Jedro

Dejansko stanje ni zmotno ugotovljeno, če je obtoženec po tem, ko je prijel revolver v roke in ga pritisnil na oškodovančev vrat, opustil preverko, ali je revolver nabit in repetiran, ko je do usodnega strela prišlo samo zaradi njegovega pritiska na sprožilec sicer okvarjenega revolverja (varovalka sploh ni delovala).

Izrek

Pritožba obtoženega F. H. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obtoženi F. H. je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu Kazenskega zakonika, za kar je bila izrečena kazen eno leto zapora. Odvzet je bil zasežen samokres znamke F. S., kaliber ... mm, ter 15 nabojev istega kalibra. Obtoženemu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znanem znesku 122.000,00 SIT in povprečnina v znesku 50.000,00 SIT. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obtoženi po zagovornici zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je njeno spremembo ter izdajo oprostilne sodbe, sicer pa izrek pogojne obsodbe namesto kazni zapora. Pritožba ni utemeljena. V nasprotju s pritožnikom meni sodišče druge stopnje, da v ugotovljenem dejanskem stanju ni prav nič oporečnega. Z opisovanjem dogajanja iz zagovora in povzetkom izpovedb posameznih prič pač ni mogoče izpodbiti dokazno ugotovljenih obtoženčevih opustitev dolžnega skrbnega ravnanja z revolverjem, ki se ni po naključju znašel v njegovih rokah. Še več: pritožbeno trditev, da je priča F.B. pokojnega oškodovanca neposredno pred strelom porinil na obtoženčevo roko, v kateri je ta že imel revolver, je celo novota. Kaj takega prav nihče vključno z obtoženim ni zatrjeval v postopku na prvi stopnji. S ponovnim zanikanjem odločilnega dejstva, da je obtoženi neposredno pred strelom pritisnil revolver na oškodovančev vrat, ob istočasni dokazni pasivnosti glede potrditve zanikanja, ni mogoče izpodbiti drugačne in pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje. Izpovedba priče F. B. glede tega dejstva je potrjena tudi z mnenjem izvedenca sodnomedicinske stroke, pa čeprav ostale priče, ki so bile udeležene v usodnem dogodku, tega niso potrdile. Ob dokazanem nadaljnjem dejstvu, da glede na dinamiko dogajanja uporaba revolverja na noben način ni bila potrebna (tudi pritožbeno se zatrjuje, da je obtoženi oškodovancu revolver z nogo izbil iz rok in da je bil njegov namen naperiti revolver proti napadalcema, ko je sicer v prvem zagovoru sam zatrdil, da je hotel z njim streljati v zrak!). Nikakor ni res, da bi prišlo do nepričakovanega strela oz. do samoprožitve. Kljub okvari revolverja, ki sta jo ugotovila oba izvedenca orožarske stroke, je bil potreben pred strelom pritisk na prožilni mehanizem. Ta pritisk pa je povzročil samo obtoženi po tistem, ko je revolver s cevjo že pritisnil na oškodovančev vrat. Obtožba ni očitala obtožencu,da je revolver neposredno pred pritiskom na oškodovančev vrat repetiral. Če bi ravnal tako, potem bi nedvomno odgovarjal za hujše kaznivo dejanje te vrste. V opustitvah, ki jih je dokazno ugotovilo sodišče prve stopnje, je zato izražena nezavestna malomarnost kot dokazana krivdna oblika njegove kazenske odgovornosti. Okoliščina, da se je obtoženi kot vojak seznanil z delovanjem pištole in da je z njo pri vojakih tudi streljal, ni tako nepomembna, kakor se prikazuje v pritožbi. Iz spisovnih podatkov je povzeti,da obtoženi oškodovančevega revolverja ni imel do tega dogodka nikoli v rokah, zlasti pa z njim ni streljal. Zato tudi ni mogel vedeti za obe okvari, zlasti ne za okvaro varovalke. Ob splošno znanih previdnostnih ukrepih pri rokovanju z orožjem, na katere se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje, bi se pač pred pritiskom revolverjeve cevi v oškodovančev vrat moral prepričati, da do nekontroliranega strela v nobenem primeru ne bi prišlo. Ker pa je ravnal drugače, je s tem storil očitano kaznivo dejanje. Zato sodišče druge stopnje ni ugotovilo potrebe po ponovno predlagani rekonstrukciji. Obtoženemu je bila po mnenju sodišča druge stopnje izrečena primerna kazen. Olajševalne okoliščine, navedene v pritožbi, so bile znane in upoštevane že v postopku na prvi stopnji. Kljub poudarjenemu obžalovanju usodne posledice ni mogoče opraviti. Sodišče druge stopnje ponovno poudarja, da kakršnakoli uporaba strelnega orožja v tem dogodku na nobeni strani, torej tudi na obtoženčevi, ni bila potrebna. Ob ugotovljenem njegovem psihičnem stanju, bi lahko obtoženec po tem, ko je prišel do revolverja, ravnal z njim tudi drugače. Sodišče druge stopnje dopušča možnost, da bo obtožencu glede na pritožbi predloženo obvestilo delodajalca prenehalo delovno razmerje. Ker gre za posledico izrečene kazni po sili zakona, mu te okoliščine ni mogoče všteti med olajševalne. Enako velja glede nezaposlenosti obtoženčeve žene, ki je sicer izkazana s pritožbi priloženim potrdilom. Tako sodišče druge stopnje ni našlo podlage za predlagani izrek pogojne obsodbe. Iz teh razlogov pritožbi ni bilo mogoče ugoditi. Pri odločanjo o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi neuspeha s pritožbo mora obtoženi plačati povprečnino, kot edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanja pritožbenega postopka ter obtoženčevih premoženjskih razmer, ki so bile ugotovljene v postopku na prvi stopnji.