Jedro

Ukinitev tožnikovega delovnega mesta in s tem prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi predstavlja poslovni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pri presoji tega razloga ni bistveno, ali je bila ukinitev delovnega mesta smotrna in je oziroma bo v bodoče dejansko prispevala k zmanjšanju stroškov oziroma racionalizaciji poslovanja ali ne. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati, res pa je, da poslovni razlog ne sme biti fiktiven ali prikrivati nekega drugega razloga. Navidezen odpovedni razlog ne more biti niti resen niti utemeljen, odpoved iz takega razloga pa je nezakonita. Izpeljava formalnega postopka reorganizacije, katere vzrok niso objektivne poslovne potrebe, pač pa izključitev določene osebe iz drugih (subjektivnih) razlogov, predstavlja zlorabo zakonskega odpovednega razloga, ki ima za posledico nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: - da se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 2. 2. 2018, sklenjena med tožečo stranko in toženo stranko, nezakonito odpovedana in da se pogodba o zaposlitvi razveže s to sodbo z dnem 6. 1. 2019. - da je tožena stranka dolžna tožečo stranko do 6. 1. 2019 prijaviti v socialna zavarovanja, ji obračunati bruto plačo oziroma nadomestilo plače, od tega odvesti pripadajoče davke in prispevke, zmanjšano za nadomestilo za brezposelnost, katerega odvede v korist Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, tožeči stranki pa izplačati razliko v neto plači v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2019 do plačila, vse v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe.

- da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od 7. 1. 2019 do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje obračunati odškodnino zaradi razlike v neto plači, ki bi jo prejemala pri toženi stranki in kot jo prejema pri novem delodajalcu, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati znesek v višini 650,04 EUR neto za vsak mesec dela pri drugem delodajalcu z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega posamičnega meseca od 19. v mesecu do dne plačila, vse v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe.

- da je tožena stranka dolžna tožeči stranki zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi plačati denarno povračilo v višini 48.141,16 EUR neto v 15 dneh od dne prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi o poteka roka dalje do dne plačila (točka I izreka ).

Nadalje je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki za leto 2014 obračunati regres za letni dopust v višini 1.132,00 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožeči stranki pa plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do dne plačila; za leto 2015 obračunati regres za letni dopust v višini 1.143,00 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožeči stranki pa plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje do dne plačila; za leto 2016 obračunati regres za letni dopust v višini 1.175,00 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožeči stranki pa plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 dalje do dne plačila in za leto 2017 obračunati regres za letni dopust v višini 1.181,00 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožeči stranki pa plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 dalje do dne plačila, vse v roku 8 dni. Sodišče prve stopnje je zavrnilo višji tožbeni zahtevek za obračun regresa za leto 2013 v višini 1.128,00 EUR in plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2013 dalje do plačila. Zavrnilo je tudi višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov regresa za leto 2014 do 2017 od 1. 7. v tekočem letu dalje do plačila, in zahtevek za plačilo prispevkov (točka II izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.067,30 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (točka III izreka) ter da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške (točka IV izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka prvostopenjske sodbe se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik; pritožnik). Tožnik zatrjuje, da je sodišče odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, še preden je spis prebralo. Glede postopkovnih kršitev pritožba navaja, da prvostopenjsko sodišče ni dovolilo, da bi se do konca slišalo tožnika, tekom zaslišanja ga je ves čas prekinjalo, se do njega negativno obnašalo, prepovedalo vprašanja zagovornice, ni imelo pripravljenih vprašanj ter je njegovo morebitno zaslišanje preložilo na naslednji narok, potem ko je že zaslišalo toženo stranko (v nadaljevanju: toženec) in priče. Tako tožnik ni mogel vsega izpovedati, kasneje pa svoje izpovedbe ni mogel predočiti pričam in tožencu, ker je sodišče njihovo zaslišanje že zaključilo. Na naslednjem naroku je bil tožnik sicer zaslišan, ni bilo pa mogoče njegove izpovedbe predočiti A.A. in B.B., katerih sodišče ni hotelo ponovno zaslišati. Nadalje sodišče tožniku ni dopustilo postavljati vprašanj C.C., zaradi česar je tožnik zahteval, da se pričo ponovno zasliši. S tem je sodišče kršilo pravila ZPP, ZDSS (preiskovalno načelo) in pravico do nepristranskosti sojenja (23. člen Ustave Republike Slovenije), tožnik pa je pravočasno opozarjal na te kršitve. Glede alternativno postavljenega tožbenega zahtevka je sodišče odločilo, da se le-ta v ničemer ne navezuje na glavni zahtevek, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar ne more biti obravnavan v okviru podrednega tožbenega zahtevka. S tem je kršilo 182. člen in tudi 310. člen ZPP, ki določa, da sodišče z eno sodbo odloči o vseh zahtevkih. Sodišče ni imelo pripravljenih vprašanj za priče in ni skrbelo, da bi se lahko navajala vsa odločilna dejstva, zato postopka ni vodilo skladno z 285. členom ZPP. S takšnim ravnanjem je kršilo tožnikovo pravico do nepristranskega sojenja. Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz za zaslišanje prič D.D. in E.E., ki bi vedeli povedati o odnosu direktorja do tožnika in do tistih, ki so se postavili zase. Prav tako je v sodbi nasprotje med zapisanim v obrazložitvi sodbe in med zapisniki o zaslišanju prič, saj je bilo sodišče vseskozi nenaklonjeno tožniku in je vsa dejstva pretehtalo v prid toženca. Glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja pritožba zatrjuje, da je reorganizacija sistematizacije delovnih mest dejansko prekrivala drugi razlog, in sicer osebni odnos direktorja toženca do tožnika. Sodišče ni do konca zaslišalo C.C., in če priče ne bi prekinilo, bi razumelo, da je direktor vsakogar, ki se z njim ni strinjal, kaznoval: C.C. tako, da ga je šikaniral, tožnika pa je odpustil iz poslovnega razloga. Nadalje je sodišče nekritično ovrednotilo izpovedbo nekdanjega direktorja družbe B.B. in vzelo za resnično njegovo izpovedbo, da je zdajšnje delo 30 do 40 odstotkov drugačno od prejšnjega, vzelo za resnično. Pri tem ni upoštevalo, da je priča B.B. izpovedala, da ni v njegovi naravi, da bi komu grozil (priče so izpovedale nasprotno) in da ničesar ne ve o "špaskomiteju" (kar je bil v resnici njegova oznaka za Svet delavcev), zato bi moralo sodišče bolj kritično presojati njegovo izpovedbo. Prav tako ni maral tistih, ki so se zavzemali za svoje pravice, kot sta bila to tožnik in F.F.. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditve, da je bila odločitev o odpovedi tožniku sprejeta že junija 2018, še pred organiziranimi delavnicami, kar izhaja iz: dokazanih trditev, da so bile tožniku po prihodu G.G. odvzete naloge in zadolžitve ter razdeljene med G.G. in H.H.; iz datuma na Power point prezentacije G.G.; da ni bilo konfliktnih situacij, ki bi klicale po reorganizaciji tehnologije in proizvodnje (kot sta izpovedala I.I.k in J.J.); da je reorganizacija edinstvena, saj je edina takšna v skupini K. po celem svetu. H.H. v Sloveniji ni bil na raziskovalni nalogi, temveč je bil zadolžen, da je po navodilih G.G. tožniku jemal dela in pristojnosti na oddelku tehnologije. Sodišče je prav tako napačno razumelo tako imenovano disciplinarno odgovornost. Pred reorganizacijo je oddelek L. vodil I.I., oddelek M. pa tožnik, njegov namestnik pa je bil J.J.. Po združitvi oddelkov nov oddelek vodi I.I., tehnologe pa vodi J.J.. I.I. vodi tehnologe samo z disciplinarnega vidika, kar pomeni, da jim odobri letni dopust. Odobravanje letnega dopusta je po tožnikovo predstavljalo 5 % tožnikovega delovnega časa, ostalo pa je delal enako kot sedaj J.J., zato po tožnikovem mnenju ni mogoče govoriti o reorganizaciji. Sodišče pa ni ugotavljalo njegovih nalog in nalog J.J. po reorganizaciji, sicer bi ugotovilo da opravlja vsa dela enako kot pred odhodom tožnik. Prav tako je J.J. potrdil, da še vedno prihaja do različnih mnenj med oddelki, da se mnenja krešejo in je s tem želel povedati, da delo poteka enako kot prej. Torej do reorganizacije dela dejansko ni prišlo. Toženka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložila, da se je za reorganizacijo odločila, da bi zmanjšala vmesnike, da bi izkoristila sinergije, zmanjšala organizacijske pomanjkljivosti, dosegla vitko strukturo, izboljšano medsebojno razumevanje, hitrejše sprejemanje odločitev. Po reorganizaciji je vmesnikov več (vsak delavec ima dva šefa; enega za stroko, enega za disciplino), zato sinergije tako ne morejo biti izkoriščene, ker je potrebno usklajevanje med šefi in struktura ni vitkejša. Organizacijske pomanjkljivosti niso odpravljene, saj so priče izpovedale, da še vedno prihaja do različnih mnenj med oddelki in se mnenja krešejo. Toženka tako ni uspela dokazati, da je bila reorganizacija resnična in ne le navidezna. Ker je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, je po mnenju tožnika tudi napačno uporabilo materialno pravo, ker je ugotovilo poslovni razlog po prvem odstavku 89. člena ZDR-1. Toženka ne z odpovedjo ne tekom postopka ni dokazala, da je šlo za resne organizacijske razloge, ki upravičujejo odpoved tožniku iz poslovnega razloga. Tožnik se pritožuje tudi zaradi neprisojenega dela priglašenih pravdnih stroškov.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev zavrnilnega dela tožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in naslednji; v nadaljevanju - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa ne v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev ZPP. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 1. 10. 2018 podala tožniku po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 in naslednji; v nadaljevanju - ZDR-1), to je iz razloga prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je toženec odpovedal pogodbo o zaposlitvi tožniku, ker je prišlo v gospodarski družbi do reorganizacije in združitve oddelkov M. in L.. Toženec je ukinil delovno mesto mojster in sistemiziral novo delovno mesto vodje skupine z višjimi vodstvenimi dolžnostmi ter pooblastili. Cilj takšne reorganizacije je po obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmanjšanje vmesnikov, izkoristek sinergij in zmanjšanje organizacijskih pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi torej podal redno odpoved zaradi organizacijskega razloga.

7. Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni dopustilo, da bi do konca slišalo pritožnika, ga prekinjalo in zato ni mogel vsega izpovedati, kasneje pa svoje izpovedbe ni mogel predočiti predlaganim pričam in tožencu, ker je sodišče njihovo zaslišanje že zaključilo. Na naslednjem naroku je bil tožnik sicer zaslišan, ni bilo pa mogoče njegove izpovedbe predočiti A.A. in B.B., katerih sodišče ni hotelo ponovno zaslišati. Pritožbeno sodišče po vpogledu v pravdni spis ugotavlja, da so navedeni očitki neutemeljeni: sodišče je tožnika zaslišalo dne 8. 5. 2019 in 20. 9. 2019, ves čas postopka pa je vprašanja pričam po predsedniku senata lahko postavljal pooblaščenec tožnika ali tožnik neposredno (npr. priči G.G. na list. št. 229). Prav tako iz spisa ne izhaja, da tožnikove izpovedbe ni bilo mogoče predočiti A.A. in B.B., ker takšnega predloga tožnik ni podal in je takšen pritožbeni očitek neutemeljen. Nadalje je neutemeljen tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni dopustilo postavljanja vprašanj C.C., zaradi česar je tožnik zahteval da se ta priča ponovno zasliši. Da je tožnik predlagal ponovno zaslišanje te priče iz spisa ne izhaja, zato je takšen pritožbeni očitek neutemeljen. Pavšalni so tudi očitki, da je tožnik pravočasno opozarjal na postopkovne kršitve, ker to iz zapisnikov o glavni obravnavi (z dni 18. 2. 2019, 8. 5. 2019 in 20. 9. 2019) ne izhaja. Prav tako iz zapisnikov o glavni obravnavi ne izhaja posplošeno pritožbeno navajanje, da v sodbi obstaja nasprotje med zapisanim v obrazložitvi sodbe in med zapisniki o zaslišanju prič. Pritožbene navedbe glede kršitev določb ZPP, preiskovalnega načela po ZDSS-1 in ustavne pravice do nepristranskega sojenja so nespecificirane in jih zato pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Nadalje ni utemeljen očitek o neutemeljeni zavrnitvi dokaznega predloga zaslišanja D.D. in E.E.. Tožnik je predlagal zaslišanje omenjenih dveh prič v zvezi z grožnjami direktorja B.B. v zvezi z izplačilom regresa in o direktorjevem odnosu do toženca. Sodišče prve stopnje je o odnosu direktorja, to je o njegovem grobem obnašanju do tožnika, zaslišalo C.C., N.N. in F.F., zaslišanje omenjenih dveh prič pa označilo za nepotrebno (točka 19 obrazložitve izpodbijane sodbe), s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. 8. Pritožba po prepričanju pritožbenega sodišča neutemeljeno graja materialno procesno vodstvo prvostopenjskega sodišča. Pooblastilo predsednika senata pri vodenju je, da postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (razjasnjevalna oblast, 285. člen ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča je predsednik senata sodišča v prvostopenjski zadevi ostal v mejah zakonskih pooblastil vodenja postopka. Zgolj zato, ker sodišče ne sledi subjektivni dokazni oceni tožnika, ni mogoče govoriti o nezakonitem vsebinskem vodenju postopka in je takšen pritožbeni očitek neutemeljen. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče prve stopnje ni kršilo preiskovalnega načela. Če v individualnih delovnih sporih sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Uradni list RS, št. 2/2004 in nadaljnji; v nadaljevanju - ZDSS-1). V delovnopravnih sporih lahko torej sodišče ob pomanjkljivi procesni aktivnosti strank oficialno izvaja dokazne predloge. V obravnavanem primeru pa ni mogoče govoriti o pomanjkljivi procesni aktivnosti strank, saj sta obe stranki vlagali vloge, postavljali trditve ter predlagali dokaze in niti ni bilo potrebe po takšni aktivnosti prvostopenjskega sodišča, zaradi česar je takšen očitek neutemeljen. Pritožbeno sodišče skladno z navedenim ni ugotovilo bistvenih kršitev v prvostopenjskem pravdnem postopku.

9. Pritožba v nadaljevanju graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo pri tožencu za dejansko reorganizacijo in da posledično ni šlo za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno dne 1. 10. 2018, ker je toženec ukinil delovno mesto mojster in sistemiziral novo delovno mesto vodje skupine, ki ga je zasedel I.I.. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da reorganizacija ni bila navidezna. Ukinitev tožnikovega delovnega mesta in s tem prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi predstavlja poslovni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pri presoji tega razloga ni bistveno, ali je bila ukinitev delovnega mesta smotrna in je oziroma bo v bodoče dejansko prispevala k zmanjšanju stroškov oziroma racionalizaciji poslovanja ali ne. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati, res pa je, da poslovni razlog ne sme biti fiktiven ali prikrivati nekega drugega razloga (takšno je stališče sodne prakse, npr. v odločbah VSRS VIII Ips 205/2014, VIII Ips 132/2013 in VIII Ips 268/2017). Navidezen odpovedni razlog ne more biti niti resen niti utemeljen, odpoved iz takega razloga pa je nezakonita. Izpeljava formalnega postopka reorganizacije, katere vzrok niso objektivne poslovne potrebe, pač pa izključitev določene osebe iz drugih (subjektivnih) razlogov, predstavlja zlorabo zakonskega odpovednega razloga, ki ima za posledico nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi (stališče v sklepu Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 251/2015). Kako se bo organiziral proizvodni proces, je stvar delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec reorganiziral delo na področjih tehnologije in proizvodnja zaradi resničnih, poslovno utemeljenih potreb, in ne zato, da bi ustvaril navidezen poslovni razlog za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je sicer uveljavljal, da je bila reorganizacija navidezna, ker je šlo za direktorjev osebni ukrep zoper njega, ker je tožnik zahteval povračilo neizplačanega regresa in se potegoval za delavce, vendar tega sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo, saj izvedeni dokazi tožnikovih trditev s tem v zvezi ne potrjujejo.

10. Iz dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec predložil dva organigrama, ki kažeta na sistemizacijo delovnih mest pri delodajalcu pred in po datumu 1. 10. 2018. Iz obvestila svetu delavcev z dne 31. 9. 2018 (B3) je razvidno, da je prišlo do spremembe sistemizacije delovnih mest v oddelkih L. in M., v katerih so ukinjena tri delovna mesta, med drugim tudi tožnikovo. Da je šlo za resnično reorganizacijo, vsebinsko torej za pripojitev oddelka tehnologije k oddelku L., so potrdile tudi zaslišane priče G.G., B.B., J.J., I.I. in A.A.. Pritožbeno sodišče izpostavlja izpovedi J.J. in I.I., ki po odpovedi tožniku neposredno pokrivata njegovo delovno področje. Kot sledi iz zapisnikov zaslišanj, je J.J. izpovedal, da so njegove zadolžitve sedaj, ko je tehnični koordinator, drugačne kot prej, saj po reorganizaciji vodi tehnologe, disciplinske zadeve pa pokrivajo drugi. J.J. kot tehnični kooordinator v oddelku tehnologije ne opravlja istega dela kot ga je tožnik na delu vodje tehnologije. Izpovedal je tudi, da časovne normative in ergonomijo delovnih mest postavlja druga oseba, poprej pa je bilo to znotraj oddelka tehnologije. Ob tem J.J. po reorganizaciji odgovarja za 9 zaposlenih, medtem ko je tožnik kot vodja tehnologije odgovarjal za 15 do 20 zaposlenih. Priča I.I., J.J. nadrejeni, je po reorganizaciji vodja oddelka L. in je potrdil J.J. izpovedbo, da ne opravlja enakega dela kot ga je pred reorganizacijo tožnik ter da sedaj on disciplinsko odgovarja za tehnologe. Iz obeh izpovedi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da gre po novi ureditvi za vključitev oddelka tehnologije v oddelek L., torej je iz dveh samostojnih oddelkov nastal eden. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti o navidezni reorganizaciji. V ostalem pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, ki je spremembe v reorganizaciji obširno opisalo v točkah 9 do 20. Pritožbeno sodišče se po preizkusu primera tudi pridružuje zaključku, da ni verjetno, da bi bile bile vse aktivnosti delodajalca v obdobju od marca do septembra 2018 in ki so obsegale razgovore G.G. z delavci, izvedbo delavnice v maju 2018, priprave na reorganizacijo in posvet s svetom delavcev v septembru 2018 posledica osebnih zamer do tožnika (točka 19 obrazložitve izpodbijane sodbe) ter da je tako dokazana pristna izvedba reorganizacije.

11. Pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker ni nadaljevalo z zaslišanjem C.C., ki bi izpovedal o obravnavanju delavcev, kateri so se mu uprli. Nadalje naj bi sodišče prve stopnje nekritično ocenilo izpoved direktorja B.B. in vzelo za resnično njegovo izpovedbo, da je zdajšnje delo od 30 do 40 odstotkov drugačno od prejšnjega. Zaradi B.B. odnosa do delavcev bi njegovo izpovedbo sodišče moralo obravnavati bolj kritično. Pritožbeno sodišče poudarja, da se je sodišče prve stopnje glede direktorja B.B. opredelilo, da je ta imel svojstven in hladen pristop do delavcev, vendar ta odnos do tožnika ni bil še posebej izrazit, ter zato ni dokazano, da bi bila reorganizacija v družbi navidezna in posledica zamer do tožnika. Pritožba tudi poudarja vlogo H.H., ki v Sloveniji ni bil na raziskovalni nalogi, temveč je tožniku jemal dela in pristojnosti na oddelku tehnologije, vendar se te trditve niso potrdile v dokaznem postopku (točka 21 izpodbijane sodbe). Vlogo H.H. sta pojasnili priči G.G. in B.B.: v kritičnem času je bil H.H. v gospodarski družbi kot mladi raziskovalec v okviru programa O. ter so bile njegove aktivnosti vezane na druge cilje in ne na samo reorganizacijo pri tožencu.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila odpoved tožniku sprejeta že junija 2018 pred organizirano delavnico, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo, vse to pa sledi iz: dokazanih trditev, da so bile tožniku po prihodu G.G. odvzete naloge in zadolžitve ter razdeljene med G.G. in H.H.; iz datuma na Power point G.G.; da ni bilo konfliktnih situacij, ki bi klicale po reorganizaciji M. in L. (kot sta izpovedala I.I. in J.J.); da je reorganizacija edinstvena, saj je edina takšna v skupini K. po celem svetu. Da je šlo pri delodajalcu za anticipirano odločitev o odpovedi tožniku prvostopenjsko sodišče tekom pravdnega postopka ni ugotovilo in temu stališču se pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Priča J.J. je potrdila, da je bila vloga H.H. v tem, da je prevzel enega izmed projektov, ni pa vedel, čigav je bil pred tem ta projekt. Resnično priči I.I. in J.J. nista izpostavili konfliktnih situacij pred reorganizacijo, vendar iz dokaznega postopka sledi da je tožnikovo delovno mesto postalo odvečno z dnem 1. 10. 2018, in ne prej. Pri tem sodišče ponovno izpostavlja, da gre pri reorganizaciji za avtonomno odločitev toženca kot delodajalca. Če ima obvladujoča gospodarska družba toženca v svoji koncernski skupini drugačno organizacijsko strukturo, to za predmetni postopek ni bistveno.

13. Pritožba tudi v veliki meri nasprotuje dokazni oceni sodišča, zlasti glede presoje izpovedi prič. Sodišče prve stopnje je skrbno in prepričljivo ocenilo izvedene dokaze, v obrazložitvi navedeni razlogi so razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. V skladu z načelom proste presoje dokazov o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Prosta dokazna ocena mora razumno in argumentirano prepričati in takšni zahtevi je sodišče prve stopnje tudi zadostilo.

14. Toženec v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da gre za pritožbeno novoto pri zatrjevanju, da so delavci imeli raje tožnika kot direktorja in da se je vse, kar je bilo pri delu strokovnega, tikalo tožnika. Novih trditev pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi če bi bili omenjeni novoti zatrjevani pravočasno, to glede na vse izvedene dokaze ne more omajati odločitve sodišča prve stopnje.

15. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče tudi ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer 89. člen ZDR-1 glede pogojev za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Skladno z navedenim so pritožbeni očitki iz tega naslova neutemeljeni.

16. Pritožbeno sodišče še potrjuje odločitev sodišča prve stopnje v točkah 35 do 37 izpodbijane sodbe, da se odločanje o zahtevku za izplačilo odpravnine v višini 9.116,45 EUR izloči iz predmetnega postopka ter se vodi v novem postopku z opravilno številko Pd 67/2019. 17. Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Pritožnik s svojim zahtevkom ni uspel, zato sam krije pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP). Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).