Jedro

Tožnik nima neposrednega sodnega varstva glede tožbenega zahtevka za spremembo pogodbe o zaposlitvi, ampak bi moral najprej nasloviti zahtevo na toženo stranko v skladu s 1. odst. 204. ZDR. Ker tega ni storil, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavreči, ker je o tožbenem zahtevku odločilo po vsebini, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka. Vendar tožnik obstoja te kršitve s pritožbo ni uveljavljal, pritožbeno sodišče pa nanjo ne pazi po uradni dolžnosti, tako da ni imelo podlage, da bi sodbo sodišča prve stopnje v delno razveljavilo in tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za spremembo pogodbe o zaposlitvi, zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil zavrnjen tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku obračuna in plača: - za leto 2004 bruto prejemek 9.496,00 EUR ter neto 6.578,00 EUR, ki se zmanjša za januar za 733,00 EUR bruto oziroma 514,00 EUR neto ter februar 584,00 EUR bruto oziroma 418,00 EUR neto, kar znesek za leto 2004 8.179,00 EUR bruto oziroma 6.674,00 EUR neto 20 % od 8.179,00 EUR znaša 1.635,00 EUR bruto in 1.334,00 EUR neto ter odvede ustrezne davke in prispevke in tožniku izplača neto znesek 1.334,00 EUR za leto 2004, od 1. 1. 2005 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do prenehanja delovnega razmerja; - za leto 2005 znesek 8.956,00 EUR bruto oziroma 6.546,00 EUR neto, od tega 20 % predstavlja 1.791,00 bruto oziroma 1.309,00 EUR neto, odvede vse prispevke in dajatve ter tožniku izplača 1.309,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2006 dalje; - za leto 2006 znesek 10.550,00 EUR bruto oziroma 7.582,00 EUR neto, od tega 20 % predstavlja 2.110,00 EUR bruto oziroma 1.516,00 EUR neto, odvede vse davke in prispevke ter tožniku izplača 1.516,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje; - za leto 2007 znesek 10.647,00 EUR bruto oziroma 7.840,00 EUR neto, od tega 20 % predstavlja 2.129,00 EUR bruto oziroma 1.568,00 EUR neto, odvede vse davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek v višini 1.568,00 EUR neto, z vsemi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2008 dalje in za leto 2008 znesek 8.238,00 EUR bruto oziroma 6.376,00 EUR neto, od tega 20 % predstavlja 1.647,00 EUR bruto oziroma 1.275,00 EUR neto, odvede vse prispevke in dajatve ter tožniku izplača 1.275,00 EUR neto, z vsemi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje.

Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da spremeni pogodbo o zaposlitvi tožnika na podlagi zadolžitve za delovno mesto vodja izmene z dne 1. 3. 2004 in da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 54/2008). Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela za enako delo in odgovornost enako plačilo, saj je tožnik opravljal delo kot vodja izmene in ne kot posluževalec sestavljalniških naprav. Sodišče ni upoštevalo uradnega dokumenta A.Š. z dne 4. 6. 2002, s katerim je tožnik sprejel dodatno, bistveno odgovornejše delo. Tožena stranka te zadolžitve nikoli ni preklicala, zato bi tudi pri plačilu morala upoštevati dejstvo, da je tožnik opravljal delo vodenja izmene. Omenjena zadolžitev pomeni spremembo opisa del in nalog in je temelj za spremembo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazil, da je bilo napredovanje v višini 3,5 % napredovanje na podlagi drugega dela in da je bilo izvedeno bistveno pred zadolžitvijo. Nedopustno je sklicevanje tožene stranke na dopis vodje delovne enote A. z dne 3. 4. 2007, v katerem je navedeno, za katera opravila iz delokroga vodje izmene naj bi bil tožnik zadolžen. Ta dopis ne more veljati za nazaj in ga ni mogoče upoštevati kot dokaz, razen tega pa tožniku tudi nikoli ni bil predložen. Bolniški staleži ne morejo biti razlog, da delodajalec tožniku ni plačeval dodatka, ki mu pripada po zadolžitvi, saj je tožena stranka ves čas imela možnost preklicati zadolžitev, pa tega ni storil. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe priče A.Š. o tem, da so tožnika ocenjevali tudi za opravljanje dela pri vodenju izmene in da se je to upoštevalo pri ocenjevanju delovne uspešnosti. V kolikor tožnik ne bi bil razporejen na dela vodenja izmene, bi imel bistveno višjo oceno delovne uspešnosti in bi se bolj posvetil delu posluževalca sestavljalniških naprav. Tožnik je tako dejansko imel celo slabšo oceno delovne uspešnosti, zato je edino relevantno, da mu tožena stranka neodvisno od ocene delovne uspešnosti izplača ustrezno plačilo na podlagi zadolžitve za vodenje izmene. Ne drži izpovedba M.Š., da naj bi tožnik na lastno željo zamenjal izmeno in da je s tem prenehala zadolžitev, saj bi se to lahko zgodilo le v primeru, če bi ga tožena stranka pisno obvestila o prenehanju zadolžitve. Ni res, kar je izpovedal kot priča zaslišani M.Š., da je bil tožnik za opravljeno delo vodenja izmene nagrajen z višjo oceno, saj to iz priloženih dokumentov ne izhaja. Neutemeljene so navedbe priče M.Š., da tožnik ni imel nobene odgovornosti za varno delo delavcev. Za opravljeno delo vodenja izmene je tožnik od delodajalca pričakoval ustrezno plačilo, vendar ga nikoli ni prejel. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da zadolžitev z dne 4. 6. 2002 ne pomeni instituta razporeditve na drugo delovno mesto po določbah v letu 2002 veljavne zakonodaje in da tožnik nikoli ni v celoti opravljal nalog in opravil delovnega mesta vodje izmene. Listina z dne 3. 4. 2007 je navodilo za delo in ne pomeni opisa del in nalog delovnega mesta vodje izmene, kot napačno razlaga tožnik, temveč gre za specifikacijo, katera opravila je tožnik opravljal v času odsotnosti vodij izmene. Ta listina je bila izdana na zahtevo strokovne službe. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu, ta pa so naslednja: - tožnik je od leta 2001 pa do 23. 10. 2008, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, opravljal delo posluževalca sestavljalniških naprav, - dne 4. 6. 2002 je A.Š. tožnika pisno zadolžil še za posamezna opravila iz delokroga vodje izmene, - tožnik je zgolj v času, ko je bil vodja izmene D.J. odsoten zaradi letnega dopusta ali bolniškega staleža, opravljal nujna dela iz delokroga vodje izmene in sicer: nadziranje delovanja naprav in pregledovanje naprav po vnaprej predpisanem planu, pomoč pri odpravi zastojev na strojih, obveščanje dežurnega v OE vzdrževanje enot ter izpolnjevanje poročil o proizvodnji in zastojih, - tožnik je za tisti čas, ko je opravljal določena nujna dela in naloge iz delokroga vodja izmene, prejel iz naslova delovne uspešnosti eno oceno več oziroma višjo oceno, kot bi mu sicer pripadala, - tožnik po 1. 6. 2005 ni več opravljal opravil iz delokroga vodje izmene.

Sodišče je ocenilo vse izvedene dokaze in prepričljivo pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev, pritožbeno sodišče s temi razlogi v celoti soglaša. Protispisna je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pisne zadolžitve vodje delovne enote A.Š. z dne 4. 6. 2002 (priloga A/3), saj je na 5. strani obrazložitve vsebino te listine povsem korektno povzelo in se do nje tudi opredelilo.

Za odločitev v tem sporu tudi ni bistveno, da je tožnikovo napredovanje za 3,50 % razvidno že iz obvestila o vrednotenju delovnega mesta z dne 31. 5. 2001, kar je bilo še pred tožnikovo zadolžitvijo za opravljanje nujnih nalog s področja delovnega mesta vodenje izmene. Tožnikov zahtevek ni bil zavrnjen zaradi tega, ker bi sodišče štelo, da je tožnik za to dodatno delo bil ustrezno nagrajen z napredovanjem za 3,50 %. Sodišče je na podlagi izpovedb prič A.Š. in M.Š. ugotovilo, da je tožnik v času, ko je opravljal dodatno delo, prejel višjo oceno delovne uspešnosti, kar pa ni isto kot napredovanje v okviru analitične ocene delovnega mesta. Sicer pa navedena ugotovitev niti ni bistvena za zavrnitev tožnikovega zahtevka, saj je ta bil zavrnjen zaradi tega, ker za tožnikov zahtevek ni bilo pravne podlage in ne zaradi tega, ker je tožena stranka domnevne obveznosti za plačilo bolj zahtevnega dela razbremenila s tem, da je bolje ocenilo tožnikovo delovno uspešnost. Tožnik tudi napačno tolmači naravo dopisa z dne 3. 4. 2007, ki sta ga podpisala vodja OE Sestavljalnica M.Š. in vodja DE A. A.Š. (priloga A/19), saj ne gre za formalni akt, ki bi veljal za nazaj, kot zmotno meni tožnik, temveč zgolj za pojasnilo pravni službi, katera nujna dela je tožnik opravljal na podlagi pisne zadolžitve z dne 4. 6. 2002 in katera so sicer še dela, ki jih opravlja izmenovodja in ki jih tožnik ni opravljal, temveč jih je na podlagi lastne presoje izvajal vodja obrata OE Sestavljalnica M.Š..

Osnova za ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo vtoževanih zneskov tudi ne more biti z ničemer izkazana tožnikova domneva, da bi imel bistveno višjo oceno delovne uspešnosti, če mu ne bi bilo naloženo, da občasno opravlja tudi naloge vodje izmene, saj bi se v takšnem primeru bolj posvetil svojemu delo posluževalca sestavljalniških naprav.

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da ni možno upoštevati izpovedbe priče M.Š., da tožnik po 1. 6. 2005 ni opravljal več del iz opisa delovnega mesta vodje izmene, ker je takrat zamenjal izmeno. Ta izpovedba naj bi bila neupoštevna, ker tožena stranka ni preklicala zadolžitve. V zadolžitvi sicer res piše, da bodo naloge trajale do preklica, vendar to ne pomeni, da tožena stranka ne bi smela dokazovati, da se zadolžitev zaradi spremembe izmene po 1. 6. 2005 dejansko ni več izvajala in da tožnik po tem datumu dejansko ni več opravljal posameznih nalog iz delokroga vodje izmene.

Tožnik je med postopkom spreminjal pravni temelj, na podlagi katerega je zahteval vtoževani znesek. Najprej je s tožbo vsaj smiselno uveljavljal plačilo razlike med plačo, ki bi mu šla za delo izmenovodje, ki je bila ocenjena z 31 razredi in prejeto plačo za delovno mesto posluževalca sestavljalniških naprav, ki je bilo ocenjeno z 22 razredi in napredovanjem v višini 3,5 %. Kasneje je tožnik po višini opredeljeni zahtevek postavil tako, da je od vseh prejetih neto plač od 1. 3. 2004 zahteval 20 %, ob sklicevanju na določbo organizacijskega predpisa o napredovanju (priloga B/21). Ta v 6. točki določa, da v izjemnih primerih, na primer ob začasnem povečanju obsega dela, zaradi izvršitve določenih nalog v predpisanih rokih in podobno, delavec lahko napreduje, čeprav ne izpolnjuje osnovnih kriterijev za napredovanje, pri čemer napredovanje v izjemnih primerih lahko znaša največ 20 % od AO (analitične ocene), takšno napredovanje pa odobri članica uprave za kadre. Z vlogo z dne 24. 4. 2010 pa je tožnik predlagal, da se toženi stranki naloži, da s 1. 3. 2004 spremeni pogodbo o zaposlitvi na podlagi zadolžitve za delovno mesto vodje izmene in da mu kot odškodnino izplača razliko med prejšnjo pogodbo in novo pogodbo z vsemi pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnik nima neposrednega sodnega varstva glede zahtevka za spremembo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik bi v skladu s prvim odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 130/2007) od tožene stranke moral pisno zahtevati odpravo kršitev oziroma izpolnitev obveznosti in šele, če tožena stranka tega ne bi storila v predpisanem roku, bi lahko v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma za odpravno kršitev zahteval sodno varstvo pred sodiščem. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje tožbo v tem delu moralo zavreči. Zaradi tega, ker sodišče prve stopnje tožbe v tem delu ni zavrglo, je sicer podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP. Vendar tožnik obstoja te kršitve s pritožbo ni uveljavljal, pritožbeno sodišče pa nanjo ne pazi po uradni dolžnosti, zato ni bilo podlage, da bi sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na zahtevek za spremembo pogodbe o zaposlitvi, čeprav bi to bilo tožniku sicer v korist. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnikov zahtevek za plačilo vtoževanih zneskov ne more biti utemeljen po nobeni od navedenih pravnih podlag.

Tožnikov zahtevek za plačilo po višini opredeljenega zneska iz naslova plačila za opravljeno bolj zahtevno delo na podlagi pisne zadolžitve z dne 4. 6. 2002, je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo kot denarni zahtevek, s kakršnim se delavec lahko obrne neposredno na sodišče na podlagi četrtega odstavka 204. člena ZDR. Vendar pa takšnemu zahtevku ni mogoče ugoditi na podlagi nobene od pravnih podlag, ki jih uveljavlja tožnik oziroma, ki bi prišle v poštev glede na trditveno podlago.

Tako kot pravne podlage za ugoditev vtoževanemu denarnemu zahtevku ni mogoče uporabiti določb organizacijskega predpisa o napredovanju, na podlagi katerega je tožnik sploh izračunal višino zahtevka. Navedeno navodilo ne more biti pravna podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku že zato, ker ni bil izpeljan v njem predviden postopek napredovanja (predlog za napredovanje, pregled predloga, ki ga opravijo kadrovik, oblikovalec sistemov, načrtovalec razvoja kadrov, vodja kadrovske službe in v končni fazi potrditev predloga, ki ga opravi članica uprave za kadre). Tožnik bi v individualnem delovnem sporu lahko dosegel, da sodišče odloča o izjemnem napredovanju, vendar le v primeru, da bi takšen postopek sprožil najprej pri delodajalcu in potem dokončno odločitev (ali pa neodločitev) izpodbijal pred sodiščem.

Podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku tudi ne more biti tožnikovo zatrjevanje, da mu vtoževani znesek pripada na podlagi dejanskega opravljanja dela. V postopku je namreč bilo ugotovljeno, da je tožnik nujna opravila iz delokroga vodje izmene opravljal le v času odsotnosti vodje in ob svojem rednem delu posluževalca sestavljalniških naprav, pa še to ne ves čas vtoževanega obdobja. Tožnik je za svoje delo prejemal plačo v skladu z veljavno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ni nobene podlage, da bi vtoževani znesek tožniku dosodilo kot odškodnino, saj niso podani elementi civilnega delikta.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.