Jedro

Tožena stranka je po tem, ko je dne 12. 5. 2010 prejela obvestilo, da je tožnica dne 9. 3. 1992 odjavila stalno prebivališče, ugotovila, da obstoji obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP za obnovo postopka, v katerem je bila izdana delna odločba in sicer v delu, ki se nanaša na ugotovitev datuma odjave oziroma prenehanja prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je v sklepu o obnovi postopka podrobno obrazložila, zakaj ji odločilno dejstvo (odjava tožnice z dne 9. 3. 1992) ob izdaji delne odločbe ni bilo znano, kako in kdaj je za dokaz izvedela ter razloge, zakaj bi lahko ta dokaz, v kolikor bi ji bil ob izdaji delne odločbe znan, pripeljal do drugačne odločitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom postopek izdaje dopolnilne odločbe za tožnico, končan z dopolnilno odločbo št. 2140-2114/2009/3 (133-04) z dne 13. 3. 2009 (v nadaljevanju dopolnilna odločba) obnovila po uradni dolžnosti v delu, ki se nanaša na ugotovitev datuma odjave oz. prenehanja prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bila na podlagi 8. točke izreka Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 tožnici dne 13. 3. 2009 izdana dopolnilna odločba, ki ji je bila vročena dne 19. 3. 2009. Tožena stranka je namreč na podlagi vpogleda v register stalnega prebivalstva, ki ga vodi na centralnem računalniku in predstavlja računalniško vodeno zbirko podatkov o posameznikih, ki imajo stalno ali začasno prebivališče v Republiki Sloveniji, ugotovila, da je imela tožnica na dan 25. 2. 1992 oz. pred njim, ko so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj) v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče na naslovu A., Škofja Loka. Na podlagi vpogleda v uradno evidenco o dovoljenjih za prebivanje pa je ugotovila, da ji je bilo dne 19. 11. 2008 izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki ji je bilo vročeno dne 24. 11. 2008. Zaradi načela zaupanja v uradno evidenco tožena stranka pri izdaji dopolnilne odločbe ni pridobila posamičnih obrazcev prijave in odjave stalnega prebivališča, ki jih hrani pristojna upravna enota ter je dopolnilno odločbo izdala zgolj na podlagi vpogleda v register stalnega prebivalstva, ki ga vodi v centralnem računalniku ministrstva, ter uradne evidence o dovoljenjih za prebivanje. Dne 28. 4. 2010 je bila tožena stranka obveščena o vložitvi predloga za izvensodno rešitev spornega razmerja pred vložitvijo tožbe, ki jo je podala na Državo pravobranilstvo RS odvetnica stranke B.B. Zato je zaprosila Upravno enoto Škofja Loka za vpogled in kasneje dostavo kopije obrazcev prijave in odjave prebivališča, takrat pridobljenih skladno s predpisi, ki so urejali prijavo stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Na podlagi kopije obrazca „prijava, odjava stalnega prebivališča, prijava spremembe naslova stanovanja“, prejetega s strani UE Škofja Loka z dne 12. 5. 2010, je ugotovila, da je tožnica dne 9. 3. 1992 sama odjavila stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Zato je dne 28. 5. 2010 izdala sklep, da se postopek izdaje dopolnilne odločbe obnovi. Na podlagi pritožbe tožnice je Upravno sodišče s sodbo I U 937/2010 z dne 12. 1. 2011 izpodbijani sklep odpravilo. V ponovnem postopku je tožena stranka vpogledala v register stalnega prebivalstva, v uradno evidenco o dovoljenjih za prebivanje ter kopijo obrazca „prijava, odjava stalnega prebivališča, prijava spremembe naslova stanovanja“. Navedene obrazce, ki jih v svojih ročno vodenih evidencah hrani UE Škofja Loka je tožena stranka prejela dne 12. 5. 2010, navedenega dne je tudi prvič vpogledala v podatke obrazca. Obrazec o obvestilu, da je tožnica dejansko odjavila svoje prebivališče dne 9. 3. 1992 izkazuje drugačno dejansko stanje pri prijavi prebivališča tožnice, zato bi po mnenju tožene stranke navedeno dejstvo lahko privedlo do drugačne odločitve pristojnega organa pri izdaji dopolnilne odločbe. Kljub temu, da je sporni obrazec že obstajal v času izdaje dopolnilne odločbe, tožena stranka o obstoječih podatkih odjave stalnega prebivališča tožnice ni vedela. Četudi upravna enota opravlja zadeve s svojega delovnega področja pod strokovnim vodstvom ministrstev, na katerih delovno področje sodijo posamezne zadeve, kot to določa 48. člen Zakona o javnih uslužbencih, je pristojnost ministrstev do upravnih enot predvsem v usmeritvah, strokovnih napotkih in drugi strokovni pomoči za izvrševanje nalog iz svoje pristojnosti, evidenca osebnih kartonov pa je v pristojnosti upravnih enot in ni neposredni del dokumentacije tožene stranke. Meni, da glede na navedeno obstaja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnica v tožbi vztraja, da zaradi načela krivde, ker bi organ moral in mogel vedeti za zatrjevano novoto že v času prvega odločanja, pogoji za obnovo postopka niso podani. Meni, da se tožena stranka v izpodbijanem sklepu „neresno“ opravičuje, da ni vedela za obrazec odjave prebivališča iz leta 1992 in da naj bi za to izvedela šele 12. 5. 2010. To ima za posledico, ki po mnenju tožnice ne bi smela biti v njeno škodo. Na podlagi 19. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb) pristojni organ vodi in vzdržuje register stalnega prebivalstva za svoje območje in ga posreduje toženi stranki. Na tej podlagi tožena stranka vodi evidenco. Tožena stranka je imela 17 let časa, da te podatke uskladi, tega pa očitno ni storila. Pri tem je razlog v očitni malomarnosti, za katero je brez dvoma odgovornost na strani tožene stranke. Da uslužbenci pri toženi stranki niso vedeli za obrazec, kot to v izpodbijanem sklepu navaja tožena stranka, je sicer verjetno, vendar pa bi zanj morali vedeti. Nevednost, da obrazec obstaja, si je tožena stranka povzročila sama. Pridobivanje kartona je sicer s stališča tožnice nepošteno, saj se je tožena stranka v pravilnost evidence spustila šele ob prejemu odškodninske tožbe. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in v celoti prereka tožbene navedbe.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 3. 11. 2011 vztraja pri argumentih v tožbi in predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je sklep tožene stranke s katerim je na podlagi 1. točke prvega odstavka 261. člena odločila, da se postopek izdaje dopolnilne odločbe obnovi. Tožena stranka je v zadevi odločala v ponovljenem postopku, na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 937/2010 z dne 12. 1. 2011, s katerim je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke (št. 2140-2114/2009/9 z dne 28. 5. 2010) odpravilo. V sodbi je med drugim zapisalo: „Ker iz obrazložitve tožene stranke v izpodbijanem sklepu, kot je predhodno povzet ni razvidno, na katerih podatkih temelji zaključek tožene stranke, da je v konkretnem primeru podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, so razlogi izpodbijanega sklepa pomanjkljivi do takšne mere, da ni mogoč njegov preizkus glede pravilnosti in zakonitosti odločitve tožene stranke, takšna bistvena pomanjkljiva obrazložitev pravnega akta pa narekuje njegovo odpravo in vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženi stranki“.

Po presoji sodišča je tožena stranka v ponovnem postopku sledila napotkom sodišča v citirani sodbi. Tožena stranka je po tem, ko je dne 12. 5. 2010 prejela obvestilo, da je tožnica dne 9. 3. 1992 odjavila stalno prebivališče z naslova A., Škofja Loka, ugotovila, da obstoji obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP za obnovo postopka, v katerem je bila izdana delna odločba opr. št. 2140-2114/2009/3 (133-04) z dne 13. 3. 2009 in sicer v delu, ki se nanaša na ugotovitev datuma odjave oziroma prenehanja prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Po določbi 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP se postopek, končan z odločbo, zoper katerega v upravnem sporu ni rednega pravnega sredstva obnovi, če se zve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost pridobiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi ali že uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Tožena stranka je v sklepu o obnovi postopka podrobno obrazložila, zakaj ji odločilno dejstvo (odjava tožnice z dne 9. 3. 1992) ob izdaji delne odločbe ni bilo znano, kako in kdaj je za dokaz izvedela ter razloge, zakaj bi lahko ta dokaz, v kolikor bi ji bil ob izdaji delne odločbe znan, pripeljal do drugačne odločitve. Sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi tožena stranka utemeljuje razloge za izdajo sklepa za obnovo postopka izdaje delne odločbe ter jih zato ne navaja v svoji sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožnica v tožbi predvsem ugovarja, da bi toženi stranki ob vestnem ravnanju lahko bil oziroma bi moral biti dne 12. 5. 2011 pridobljen podatek poznan, ter da zaradi odgovornosti na strani tožene stranke obnova postopka ni dopustna.

Sodišče je že pojasnilo, da lahko sledi razlogom tožene stranke, zakaj o spornem dokazu pred izdajo delne odločbe (13. 3. 2009) ni bila seznanjena in zakaj ga ni pridobila. Stališče tožnice, da obnova po uradni dolžnosti zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke ni dopustna, pa po presoji sodišča ni pravilno. Po določbi drugega odstavka 261. člena ZUP zaradi okoliščin iz 1., 6., 7. in 8. točke 260. člena tega zakona sme stranka predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo. Drugi odstavek 263. člena ZUP pa določa, da je na rok iz prejšnjega odstavka vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti, rok v primeru iz prve točke 260. člena začne teči za organ od dneva, ko za odločanje o obnovi pristojni organ zve za nova dejstva oz. nove dokaze. To pomeni, da določba drugega odstavka 261. člena ZUP, ki določa „krivdno načelo“, organa, ki začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, ne veže. To stališče izhaja tudi iz komentarja k 21. členu, iz katerega izhaja, da določba drugega odstavka tega člena veže le stranko, ne pa tudi organ, pri odločanju o dovolitvi o obnovi postopka po uradni dolžnosti (ZUP s komentarjem, druga dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2004, str. 816). Zato je tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko je izdala izpodbijani sklep po tem, ko je pridobila dokaz (odjava z dne 9. 3. 1992) za katerega je ocenila, da bi v primeru, v kolikor bi ji bil ob izdaji dopolnilne odločbe znan, glede ugotovitve datuma odjave oz. prenehanja prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji lahko privedel do drugačne odločitve.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže oz. postopek ustavi.