Jedro

Načeloma se odškodnina odmeri samostojno za vsako posamezno obliko pravno priznane nepremoženjske škode, torej ločeno za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi okrnitev osebnostnih pravic, vendar je v primerih, ko se posledice pri oškodovancu vzajemno pogojujejo in prepletajo do te mere, da jih med seboj ni mogoče ločevati, na mestu odmera enotne odškodnine.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2024 dalje do plačila in ji povrniti stroške pravdnega postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 559,80 EUR.

2.Zoper sprejeto odločitev se po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec). Navaja, da je izpodbijana sodba neobrazložena, nima podpore v kazenski sodbi, na katero se sklicujeta tožba in sodba. Niti iz kazenske sodbe, niti iz tožbe in ne obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) utrpela kakršnokoli telesno poškodbo ali bila s strani toženca telesno poškodovana, zato je sodba glede te postavke nesklepčna in je ni mogoče preizkusiti. Ne iz tožbe ne iz sodbe ni mogoče ugotoviti intenzitete in oblike strahu, ki bi ga naj tožnica doživljala in tudi v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Prav tako ni izkazana postavka krnitve osebnostnih pravic tožnice. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oz. tožbo zavrže, oziroma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.V odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pravilno je ocenilo, da so bile za izdajo zamudne sodbe izpolnjene predpostavke iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je bila tožba pravilno vročena tožencu v odgovor, ta pa nanjo ni odgovoril.

6.Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka v zamudni sodbi odločilo na podlagi predpostavke, da so tožničine navedbe, na katerih sloni tožbeni zahtevek, resnične. Posledica toženčeve procesne pasivnosti, torej dejstva, da na tožbo, ki mu je bila pravilno vročena, v danem roku ni odgovoril, je domneva o priznanju resničnosti v tožbi navedenih dejstev. Po določbi 3. alineje 318. člena ZPP je pogoj za izdajo zamudne sodbe tudi sklepčnost tožbe. To pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tožbenih navedb.

7.Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožnice, in sicer, da je toženec bil s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 12230/2023 z dne 25. 3. 2024 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini nad tožnico ter ostalimi družinskimi člani. Obsojen je bil zaradi kaznivega dejanja, ker je v družinski skupnosti s tožnico ponižujoče ravnal in jo spravljal v podrejen položaj v obdobju od 1. 11. 2008 do 22. 2. 2023, kjer je družina skupaj živela. Večkrat ji je grozil, da bo celo hišo v "luft" spustil, da bo hišo zažgal, da se bo med vožnjo z avtomobilom zaletel v drugo vozilo in bodo vsi umrli, da bo zaklal otroke, nato še ženo, potem še sebe, da jih bo ubil, jih žalil, da so ničvredni, da nikoli nič v redu ne naredijo, da so nesposobni, nič ne znajo, tožnico je žalil, da iz nje nikoli nič ne bo, zaradi česar je pri tožnici povzročil občutek nemoči, strahu, vznemirjanja večje intenzitete in trajanja. Tožnica je bila spravljena v podrejen položaj, v posledici slednjega pa je morala tudi zapustiti družinski dom. Toženec je bil v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem obsojen na eno leto in pet mesecev zaporne kazni s preizkusno dobo dveh let. Toženec je nad tožnico izvajal psihično nasilje, jo nadzoroval in z njo manipuliral, preprečeval ji je socialne stike ter jo s tem ravnanjem spravljal v podrejen položaj in ji povzročal hude duševne stiske, samomorilnost, kar vse jo je vodilo v to, da je potrebovala dolgotrajno psihiatrično in psihološko zdravljenje. Velikokrat je bil vinjen, takrat jo je žalil, nanjo kričal, v posledici slednjega pa se je tožnica skrivala pod posteljo ali pri reki Muri, trepetala in jokala, v posledici takšnih ravnanj je imela hude glavobole, bolečine v želodcu, večkrat je bruhala, bila je tudi hospitalizirana v UKC Mariboru, kjer je bilo ugotovljeno, da ima samomorilne misli in depresijo, zato je bila napotena k psihiatru.

8.S prej opisanim ravnanjem, je toženec, tudi po oceni sodišča druge stopnje, posegal v duševno integriteto tožnice, v njeno dostojanstvo, saj jo je poniževal, sramotil, spravljal v manjvreden položaj, s tem pa je posegel v njeno duševno celovitost, saj ni imela občutka varnosti tam, kjer bi ga morala imeti največ, to je v svojem domu. Zaradi ravnanj toženca je tožnica že od otroštva dalje vključena v psihiatrično zdravljenje, v psihološko terapijo, še danes se zdravi pri psihologu in psihiatru, dom je zapustila in se preselila v Republiko Avstrijo in postala osebnostno spremenjena. V posledici slednjega zahteva plačilo pravične denarne odškodnine, ki jo je opredelila kot odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v višini 3.000,00 EUR, za prestani strah 3.000,00 EUR in za okrnitev osebnostnih pravic 500,00 EUR, torej skupaj 6.500,00 EUR.

9.Pritožba toženca se nanaša predvsem na višino priznane odškodnine, saj temelj zanjo naj ne bi izhajal iz kazenske sodbe, prav tako pa tožnica ni izkazala, da bi trpela kakršnokoli obliko nepremoženjske škode.

10.Sodišče prve stopnje je odmero denarne odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo pravilno oprlo na 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in pri tem upoštevalo načelo individualizacije ter objektivne pogojenosti odškodnine.

11.Načeloma se odškodnina odmeri samostojno za vsako posamezno obliko pravno priznane nepremoženjske škode, torej ločeno za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi okrnitev osebnostnih pravic, vendar je v primerih, ko se posledice pri oškodovancu vzajemno pogojujejo in prepletajo do te mere, da jih med seboj ni mogoče ločevati, na mestu odmera enotne odškodnine. Enotna odškodnina lahko zaradi medsebojnega prepletanja vseh posledic vključuje vse oblike pravno priznane nepremoženjske škode, vključno s telesnimi bolečinami, strahom in posegi v njene osebnostne pravice.

12.V konkretnem primeru gre glede na ugotovljena dejstva, ki izhajajo iz trditev v tožbi ter priložene kazenske sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 25. 3. 2024 za dalj časa trajajoče izvajanje družinskega nasilja očeta nad hčerjo (od 1. 11. 2008 do 22. 2. 2023), njegove posledice pa so med seboj tako prepletene, da jih materialnopravno med seboj ni mogoče ločevati na samostojne oblike pravno priznane nepremoženjske škode, kar utemeljuje odmero enotne odškodnine, ne glede na dejstvo, da je tožnica v tožbi sicer opredelila kakšno odškodnino zahteva po posameznih postavkah.

13.Tako nima prav pritožba, da sodišče ne bi smelo priznati odškodnine za telesne bolečine in strah, saj enotna odškodnina, če so za to izpolnjeni pogoji, zajema prav vse posledice, ki se nanašajo na oškodovančevo osebnost, vključno s telesnimi bolečinami, strahom in duševnimi bolečinami zaradi posega v njegove osebnostne pravice. Glede na podane trditve v tožbi, ki so ostale neprerekane, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki je tožnici priznalo enotno odškodnino za vse med seboj prepletene oblike pravno priznane nepremoženjske škode v zahtevani višini 6.500,00 EUR.

14.Tako priznana odškodnina je glede na trajanje nasilja, ki ga je toženec izvajal več kot desetletje nad tožnico, povsem primerna. V okoliščinah konkretnega primera gre namreč za trajajoče izvajanje različnih oblik nasilja nad otrokom, pri katerem se posledice kažejo na večih področjih, se medsebojno prepletajo in je tako odškodnina, ki predstavlja 5,1 povprečnih neto plač, povsem ustrezna, glede na kriterije iz 179. člena OZ.

15.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje, zato prav tako krije svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. člena ZPP).

-------------------------------

1VSRS II Ips 60/2021 z dne 13.05.2020, VSRS sodba II Ips 166/2009 z dne 13. 9. 2021, VSC sodba Cp 158/2024 z dne 1. 8. 2024.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 318, 318/3 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.