Jedro

Presoja odreditve pripora iz razloga begosumnosti (1. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega P.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je zoper obtoženega P.L. s sklepom z dne 21.08.2002 iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor, ki teče od prijetja obtoženca dalje. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

Zagovornik obtoženega P.L. je zoper ta pravnomočen sklep iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP dne 13.02.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ko zatrjuje, da je podano nasprotje v razlogih sklepa glede tega, kdaj je bila tedanja obtoženčeva zagovornica obveščena o predlogu državnega tožilca za ponovno odreditev hišnega pripora, saj da iz sklepa izhaja, da je bila obveščena, predno je bil tak predlog nasprotne stranke podan. Poudarja, da okoliščine, ki jih je sodišče ugotovilo v napadeni pravnomočni odločbi, ne utemeljujejo sklepanja, da je obtoženec begosumen. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi in odredi obtoženčevo izpustitev na prostost. Vrhovna državna tožilka B.B. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, ker v izpodbijanem pravnomočnem sklepu zatrjevanih nasprotij ni najti. V preostalem pa se zagovornik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ne more biti predmet obravnave v okviru zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obtoženega P.L. ni mogoče pritrditi, ko po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlog državnega tožilca za ponovno odreditev hišnega pripora zoper obtoženega P.L. je sodišče prejelo 22.05.2002 (l. št. 553 kopije spisa, 5. zvezek). Na ta predlog je takratna obtoženčeva zagovornica (l. št. 628 in 629 kopije spisa, 5. zvezek) dne 31.05.2002 podala odgovor. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu, s katerim je sodišče odločalo o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, pa ni nikjer zapisano, da bi državni tožilec predlog za odreditev hišnega pripora vložil dne 03.06.2002, temveč samo, da je tega dne sodišče z dopisom poslalo ta predlog obtoženemu P.L. in da ga je ta prejel dne 19.07.2002. Vložnik očitno enači predlog državnega tožilca za odreditev pripora z dopisom sodišča z dne 03.06.2002, s katerim je to obtožencu samo posredovalo predlog nasprotne stranke, in je zato njegovo izhodišče napačno. Očitek v zahtevi temelji na zgrešeni podmeni in zato ni utemeljen. Zatrjevano nasprotje in s tem tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Z navedbami, da se obtoženec ni pregrešil zoper nobeno svojo obveznost do sodišča, ko je odšel v tujino na dopust in da nujnost obtoženčeve navzočnosti na sodišču kaže dejstvo, da je to skoraj 3 mesece preučevalo, ali je potrebna ponovna odreditev hišnega pripora ali ne, da je obtoženec v tujini ostal po nasvetu svoje takratne zagovornice in se v Slovenijo ni vrnil, vendar pa da s tem ni oviral poteka kazenskega postopka, o čemer da priča dejstvo, da je pristopil na glavno obravnavo, obtoženčev zagovornik v zahtevi ponuja lastno dokazno oceno v zvezi z dejstvi, ki so odločilna pri presoji obtoženčeve begosumnosti. Enako velja tudi za tiste vložnikove navedbe, ko zatrjuje, da je bil obtoženec resda prijet in pripeljan na zaslišanje preiskovalni sodnici, vendar ne proti svoji volji, saj da je zaradi tega zaslišanja prišel prostovoljno v Slovenijo, da si obtoženec želi, da se ta kazenski postopek čimprej konča, pri čemer se zaveda, da kazenska sankcija, ki bi mu jo lahko sodišče izreklo za posredovanje pri prodaji okoli 8 in pol grama mamila kokain, tudi ne more biti taka, da bi imel zato interes pobegniti v tujino ali se skrivati. Na ta način zagovornik obtoženega P.L. napada v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je bil obtoženi P.L. dne 13.07.2002 seznanjen s predlogom državnega tožilca za odreditev hišnega pripora, vendar je kljub temu in ne da bi obvestil sodišče, odšel v tujino. Poudarilo je tudi, da je bil obtoženec ob prvem zaslišanju poučen o dolžnosti, da mora sodišče obvestiti o vsaki nameravani spremembi naslova in da mora biti vse do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka sodišču vseskozi dosegljiv. Iz napadene pravnomočne odločbe je razvidno, da je bil obtoženec, ki je bil v telefoničnem stiku s svojo odvetnico, takoj obveščen o odreditvi hišnega pripora in nato tudi o odreditvi pripora. Kljub temu se, kot je ugotovilo sodišče, v našo državo ni vrnil, ampak se je šele po štirih mesecih dne 24.12.2002 obrnil na sodišče z dopisom, v katerem je svojo navzočnost na glavni obravnavi pogojeval z zagotovilom sodišča, da mu bo omogočena obramba s prostosti. Sodišče je tudi navedlo, da obtoženi P.L. na zaslišanje pred preiskovalno sodnico ni prišel prostovoljno, temveč je bil k njej priveden, potem ko ga je policija prijela na mejnem prehodu, ko se je vračal iz Republike Hrvaške, kjer se je dotlej skrival. Glede na te okoliščine je sodišče zaključilo, da je obtoženčevo ravnanje tako, da očitno kaže, da odločitve o tem, ali se bo postopka udeleževal ali ne, spreminja in prilagaja trenutnemu položaju. Zato je ocenilo, da je podana nevarnost, da bo obtoženec ponovno pobegnil v tujino. Tako prepričanje pa je utrdilo z navedbo, da je v postopku izkazano, da ima obtoženec možnost oditi na Hrvaško ali v Belgijo, kar je med postopkom že storil. Taki oceni navedenih okoliščin, na katere je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu oprlo svoj sklep, da je pri obtožencu podan priporni razlog po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obtoženega P.L., niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.