Jedro

Če sodišče ne reši popolnoma obtožbe, ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki bi bila v škodo obdolženca, ampak za kršitev, ki je v njegovo korist, zato je zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, je bil obs. M.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilništva po 2. odstavku 299. člena v zvezi s 25. členom KZ, storjenega v sostorilstvu s soobtoženim Z.K. (zoper slednjega je bil zaradi njegove smrti kazenski postopek v pritožbenem postopku ustavljen). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let. Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obs. M.M. vložil dne 16.2.1998 zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov, kot uvodoma navaja, kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 7., 8. in 11. točke 1. odstavka ter 2. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanega dejanja, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. M.M. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Meni, da zagovornik ni utemeljil nobene kršitve, ki jo uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, sklicuje pa se celo na pritožbo, kot da bi bila zahteva redno pravno sredstvo. Zagovornik ne sme vlagati tega izrednega pravnega sredstva v škodo obsojenca, kar je storil z navajanjem kršitve iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, prav tako pa z zahtevo ni dovoljeno uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona je zagovornik obs. M.M. utemeljil s tem, da je sodišče obsojenca nepravilno spoznalo za krivega, "čeprav izvedeni dokazi niso s potrebno mero verjetnosti oz. gotovosti nudili ustrezne podpore za izdajo obsodilne sodbe", in da "sodba ne temelji na izvedenih dokazih, temveč na neumesnih in neutemeljenih konstruktih predsednice senata". S temi navedbami zagovornik ne uveljavlja nobene kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, temveč le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej uveljavlja razlog, ki ga je zakon izrecno izključil pri zahtevi za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP - da sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe - je zagovornik utemeljil z enakimi oziroma podobnimi razlogi kot kršitev kazenskega zakona. Zagovornik meni, da izrek obsodilne sodbe nima podpore v izvedenih dokazih "še zlasti pa ne podpore za ugotovljeno dejansko stanje stvari". Tudi ta kršitev ni podana.

Kršitev iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, kadar sodišče ne odloči v celoti o dejanju, ki je predmet obtožbe. V obravnavani zadevi pa ne gre za takšen primer, marveč le za drugačno zagovornikovo presojo izvedenih dokazov. Sicer pa tudi v primeru, ko sodišče ne reši popolnom predmeta obtožbe, ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki bi bila v škodo obdolženca, temveč nasprotno za kršitev, ki je v korist obdolženca, in je zato zagovornik ne more uveljavljati z vloženim izrednim pravnim sredstvom.

Neutemeljena je tudi zagovornikova navedba, da se izpodbijana sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določene pravice do objektivnega in poštenega sojenja. Navedeno kršitev vidi zagovornik v tem, da je bil po njegovem mnenju neupravičeno izveden enoten postopek tudi za dve kaznivi dejanji (razžalitve in preprečitve uradnega dejanja uradni osebi), za kateri je bil obtožen samo soobtoženi Z.K. in da se je ob takem načinu vodenja postopka hote ali nehote ustvarila podoba, da je tudi obd. M.M. enak, če ne še hujši kot obd. Z.K., ki ni skrival svojega sovraštva do policistov. S temi navedbami zagovornik vsebinsko ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj ne navaja nobenega konkretnega nedovoljenga dokaza, na katerega bi se opirala pravnomočna sodba, temveč uveljavlja kršitev pravice obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ki pa je lahko zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo le, če je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. V zvezi s to kršitvijo, ki jo je zagovornik obs. M.M. neuspešno uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, je dalo pritožbeno sodišče zadostne in pravilne razloge za svoje stališče, da obsojenec zaradi izvedbe enotnega postopka ni bil prikrajšan za pravico do poštenega in objektivnega sojenja. Tem razlogom, s katerimi Vrhovno sodišče v celoti soglaša, še dodaja, da je v kazenskem postopku sodišče dolžno zbrati podatke o prejšnjem življenju obdolženca in o drugih okoliščinah, ki se tičejo njegove osebnosti (1. odstavek 182. člena ZKP). V preiskavi, ki je bila uvedena zoper oba obdolženca zaradi obravnavanega kaznivega dejanja po 2. odstavku 299. člena KZ, ki sta ga storila v sostorilstvu, je preiskovalni sodnik pribavil od sodnika za prekrške podatke o predkaznovanosti obd. Z.K. (l. št. 184), iz katerih je razvidno, da je bil kaznovan zaradi številnih prekrškov, ki se preganjajo na predlog policije. V obravnavani zadevi bi si tedaj sodišče "ustvarilo podobo" o obt. Z.K. tudi v primeru, če ne bi bil voden enoten postopek za kaznivi dejanji, za kateri je bil samo on obtožen.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, takoimenovana protispisnost, naj bi bila potrditvah zagovornika v tem, da iz nobenega izvedenega dokaza ne izhaja, da bi obsojenec, ki je nekaznovan in ni imel nikakršnih sporov s policisti, le-te sovražil ali kakorkoli drugače z odporom gledal na njih in njihovo delo. Zato je po zagovornikovih trditvah obrazložitev prvostopenjske sodbe v zadnjem odstavku na 14. strani in v 1. odstavku na 15. strani, kjer sodišče, čeprav to ne izhaja iz nobenega dokaza, "vehementno zatrjuje, da sta se obdolžena želela znesti nad oškodovancema, ker je nekdo od njiju, tedaj tudi M. vedel, da je K. policist, kar pa mu očitno ni bilo všeč... v celoti plod izmišjotine in konstrukt predsednice senata, katera se je pod sodbo podpisala". Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ta kršitev procesnega zakona - ki jo zagovornik uveljavlja na dokaj nesprejemljiv ali celo žaljiv način - ni podana. Zatrjevane kršitve zakona namreč zagovornik ni utemeljil z navedbo, kateri razlogi sodbe so o kakšnem odločilnem dejstvu v precejšnjem nasprotju z vsebino izvedenih listinskih dokazov ali zapisnikov o izpovedbah zaslišanih prič, temveč le s svojo drugačno presojo izvedenih dokazov, kot pa jo je naredilo sodišče o tem, ali sta obtoženca imela kakšen razlog (motiv) za storitev očitanega jima kaznivega dejanja. Sicer pa je tudi netočna zagovornikova navedba, da je sodišče v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je "tudi M. vedel, da je K. policist". Sodišče je namreč navedlo le, da je "nekdo od njiju, najverjetneje K. vedel, da je K. policist".

Zagovornikova navedba, da je za predmetno zahtevo "še dovolj drugih razlogov" ter njegovo sklicevanje na pritožbo z dne 30.8.1997 (zoper prvostopenjsko sodbo), sta v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti neupoštevni, saj se z navedenim izrednim pravnim srestvom ne morejo uveljavljati vsi pritožbeni razlogi, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se Vrhovno sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP).

Po povedanem uveljavljene kršitve zakona niso podane, oziroma pomenijo izpodbijanje pravilnosti v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, zato je moralo Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. M.M. za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno (425. člen ZKP).