Jedro

Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za dvom v zakonitost ravnanja državnih organov Republike Madžarske, ki so v dopolnitvi naloga pojasnili, da bodo lahko kazenski postopek zoper zahtevano osebo A. A. izvedli le na podlagi ENPP, ker zahtevana oseba v Republiki Madžarski ne živi in jim zato ni dosegljiv, njihova procesna zakonodaja pa ne omogoča, da bi osumljenca, ki ni državljan Madžarske in živi v tujini, vabili na zaslišanje, prav tako pa zoper njega ne morejo odrediti prisilne privedbe in je tako izdaja ENPP edini način, da zagotovijo njegovo navzočnost v postopku in postopek izvedejo. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da bi morali madžarski državni organi zahtevano osebo, ki živi v Republiki Sloveniji, najprej povabiti na zaslišanje in da so ji bile z dovolitvijo predaje Republiki Madžarski kršene pravice iz 15., 18. in 19. člena Ustave.

Od druge države članice Evropske skupnosti tudi ni mogoče zahtevati, da naj zahtevano osebo zasliši preko mednarodne pravne pomoči in tako izvede postopek, kot predlaga pritožba, saj država izvršitve državi odreditve ne more narekovati načina izvajanja njene procesne zakonodaje. Med državami članicami Evropske unije velja načelo vzajemnega zaupanja in načelo medsebojnega priznavanja, ki sta v pravu Unije temeljnega pomena, saj omogočata vzpostavitev in ohranjanje območja brez notranjih meja, načelo vzajemnega zaupanja pa zlasti v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice od vsake države zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in posebno temeljne pravice, priznane s tem pravom.

Organi države izvršitve, ki prejmejo ENPP zaradi predaje zahtevane osebe zaradi izvedbe preiskovalnega oziroma kazenskega postopka, ne presojajo, ali je podan utemeljen sum, da je zahtevana oseba storila kaznivo dejanje, saj postopek na podlagi ENPP temelji na načelu medsebojnega priznavanja in zaupanja med državami članicami Evropske unije.

Izrek

Pritožba zagovornice zahtevane osebe A. A. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 22200/2023 z dne 17. 5. 2023 po 23. členu Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) dovolilo predajo A. A. Republiki Madžarski zaradi preiskovalnega postopka, ki teče zoper njega zaradi kaznivega dejanja trgovine s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 176. člena Madžarskega kazenskega zakonika št. C iz leta 2012, storjenega na način, opisan v izreku napadenega sklepa. Odločilo je tudi, da se A. A. ne sme preganjati, zoper njega izvršiti kazen, predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njegovo predajo.

2. Zoper sklep se je pritožila zagovornica zahtevane osebe zaradi bistvenih kršitev določb zakona, Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da predlogu Madžarske za predajo ne ugodi in ga zavrne, zahtevani osebi pa odpravi obveznost javljanja na policijski upravi.

3. Pregled zadeve je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu zadeve, razlogov napadenega sklepa in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo preiskovalni sodnici Okrožnega sodišča v Mariboru, da so podani pogoji za predajo zahtevane osebe Republiki Madžarski, pravilna. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni podan kateri od razlogov iz 10. člena ZSKZDČEU-1, po katerem se predaja zahtevane osebe zavrne, pa tudi ne kateri od fakultativnih razlogov za zavrnitev predaje iz 11. člena tega zakona. Sodišče prve stopnje v napadenem sklepu pravilno ugotavlja, da se predaja zahteva zaradi izvedbe postopka preiskave, in sicer zaradi obstoja suma storitve kaznivega dejanja trgovine s prepovedanimi drogami po navedenem Kazenskem zakoniku Republike Madžarske, torej zaradi nedovoljene trgovine s prepovedanimi drogami, ki po drugem odstavku 9. člena ZSKZDČEU-1 sodi med kataloška kazniva dejanja, kar pomeni, da dvojna kaznivost (opredelitev kaznivega dejanja tako v državi odreditve kot državi izvršitve) ne rabi biti predmet presoje, a je tovrstno ravnanje tudi pri nas kaznivo dejanje. V nadaljnjih razlogih v sklepu tudi pravilno povzema okoliščine, ki bi bile razlog za zavrnitev predaje zahtevane osebe, pa v obravnavanem primeru niso podane, povzema pa tudi okoliščino, da zahtevana oseba A. A. s predajo ni soglašal, nato pa pravilno zaključi, da ni razlogov, da zahtevi Republike Madžarske, da ji preda zahtevano osebo, ne bi ugodilo.

5. Pritožba zagovornice zahtevane osebe navaja, da sodna odločba, ki naj bi se jo po ZSKZDČEU-1 izvršilo, ne obstaja, s tem pa tudi ne sodna kontrola zakonitosti postopka in zato Evropskega naloga za prijetje in predajo (v nadaljevanju ENPP) ni mogoče izvršiti. Kot podlago za predajo navedeni zakon določa izključno sodno odločbo, ENPP, ki so ga izdali madžarski organi, pa ne temelji na sodni odločbi, temveč na nalogu policije za prijetje, ob tem pa je preiskovalna sodnica v škodo zahtevane osebe organe Republike Madžarske pozivala k dopolnitvi ENPP.

6. Pritožba nima prav. Očitek preiskovalni sodnici, da je nedovoljeno na škodo zahtevane osebe pozivala organe Republike Madžarske, da dopolnijo ENPP, ni utemeljen. Preiskovalni sodnik, ki prejme nalog na predpisanem obrazcu, preveri, če obsega potrebne podatke za odločanje o njegovi izvršitvi ter v primeru, da je nalog v bistvenih delih nepopoln, kot določa prvi odstavek 18. člena ZSKZDČEU-1, organu države odreditve določi primeren rok, v katerem naj mu ta pošlje dodatne podatke, potrebne za začetek postopka odločanja. Ravnanju preiskovalne sodnice, ki je zahtevala dopolnitev naloga, zato ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja v škodo zahtevane osebe. Iz dopolnjenega naloga pa je razvidna tudi pravna podlaga za prijetje zahtevane osebe, ko je obrazloženo, da je preiskovalni organ države odreditve 7. 12. 2022 izdal nalog za prijetje, ki ga je pod št. B.1304/2022 odobrilo Okrajno državno tožilstvo v Zalaegerszegu, na predlog slednjega pa je pod št. 4.Bny89/2023/3 preiskovalna sodnica Okrajnega sodišča v Zalaegerszegu zoper zahtevano osebo izdala ENPP, na podlagi katerega je bil A. A. prijet. 7. Nacionalni nalog za prijetje z veljavnostjo na območju Republike Madžarske je torej izdal pristojni organ navedene države in na njegovi podlagi je preiskovalna sodnica Okrajnega sodišča v Zalaegerszegu izdala ENPP, kot je bilo razvidno iz navedenega naloga že ob njegovi izdaji (list. št. 37). Pritožba zato neutemeljeno pogreša sodno odločbo, ki naj bi se jo po ZSKZDČEU-1 izvršilo. Navedeni zakon v 7. točki 8. člena določa, da je „odreditveni pravosodni organ“ oziroma “pristojni organ države izdaje“ pravosodni organ države odreditve oziroma pristojni organ države izdaje, ki je po njenem pravu pristojen za izdajo odločbe ali ukrepa, ki se izvršuje po tem zakonu. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice pa pritožbeno sodišče povzema stališče, da pojem „sodna odločba“ kot podlaga za izvršitev ENPP zajema tudi nacionalni nalog za prijetje, ki ga izda policija in potrdi državno tožilstvo, ter da mora biti sodna odločba ali nacionalni nalog za prijetje naveden na obrazcu ENPP ob njegovi izdaji1. 8. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za dvom v zakonitost ravnanja državnih organov Republike Madžarske, ki so v dopolnitvi naloga pojasnili, da bodo lahko kazenski postopek zoper zahtevano osebo A. A. izvedli le na podlagi ENPP, ker zahtevana oseba v Republiki Madžarski ne živi in jim zato ni dosegljiv, njihova procesna zakonodaja pa ne omogoča, da bi osumljenca, ki ni državljan Madžarske in živi v tujini, vabili na zaslišanje, prav tako pa zoper njega ne morejo odrediti prisilne privedbe in je tako izdaja ENPP edini način, da zagotovijo njegovo navzočnost v postopku in postopek izvedejo. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da bi morali madžarski državni organi zahtevano osebo, ki živi v Republiki Sloveniji, najprej povabiti na zaslišanje in da so ji bile z dovolitvijo predaje Republiki Madžarski kršene pravice iz 15., 18. in 19. člena Ustave.

9. Od druge države članice Evropske skupnosti tudi ni mogoče zahtevati, da naj zahtevano osebo zasliši preko mednarodne pravne pomoči in tako izvede postopek, kot predlaga pritožba, saj država izvršitve državi odreditve ne more narekovati načina izvajanja njene procesne zakonodaje. Med državami članicami Evropske unije velja načelo vzajemnega zaupanja in načelo medsebojnega priznavanja, ki sta v pravu Unije temeljnega pomena, saj omogočata vzpostavitev in ohranjanje območja brez notranjih meja, načelo vzajemnega zaupanja pa zlasti v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice od vsake države zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in posebno temeljne pravice, priznane s tem pravom.2 Ob tem pa je neutemeljen tudi pritožbeni pomislek, da je vprašanje, ali bo na Madžarskem nekomu, ki ne pozna jezika, pošteno sojeno, ker si Madžari, kot je razvidno iz njihovih prevodov listin, zgolj domišljajo, da poznajo slovenski jezik. Tudi ta trditev pri državi izvršitve ne more povzročiti dvoma v poštenost postopka v Republiki Madžarski, članici Evropske unije, in vzbuditi dvom v to, da bo zahtevani osebi zagotovila temeljne človekove pravice, med njimi pravico do uporabe svojega jezika v postopku.

10. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pripomb, ki jih je podala obramba 3. 4. 2023 na naroku za odločitev o predaji. Zagovornica je takrat navedla, da ni podana sodna odločba, na podlagi katere bi bil izdan ENPP, torej da ni bil odrejen pripor, a je glede tega sodišče prve stopnje odločilo in obrazložilo, da so podani pogoji za predajo in je zahtevi za predajo zahtevane osebe Republiki Madžarski ugodilo. Da je podana ustrezna podlaga za izdajo ENPP, to je nacionalni nalog za prijetje zahtevane osebe, ki ga izda tožilstvo ali pa preiskovalni organ in ga je odobrilo tožilstvo, je razvidno iz naloga in tudi pojasnil Okrajnega tožilstva v Zalaegerszegu z dne 25. 4. 2023 (list. št. 132 do 134), kot je že bilo obrazloženo. Zagovornica je na navedenem naroku tudi navajala, da ni podan utemeljen sum, da je zahtevana oseba tista, ki je utemeljeno osumljena storitve dejanj iz opisa ter da ni razvidno, na kakšni podlagi so bili pridobljeni dokazi in za kakšne gre ter da gre zgolj za dokaze, pridobljene v postopku policije. Tudi do tega se je sodišče prve stopnje v sklepu opredelilo, ko je navedlo, da Republika Madžarska zahteva izročitev A. A. zaradi kaznivega dejanja trgovine s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 176. člena Kazenskega zakonika Republike Madžarske št. 3 iz leta 2012, za storitev katerega se lahko izreče kazen od dveh do osmih let zapora, kar pomeni, da je ugotovilo utemeljenost predaje zahtevane osebe zaradi kaznivega dejanja, ki je našteto v ZSKZDČEU-1 in za katero se pred predajo po drugem odstavku 9. člena tega zakona dvojne kaznivosti niti ne ugotavlja. Presojo utemeljenosti suma pritožba neutemeljeno pogreša, prav tako pa neutemeljeno navaja, da je pomembno, da zahtevana oseba še ni bila kaznovana. Organi države izvršitve, ki prejmejo ENPP zaradi predaje zahtevane osebe zaradi izvedbe preiskovalnega oziroma kazenskega postopka, ne presojajo, ali je podan utemeljen sum, da je zahtevana oseba storila kaznivo dejanje, saj postopek na podlagi ENPP temelji na načelu medsebojnega priznavanja in zaupanja med državami članicami Evropske unije.3

11. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje zahtevi države odreditve za predajo zahtevane osebe A. A. utemeljeno ugodilo, zato pritožba zagovornice zahtevane osebe zmotno trdi, da je imelo podlago za odločitev, da zahtevo Republike Madžarske zavrne.

12. Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

1 Tako sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah C-241/15, Bob-Dogi in C-453/16 PPU, Özcelik; citirano v Priročniku o izdaji evropskega naloga za prijetje, Uradni list Evropske unije C 335/1 – 83, 6. 10. 2017. 2 Tako sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Pal Aranyosi in Robert Caldararu - predlog za sprejetje predhodne odločbe glede policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah z dne 5. 4. 2016 (C-404/15 in C-659/15 PPU). 3 Tako tudi sklep VSK I Kp 30101/2020 z dne 25. 9. 2020 in sklep VSM II Kp 43521/2019 z dne 23. 9. 2019.