Jedro

Sodišče druge stopnje pri tem pravilno poudarja, da SZ ne prepoveduje nadaljnjega razpolaganja s kupljenimi stanovanji in da ima takojšnja nadaljnja prodaja oziroma prodaja v določenem časovnem obdobju posledice le na davčnem področju. Sodišče prve stopnje je zato res nepravilno uporabilo materialno pravo iz prvega odstavka 103. člena ZOR, ko je ugotovilo ničnost obeh pogodb. Sodišče druge stopnje še ugotavlja, da sta pravdni stranki sicer res kršili prepoved iz prvega odstavka 122. člena SZ za razpolaganje s kupljenim stanovanjem pred dokončnim poplačilom kupnine, ker sta posojilno in kupno pogodbo sklenili istočasno in pred poplačilom kupnine iz prve kupne pogodbe med Mestno občino... kot prodajalcem in tožnikom kot kupcem, vendar je ta prepoved manjšega pomena. Kršitev te prepovedi ni imela nobene nedovoljene posledice, saj je bila kupnina iz prve pogodbe plačana v enkratnem znesku in v pogodbenem roku, torej pravočasno, pravočasno pa so bile plačane tudi vse davščine. Ker je bila kupna pogodba med pravdnima strankama realizirana, ta pravni posel na podlagi določbe drugega odstavka 107. člena ZOR konvalidiral in zato ne gre za ničnost.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta posojilna pogodba med pravdnima strankama pod OV I 1082/83 z dne 3.3.1993 in kupna pogodba pod OV I 3298/93 z dne 23.6.1993 nični. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v prisodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, ki se je glasil na ugotovitev neveljavnosti obeh pogodb, zavrnilo in drugače odločilo o pravdnih stroških, tožnikovo pritožbo pa je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zavrnilni del izpodbijane sodbe prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge ter predlaga tako spremembo obeh sodb sodišč nižje stopnje, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, da se izvedejo vsi v reviziji predlagani dokazi. Izpodbijani sodbi predvsem protispisno ugotavljata, da naj bi toženec od tožnika prejel 4.500 DEM, kar pa je v nasprotju s samo posojilno pogodbo, po kateri je moral toženec plačati prodajalcu stanovanja Mestni občini ... Tožnik sam ni prejel ničesar. Predlagani dokazi niso bili izvedeni, sodba sodišča druge stopnje pa je izšla brez glavne obravnave in brez izvajanja dokazov, čeprav je spremenila izrek sodbe prve stopnje. Tožnik vztraja pri svoji trditvi, da ni bil prišteven, da izpodbijanih pogodb ni prebral, pisal jih je toženec, tožnik pa jih je dobil na vpogled šele pred vložitvijo dveh tožb in kazenske ovadbe. Ker se niso izvajali dokazi o tožnikovi neprištevnosti, tožnik prilaga reviziji potrdilo Bolnišnice ..., da je bil 23.6.1993 od 7. do 13. ure na dializi.

Notorno je, da bolnik nekaj ur po dializi sploh ni prišteven, toženec pa je takrat prišel po tožnika v bolnico in ga z avtom odpeljal na sodišče zaradi overitve podpisa na pogodbi. Podpis je izvabil z obljubo, da bo tožnik dobil novo in moderno stanovanje, pogodba pa naj bi samo dokazovala, da tožnik nima stanovanja, zaradi česar bi toženec lažje posredoval za novo stanovanje. Da tožnik ni imel namena prodati hiše, dokazuje tudi dne 9.7.1994 sklenjena delovršna pogodba za obnovo, ki je tožnik ne bi sklenil, če bi hišo prej prodal. Obe sodbi o izkazani kršitvi materialnega prava ne omenjata ničesar.

Kršen je bil paragraf 934 Občnega državljanskega zakonika zaradi nadpolovičnega prikrajšanja in 24. člen Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Ul. SFRJ št. 43/65) o ničnosti pogodb, ko je pogodbena cena nižja od 2/3 cenilne vrednosti. Tožnik je v tožbi uveljavljal prikratbo nadpolovične vrednosti, sedaj pa prilaga reviziji tudi odločbo z dne 25.3.1994 o vrednosti stavbe in je torej jasno, da v sporni pogodbi določena kupnina, ki jo je vpisal toženec, plačal pa ne, ne dosega 2/3. Pogodba je torej oderuška, neveljavna in nična po 141. in ostalih členih Zakona o obligacijskih razmerjih.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. V nobeni od sodb nižjih sodišč ni očitane ugotovitve, da naj bi tožnik tožencu izročil 4.500 DEM. V skladu s prvo sporno pogodbo je toženec s tem denarjem plačal Mestni občini ... kupnino za stanovanje v sporni hiši. Da je bila ta kupnina plačana, izrečno ugotavlja tudi sodišče druge stopnje. Neutemeljen je revizijski očitek sodišču druge stopnje, da je brez izvajanja dokazov in brez glavne obravnave popolnoma spremenilo izrek sodbe prve stopnje. Kdaj lahko sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje brez pritožbene obravnave, je določeno v 2., 3. in 4. točki 373. člena ZPP. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje odločilo v skladu s 4. točko 373. člena ZPP. Ob potrditvi odločilnih dejanskih okoliščin, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je drugače od prvega sodišča uporabilo materialno pravo. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Nadaljnji sklop revizijskih trditev, ki so podrobneje opisane v povzetku revizije, o tožnikovi neprištevnosti, okoliščinah, kako je prišlo do overitve tožnikovega podpisa na drugi sporni pogodbi na sodišču, zatrjevanih toženčevih obljubah, zavajanju itd., se nanaša na dejansko stanje. Glede teh trditev tožnik prilaga reviziji nove listinske dokaze. Revizijsko sodišče teh trditev ne more in tudi ne sme obravnavati, saj po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ni dovoljeno izpodbijati pravilnosti in popolnosti v sodbah nižjih sodišč ugotovljenega dejanskega stanja. Prav to pa z navedenimi trditvami in novimi listinami nedovoljeno poskuša tožnik.

Revizijsko sodišče je torej vezano na odločilne dejanske ugotovitve, kot izhajajo iz sodb obeh nižjih sodišč. V tej zadevi so to ugotovitve, da sta pravdni stranki sklenili dve pogodbi, prvo posojilno, overjeno dne 3.3.1993, drugo pa kupno, overjeno dne 23.6.1993. Z drugo pogodbo je tožnik tožencu prodal stanovanje, ki ga je pred tem kupil pod ugodnimi pogoji iz Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ), kupnino pa plačal s pomočjo toženca na podlagi prve sporne posojilne pogodbe. Tožnik v času sklepanja sedaj spornih pogodb s tožencem ni bil neprišteven, pač pa poslovno popolnoma sposoben, zatrjevanega toženčevega zavajanja k podpisu pogodbe oziroma obljube posredovanja za drugo stanovanje ni dokazal, zato ne gre niti za prevaro niti za bistveno zmoto. Ob takih dejanskih ugotovitvah pa je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje o taki spremembi sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugotovljena ničnost spornih pogodb, da se tožbeni zahtevek za neveljavnost teh pogodb zavrne. Sodišče druge stopnje pri tem pravilno poudarja, da SZ ne prepoveduje nadaljnjega razpolaganja s kupljenimi stanovanji in da ima takojšnja nadaljnja prodaja oziroma prodaja v določenem časovnem obdobju posledice le na davčnem področju. Sodišče prve stopnje je zato res nepravilno uporabilo materialno pravo iz prvega odstavka 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR), ko je ugotovilo ničnost obeh pogodb. Sodišče druge stopnje še ugotavlja, da sta pravdni stranki sicer res kršili prepoved iz prvega odstavka 122. člena SZ za razpolaganje s kupljenim stanovanjem pred dokončnim poplačilom kupnine, ker sta posojilno in kupno pogodbo sklenili istočasno in pred poplačilom kupnine iz prve kupne pogodbe med M. o. K. kot prodajalcem in tožnikom kot kupcem, vendar je ta prepoved manjšega pomena. Kršitev te prepovedi ni imela nobene nedovoljene posledice, saj je bila kupnina iz prve pogodbe plačana v enkratnem znesku in v pogodbenem roku, torej pravočasno, pravočasno pa so bile plačane tudi vse davščine. Ker je bila kupna pogodba med pravdnima strankama realizirana, je sodišče druge stopnje pravilno poudarilo, da je ta pravni posel na podlagi določbe drugega odstavka 107. člena ZOR konvalidiral in da zato ne gre za ničnost. Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje tako temelji na pravilni uporabi navedenih zakonskih določb. Ker sta obe sporni pogodbi veljavni, je materialnopravno pravilna tudi odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožnikove pritožbe proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje za izstavitev za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na tožnikovo ime sposobne listine.

Res je tožnik v tožbi kot nadaljnjo dejansko podlago svojega tožbenega zahtevka za neveljavnost spornih pogodb uveljavljal tudi čezmerno prikrajšanje, glede česar bi bilo potrebno presojati o obstoju odločilnih dejstev iz 139. člena ZOR (in ne predpisov, ki jih navaja revizija). Čeprav tožnik v pritožbi teh okoliščin ni uveljavljal, bi bilo načeloma prav, da bi se v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po drugem odstavku 365. člena ZPP o njih izjavilo pritožbeno sodišče. Toda revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožba za izpodbijanje obeh spornih pogodb vložena po izteku prekluzivnega roka iz drugega odstavka 139. člena ZOR, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Po tej določbi po izteku enega leta od sklenitve pogodbe preneha sama pravica zahtevati razveljavitev pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja. V samem tožbenem zahtevku je navedeno, da je bil podpis na posojilni pogodbi overjen dne 3.3.1993, na kupni pa dne 23.6.1993. Tudi če bi bilo šteti, da sta obe pogodbi sklenjeni na dan overitve podpisa (bili pa sta po ugotovitvah obeh nižjih sodišč sklenjeni prej), je tožnik tožbo za izpodbijanje prve pogodbe vložil več kot 5 mesecev, za izpodbijanje druge pogodbe pa več kot 2 meseca po izteku prekluzivnega enoletnega roka. Zato dejstva zakonskega dejanskega stana za obstoj čezmernega prikrajšanja iz 139. člena ZOR v obravnavani zadevi ne morejo biti odločilna. Čim pa je tako, se tudi pritožbenemu sodišču v razlogih svoje odločbe ni bilo potrebno posebej ukvarjati niti z dejansko niti z materialnopravno podlago čezmernega prikrajšanja. Revizijsko sodišče še pripominja, da v obravnavani zadevi razlika med zavrženjem tožbe v delu, v katerem tožnik izpodbija veljavnost pogodb iz razloga čezmernega prikrajšanja, zaradi izgube pravice vložiti tako tožbo in med zavrnitvijo tožbenega zahtevka kot neutemeljenega ne more biti v tožnikovo škodo.

Da bi se z vprašanjem eventualne oderuškosti sporne pogodbe lahko ukvarjalo sodišče druge stopnje, čigar sodbo se preizkuša v revizijskem postopku, bi moral tožnik vse elemente zakonskega dejanskega stanu iz prvega odstavka 141. člena ZOR uveljavljati v postopku na prvi stopnji najkasneje do konca glavne obravnave (prvi odstavek 190. člena ZPP). Takih trditev pa ni uveljavljal niti v tožbi, niti kasneje do konca glavne obravnave. Omenil jih ni niti v pritožbi, saj šele sedaj v reviziji prvič označi sporno pogodbo kot oderuško in citira 141. člen ZOR, pri tem pa niti ne navede vseh potrebnih dejanskih elementov iz te zakonske določbe. Zato se revizijsko sodišče s temi novimi tožnikovimi trditvami ni ukvarjalo.

Ker v reviziji uveljavljani in uradno upoštevni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi tožnikovih priglašenih revizijskih stroškov.