 bili na delovnem mestu ali na določen kraju preko polnega delovnega časa in so prejeli plačilo za čas stalne pripravljenosti v višini 20% urne postavke osnovne plače, dolžna obračunati od osnovne plače bruto; - razliko med že obračunanim zneskom dodatka za čas stalne pripravljenosti v višini 20% urne postavke in 100% urne postavke, za vsako uro preko polnega delovnega časa; - zneske dodatkov za vsako uro preko polnega delovnega časa v višini 30% urne postavke, ponoči v višini 30% urne postavke, v nedeljo v višini 75% urne postavke in dela prostih dnevih v višini 90% urne postavke; - odvesti davke in prispevke in jim izplačati še dolgovano neto razliko in znesek dodatkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izplačila ur za čas stalne pripravljenosti do dne vsakokratne vložitve zahtevka predlagatelja za izplačilo z dokazi ter izračunom dolga v 30 dneh, ter

(3) da nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške postopka, predlagatelju pa je dolžna povrniti stroške postopka v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe.

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog, ker je ugotovilo, da je jedro spora v tem, ali bi morala nasprotna udeleženka članom predlagatelja, ki so pripadniki Slovenske vojske, za čas, ko so odrejeni na naloge dežurstva ali stražarske službe, če to traja več kot 12 ur dnevno, v času celodnevnega ali večdnevnega usposabljanja ali vaj in terenskega dela ter v primeru izvajanja drugih nalog, ko je za njihovo izvedbo nujno potrebna pripravljenost za delo in so te naloge določene z Akti za ukrepe pripravljenosti, obračunati dodatke za nadurno delo, delo ponoči, v nedeljo ali dela prost dan in ne dodatka za čas pripravljenosti za delo. Predlagatelj je namreč navajal, da tožena stranka krši pravice pripadnikov SV iz 43., 44. in 45. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (Uradni list RS, št. 57/2008 in naslednji; KPJS), ker javnim uslužbencem plačuje čas stalne pripravljenosti v višini 20% urne postavke (46. člen KPJS), morala pa bi jim izplačevati dodatke, kot so določeni v 43, 44. in 45. členu KPJS, torej za delo ponoči v višini 30% (43. člen KPJS), za delo v nedeljo 75% (44. člen KPJS) in za delo preko polnega delovnega časa 30% urne postavke (45. člen KPJS). Sodišče prve stopnje je razlogovalo, da so dodatki določeni v ZSPJS, njihova višina pa v KPJS.

Za delavce na obrambnem področju je dodatek za pripravljenost opredeljen v 97.e. členu Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/1994 in naslednji; ZObr), ki določa, da je pripravljenost čas, ko mora biti delavec, ki dela na obrambnem področju, v pripravljenosti za delo na delovnem mestu, na določenem kraju ali na domu. Sodišče prve stopnje je štelo, da predlagatelj v izreku predloga ni opredelil, katero določbo naj bi nasprotna udeleženka kršila, vendar iz obrazložitve predloga izhaja, da se udeleženki očita zmotna uporaba zakona in ne kolektivne pogodbe. Predlagatelj ji očita, da pripadnikom za čas stalne pripravljenosti ne obračuna dodatkov v višini, kot je določena v KPJS, temveč da je za sporna obdobja (stražarska služba, usposabljanja itd.) obračunavala napačno vrsto dodatka, ter da bi morala namesto dodatka iz tretjega odstavka 32. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2002, in naslednji; ZSPJS) (dodatek za stalno pripravljenosti) uporabiti prvi odstavek 32. člena ZSPJS (dodatek za delo ponoči, v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan ali praznik ter za delo preko polnega delovnega časa). Ugotovilo je, da je predmet spora uporaba zakona (ZObr in ZSPJS), zato ne gre za kolektivni delovni spor iz 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1) prav tako pa tudi, da predlagatelj nasprotuje ureditvi pripravljenosti na delo, kot jo določba ZObr. Predmet kolektivnega spora po stališču sodišča prve stopnje ne more biti ugotavljanje, ali je plačevanje pripadnikov slovenske vojske za delo preko polnega delovnega časa, kot je urejeno v zakonu, ustrezno in v skladu z Ustavo RS ali Zakonom o delovnih razmerjih (Uradni list RS. št. 56/2002 in naslednji; ZDR). Tudi ustreznost določene višine plačila ni stvar kolektivnega spora oziroma ne pomeni kršitve kolektivne pogodbe. Glede ukaza nasprotne udeleženke z dne 10. 5. 2010, na katerega se je skliceval predlagatelj (Ukaz načelnika generalštaba SV o načinu izvajanja pripravljenosti za delo z dne 10. 5. 2000), ki naj bi bil protiustaven in nezakonit, pa je sodišče prve stopnje štelo, da ukaz ni splošni akt delodajalca, glede katerega bi sodišče lahko ugotavljalo morebitno neskladje s kolektivno pogodbo v smislu 1. odstavka 53. člena ZDSS-1. Predlagatelj izpostavlja problematiko plačevanja neefektivnega oziroma efektivnega dela ter se ne strinja s plačevanjem pripravljenosti za delo v času, ko je nesporno, da pripadniki SV ne delajo efektivno, morajo pa biti prisotni na določenem kraju, oziroma so na usposabljanju. Nasprotna udeleženka opozarja, da se pripravljenost za delo, torej neefektivno delo, ter plačilo nadur, kot plačilo za nadurno delo, že pojmovno izključujeta. Predlagatelj ne navaja, da nasprotna udeleženka neefektivnega dela ne bi plačevala v skladu z določbami KPJS, temveč, da bi morala plačevati pripadnikom 100% urno postavko plus dodatke (za nadurno delo, delo ponoči, ob dela prostih dneh, …).

ZDSS-1 v točki a) 6. člena določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v kolektivnih delovnih sporih o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami. Po določbi točke c) 6. člena ZDSS-1 pa sodišče odloča v kolektivnem sporu o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom, medsebojni skladnosti kolektivnih pogodb in skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami. V skladu z določbo drugega odstavka 44. člena ZDSS-1 se v kolektivnem sporu za predlog in odgovor na predlog smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, o tožbi in odgovoru na tožbo, če ni s tem zakonom določeno drugače. Prvi odstavek 180. člena ZPP določa, da mora tožba oziroma smiselno predlog obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen).

Po prvem odstavku 2. člena ZPP odloča sodišče v pravdnem postopku v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče je torej v kolektivnem sporu vezano na tožbeni zahtevek (predlog). Predlagatelj bi svojo pravico do ugotovitve kršenja ali neizvrševanja kolektivne pogodbe oziroma neskladja kolektivne pogodbe z zakonom lahko uveljavil le na način, da bi zahteval takšno ugotovitev v predlogu (zahtevku). Kot že navedeno, je predlagatelj postavil zahtevek tako, da je zahteval ugotovitev, da je nasprotna udeleženka kršila pravico do izplačila nadur oziroma plače za delo preko polnega delovnega časa z dodatki za delo preko polnega delovnega časa, ponoči, v nedeljo in dela prostih dnevih. Predlagatelj zahtevka ni oblikoval tako, da bi zahteval ugotovitev, da nasprotna udeleženka ne izvršuje kolektivne pogodbe (točka a) 6. člena ZDSS-1), ali da KPJS ni v skladu z zakonom (točka c) 6. člena ZDSS-1). Glede na vsebino predloga torej že formalno ne gre za kolektivni delovni spor. Zahtevek, kot je postavljen, je dejansko zahtevek, kot bi ga postavil delavec v individualnem delovnem sporu, v katerem bi uveljavljal plačilo razlike v plači med izplačanim dodatkom za pripravljenost na delo in nadurami, seveda finančno ovrednoteno.

Tudi vsebinsko ne gre za kolektivni spor, saj predlagatelj ne navaja, da bi bil dodatek za pripravljenost na delo (46. člen KPJS) v neskladju z zakonom, ali da ga nasprotna udeleženka ne bi pravilno obračunavala. Dejansko se ne strinja z vsebinsko opredelitvijo pripravljenosti v ZObr, kot je to že pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, ter izpostavlja sistemsko neurejenost področja od uveljavitve novega plačnega sistema za javne uslužbence od 1. 8. 2008 dalje. To pa ni predmet kolektivnega delovnega spora.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb predlagatelja se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.