Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zgolj formalno lastništvo toženke tožeči stranki ni dalo nobene osnove, da je porabo plina začela zaračunavati lastnici in ne dejanski uporabnici. Dokler je stanovanje zasedala X, bi morala tožeča stranka zaračunavati porabo njej. X. je bila tista, ki je zase koristila plin. In ker poraba plina ne sodi med obratovalne stroške, subsidiarne odgovornosti lastnika stanovanja ni.
I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 132,73 EUR pritožbenih stroškov, v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.
1. Sodišče prve stopnje ni dovolilo spremembe tožbe (točka I izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 163133/2013 z dne 21.11.2013 je vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico 4,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2012 dalje do plačila (točka II izreka sodbe). Navedeni sklep o izvršbi je v prvem odstavku izreka za znesek 681,94 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od zapadlosti do 1.10.2013 ter za znesek izvršilnih stroškov v višini 44,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2013 razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (točka III izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 172,87 EUR pravdnih stroškov.
2. Zoper sodbo se je iz razloga napačne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Najprej pojasnjuje, da gre pri dobavi plina za obratovalne stroške večstanovanjske stavbe, saj dobavlja plin v skupno kotlovnico, pa tudi sicer je v obravnavanem primeru za plačilo stroškov za dobavo plina zavezan lastnik stanovanja in ne neupravičeni uporabnik. Toženka je od 2012 lastnica stanovanja. Za neupravičeno uporabnico stanovanja je tožeča stranka izvedela 4.9.2012, vsaj v razmerju do uporabnika za toženo stranko velja dolžnost notifikacije najemnega razmerja. Sodišče prve stopnje se je napačno sklicevalo na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 1115/2009. V obravnavani zadevi analogija ni potrebna oziroma dovoljena, saj ni pravne praznine za tak primer. Tožena stranka je zavezana k plačilu stroškov dobavljenega plina od maja 2012 do oktobra 2012. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, ter vrne prvemu sodišču v novo odločanje, ali pa samo spremeni sodbo tako, da obdrži sklep o izvršbi glede A. A. v celoti v veljavi.
3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da tožeča stranka v pritožbi navaja nova dejstva, ki niso upoštevna, sicer pa tudi ne drži, da ni vedela za neupravičeno uporabnico X. X., ki je bila do 24.5.2012 tudi lastnica stanovanja in ji je tožeča stranka ves čas izstavljala račune. Zavrača, da je prišlo do situacije iz šestega odstavka 24. člena SZ-1. Tožeča stranka do konca avgusta 2012 toženke ni obvestila o spremembi odjemalca. Z bratom toženke je stopila v kontakt šele v avgustu 2012. Ta ji je povedal, da ne razpolaga s stanovanjem, ker je v njem še vedno X. Toženka je imela s stanovanjem le stroške, ki jih dejansko uporabnica ni povrnila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti v smislu določila 443/1 člena ZPP, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. Sodba, izdana v takem sporu se po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP sme izpodbijati samo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbene navedbe tožeče stranke se nanašajo predvsem na ugotovljena dejstva in jih torej ni dopustno upoštevati, saj je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v tovrstnih zadevah izključen. Na to je bila tožeča stranka opozorjena v pravnem pouku v sami sodbi. Po presoji sodišča druge stopnje pa ne gre niti za primer, ko je sodbo vendarle mogoče razveljaviti, če je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno (člen 458/2 ZPP).
6. Prvo sodišče je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, oboje je jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženka stanovanje kupila na dražbi in je lastninsko pravico pridobila s pravnomočnim sklepom o izročitvi kupljene nepremičnine, to je 24.5.2012. Prazno stanovanje je prevzela šele 23.10.2012, do tedaj pa je v njem prebivala in ga koristila bivša lastnica X.X. Tožeča stranka je X.X. zaračunavala stroške uporabe plina. Brez, da bi tožena stranka vedela, pa je stroške porabe za obdobje od 1.4.2012 do 31.10.2012 pričela zaračunavati toženki. Po povedanem ni dvoma, da toženka kot lastnica s stanovanjem ni mogla razpolagati. Takoj, ko se je X. odselila pa je toženka obvestila tožečo stranko, da je stanovanje prevzela in od prevzema dalje plačuje tudi stroške. X. je bila dejanska uporabnica stanovanja vse do izselitve konec oktobra 2012. Glede plačevanja stroškov se do oktobra 2012 ničesar ni spremenilo. Zgolj formalno lastništvo toženke za to tožeči stranki ni dalo nobene osnove, da je porabo plina začela zaračunavati lastnici in ne dejanski uporabnici. V tem primeru za obdobje od aprila do oktobra 2012 ne pride v poštev uporaba prvega odstavka 69. člena SZ-1. Situacija se je spremenila v trenutku, ko je uporabnica stanovanje zapustila in ga je prevzela lastnica. O tej spremembi pa je tožečo stranko tudi obvestila. Dokler je stanovanje zasedala X., bi morala tožeča stranka zaračunavati porabo njej. X. je bila tista, ki je zase koristila plin. In ker poraba plina ne sodi med obratovalne stroške, subsidiarne odgovornosti lastnika stanovanja ni. Po vsem povedanem ni dvoma, da je odločitev prvega sodišča, ki je zahtevek tožeče stranke za obdobje od aprila do 22. oktobra 2012 zavrnilo, pravilna. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev te zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP).
7. Pritožba tožeče stranke po povedanem ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
8. Tožeča stranka je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 132,73 EUR. To so stroški nagrade za pritožbeni postopek v višini 68,80 UR ter stroški po tar. št. 6.000 v višini 20,00 EUR in 6.002 prav tako v višini 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV.