Jedro

Določbe o stroških namreč vsebuje ZNP-1, ki v drugem odstavku 216. člena določa, da se, če se po uveljavitvi tega zakona v postopkih, ki so bili začeti pred njegovo uveljavitvijo, odločba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (kot v konkretni zadevi), postopek nadaljuje po tem zakonu. Navedeno pomeni, da je treba glede stroškov postopka v tej zadevi uporabiti določbe ZNP-1. Ta vsebuje splošne določbe o stroških v 40. členu, glede postopkov za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij (kar je tudi postopek za izpodbijanje očetovstva) pa v 55. členu posebej določa, da v teh postopkih sodišče o stroških odloči po prostem preudarku (torej tudi glede stroškov udeležencev).

Pri odločitvi po prostem preudarku je sodišče upoštevalo, da je predmetni postopek tekel v korist vseh udeležencev postopka, saj se je ugotavljalo, ali je predlagatelj biološki oče nasprotne udeleženke. Odločilo je da udeleženci postopka nosijo svoje stroške postopka sami, razen stroškov, nastalih v zvezi z DNK analizo (skupni stroški), ki jih nosijo polovico predlagatelj, drugo polovico pa nasprotni udeleženki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom po odločitvi o glavni stvari ločeno odločilo o stroških postopka, in sicer je sklenilo, da predlagatelj in nasprotni udeleženki krijejo vsak svoje stroške postopka, razen stroškov, nastalih z izvedbo dokaza DNK analize, ki jih nosijo predlagatelj in nasprotni udeleženki vsak polovico (I. točka izreka) ter sta nasprotni udeleženki predlagatelju nerazdelno dolžni povrniti stroške v zvezi z DNK analizo v višini 820,73 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Kar predlagata predlagatelj in nasprotni udeleženki drugače ali več, je sodišče zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje predlagatelj zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi (prav spremeni) in nasprotnima udeleženkama naloži plačilo vseh sodnih stroškov, ki so nastali predlagatelju.

Predlagatelj navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v materialnopravnem ter dejanskem smislu neutemeljena, ker se je postopek začel v letu 2017 pred uveljavitvijo Družinskega zakonika (DZ) z vložitvijo tožbe na ugotovitev, da tožeča stranka (sedaj predlagatelj) ni oče druge toženke (sedaj druga nasprotna udeleženka). Do uporabe DZ je za tovrstne postopka veljal Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki v svojih določbah nosi tudi določila, ki so vezana na odmero stroškov. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da tožnik ni oče druge toženke. DZ v 290. členu navaja, da se postopki, ki so začeti na podlagi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po tem zakonu končajo, če pa se po začetku uporabe DZ odločba prve stopnje razveljavi, se postopek nadaljuje po določbah DZ. Kljub temu ne more priti do položaja, da bi se tisti del postopka, ki se je vodil kot pravdni postopek, preprosto pozabil, temveč je treba do razveljavitvene odločbe predlagatelju povrniti vse stroške, ki so mu dotlej nastali. Določba drugega odstavka 290. člena DZ namreč ne posega v odmero stroškov, sodišče prve stopnje pa o stroških, ki so nastali v pravdnem postopku, ne pojasni ničesar. Odločitev je zato tehnično nepravilna in bi moralo sodišče nasprotnima udeleženkama naložiti plačilo stroškov, ki so jima nastali do odločitve pritožbenega sodišča. 3. Nasprotni udeleženki v odgovoru na pritožbo tej nasprotujeta ter predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka oprlo na splošne določbe Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1, prvi in drugi odstavek 40. člena ZNP-1), ter upoštevalo, da določba 55. člena ZNP-1 posebej ureja stroške postopka za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij, v katerem sodišče o stroških postopka odloči po prostem preudarku (drugi odstavek 55. člena ZNP-1). Pri odločitvi po prostem preudarku je sodišče upoštevalo, da je predmetni postopek tekel v korist vseh udeležencev postopka, saj se je ugotavljalo, ali je predlagatelj biološki oče nasprotne udeleženke A. A., katere mati je nasprotna udeleženka B. B. Odločilo je, da udeleženci postopka nosijo svoje stroške postopka sami, razen stroškov, nastalih v zvezi z DNK analizo (skupni stroški), ki jih nosijo polovico predlagatelj, drugo polovico pa nasprotni udeleženki.

6. Predlagatelj zmotno opozarja na prehodno določbo DZ (290. člen), katerega materialnopravne določbe je pri odločitvi o glavni stvari uporabilo sodišče prve stopnje, glede na to, da je bila prvotna odločba (ki je bila izdana še v pravdnem postopku) na podlagi tožbe, vložene v času veljavnosti Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), razveljavljena in se je postopek nato nadaljeval po določbah DZ. Določbe o stroških namreč vsebuje ZNP-1, ki v drugem odstavku 216. člena določa, da se, če se po uveljavitvi tega zakona v postopkih, ki so bili začeti pred njegovo uveljavitvijo, odločba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (kot v konkretni zadevi), postopek nadaljuje po tem zakonu. Navedeno pomeni, da je treba glede stroškov postopka v tej zadevi uporabiti določbe ZNP-1. Ta vsebuje splošne določbe o stroških v 40. členu, glede postopkov za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij (kar je tudi postopek za izpodbijanje očetovstva) pa v 55. členu posebej določa, da v teh postopkih sodišče o stroških odloči po prostem preudarku (torej tudi glede stroškov udeležencev).

7. Glede na že navedeno prehodno določbo ZNP-1 je neutemeljena pritožbena navedba predlagatelja, da bi mu bilo treba povrniti vse stroške, ki so mu nastali do razveljavitve prve odločbe, glede na to, da je šlo takrat še za pravdni postopek in je imel ZPP posebne določbe o stroških (meri na odločitev po uspehu). Sicer pa je tudi ZPP za odločitev o stroških postopka v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki določal prosti preudarek (413. člen ZPP) in ne uspeha v skladu s splošnimi določbami ZPP, torej je določal enak kriterij, kot je glede postopkov za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij določen v 55. členu ZNP-1. 8. Ob povedanem so očitki, da je odločitev tehnično nepravilna in da bi moralo sodišče nasprotnima udeleženkama naložiti plačilo stroškov, ki so nastali do odločitve pritožbenega sodišča, neutemeljeni. Ob upoštevanju prostega preudarka in v tem okviru dejstva, da je postopek tekel v korist vseh udeležencev, je sodišče pravilno odločilo, da nosijo udeleženci vsak svoje stroške postopka (med temi so tudi odvetniški stroški, ki so predlagatelju nastali še v pravdnem postopku), skupne stroške pa nosijo polovico predlagatelj, polovico pa nasprotni udeleženki, ki sta to polovico stroškov dolžni povrniti predlagatelju, ki jih je predhodno kril v celoti.1

9. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

10. V skladu s 55. členom ZNP-1 nosi predlagatelj sam svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V tem delu predlagatelj odločitve sodišča izrecno ne izpodbija, čeprav v predlogu odločitve predlaga, da se nasprotnima udeleženkama naloži plačilo vseh stroškov, ki so nastali predlagatelju.