Jedro

Izpodbijana sodba nima ne dejanskih ugotovitev ne pravnih zaključkov o ekskulpacijskih razlogih, čeprav je sodišče povzelo navedbe zastopnika pravne osebe, podane v zahtevi za sodno varstvo, o obstoju ekskulpacijskih razlogov.

Izrek

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne okrajnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Medvode je pravno osebo Š. d.o.o., z uvodoma navedenim plačilnim nalogom spoznal za odgovorno storitve prekrška po petem odstavku 37. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), za katerega ji je izrekel globo 1.000,00 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je zahtevo za sodno varstvo pravne osebe zavrnilo in storilki naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 14. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče „pravno osebo oprosti prekrška oziroma v tem delu sodno odločbo odpravi oziroma vrne zadevo v novo odločanje“.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo pravni osebi, katere predstavnik se je o zahtevi tudi izjavil. B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma na kratko povzema potek postopka o prekršku ter stališče sodišča o tem, da odgovornost pravne osebe v obravnavani zadevi temelji na kršitvi neposrednega storilca in da zadošča, da je prekršek znan in storjen pri opravljanju dejavnosti pravne osebe ali za njen namen, kar zadošča za uporabo 14. člena ZP-1. Nadalje vrhovni državni tožilec navaja, da zgolj okoliščina, da je voznik P. storil prekršek pri opravljanju dejavnosti pravne osebe v njeno korist, z njenimi sredstvi in v njenem imenu, še ne more pomeniti avtomatizma, da mora za prekršek odgovarjati tudi pravna oseba. Po njegovem stališču se sodišče ne sklicuje na nobeno okoliščino, ki bi kazala na povezavo med neposrednim storilcem prekrška in pravno relevantnim prispevkom pravne osebe, ki bi lahko vodil k odgovornosti pravne osebe za prekršek. Nasprotno, sodba se izrecno sklicuje na okoliščino, da je neposredni storilec na kraju storitve prekrška prevzel odgovornost za prekršek. Že narava prekrška, ki je bil storjen v okoliščinah, ko so bili dobro vidni prometni znaki s prepovedjo prometa za tovorna vozila, pri katerih največja dovoljena masa presega določeno maso, ter z dovoljenjem (le) za lokalni promet, ne pušča dvoma, da je bilo v izključni presoji neposrednega storilca, ali bo upošteval te omejitve, k temu pa pravna oseba ni mogla nič prispevati, niti se to v sodbi ne zatrjuje, da bi bilo to okoliščino mogoče preizkusiti. Zato je po zatrjevanju vrhovnega državnega tožilca podana kršitev druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1. 5. V prvem odstavku 14. člena ZP-1 je določena odgovornost pravne osebe za prekršek v primerih, ko je neposredni storilec prekrška znan in odgovoren za storitev prekrška. V takem primeru pravna oseba odgovarja za prekršek, ki ga storilec stori pri opravljanju njene dejavnosti v njenem imenu ali na njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Vrhovni državni tožilec utemeljeno zatrjuje, da za odgovornost pravne osebe ne zadošča zgolj ugotovitev, da je neposredni storilec storil prekršek pri opravljanju dejavnosti pravne osebe, temveč je treba ugotoviti (in obrazložiti) tudi obstoj vsaj enega od štirih pogojev za njeno odgovornost. 6. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ s plačilnim nalogom spoznal pravno osebo Š. d.o.o. za odgovorno za prekršek po petem odstavku 37. člena ZCes-1, ki ga je pri vožnji s tovornim vozilom storil pri njej zaposleni voznik. V plačilnem nalogu prekrškovni organ v kratkem opisu prekrška ni navedel nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti odgovornost pravne osebe. V obvestilu pravni osebi, v katerem jo poziva, da se izjavi o prekršku, je prekrškovni organ opisal prekršek neposrednega storilca, to je voznika tovornega vozila, v zvezi z odgovornostjo pravne osebe pa je le posplošeno navedel, da je ta posledica opustitve dolžnega nadzorstva nad osebo, ki je opravljala prevoz na odseku, kjer je to s prometnim znakom prepovedano. Tako je mogoče zaključiti, da prekrškovni organ odgovornosti pravne osebe za prekršek konkretno sploh ni ugotovil. Ob tem Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da opustitev dolžnega nadzorstva iz drugega odstavka 14. člena ZP-1 kot temelj odgovornosti pravne osebe ne pride v poštev, saj je bil storilec prekrška znan in odgovoren za prekršek (prvi odstavek 14. člena ZP-1). Nasprotno je sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je voznik prekršek storil s tovornim vozilom, katerega uporabnica je pravna oseba, ter da je opravljal prevoz po nalogu pravne osebe. Sodišče je tako, resda na več različnih mestih v sodbi, ugotovilo, da je voznik kot odgovorna oseba storil prekršek pri prevozu tovora, torej pri opravljanju dejavnosti pravne osebe, s tovornim vozilom, ki ga ima pravna oseba v uporabi, to je z njenim sredstvom, in da je prevoz opravljal po nalogu pravne osebe, torej v njeno korist. Zato ni mogoče pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca, da odgovornost pravne osebe v obravnavanem primeru temelji zgolj na ugotovitvi, da je neposredni storilec prekršek storil pri opravljanju dejavnosti pravne osebe.

7. Vrhovni državni tožilec uveljavlja tudi kršitev druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Po tej določbi pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška.

8. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče obsežno povzelo konkretne navedbe zastopnika pravne osebe, podane v zahtevi za sodno varstvo, o obstoju ekskulpacijskih razlogov in prilogah, s katerimi so te navedbe podprte. V delu sodbe, kjer sodišče podaja presojo navedb zahteve za sodno varstvo, pa ni najti obrazložitve o zatrjevanih ekskulpacijskih razlogih. Do slednjih se sodišče ni opredelilo. Izpodbijana sodba tako sploh nima ne dejanskih ugotovitev ne pravnih zaključkov o ekskulpacijskih razlogih. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja Vrhovno sodišče ni moglo presoditi zatrjevane kršitve druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1. S podajanjem lastne ocene okoliščin in ravnanja voznika tovornega vozila, ki naj bi se izključno sam odločil, ali bo upošteval omejitve, predpisane s prometnima znakoma, vrhovni državni tožilec sicer uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

9. Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločitev. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dejansko stanje popolno ugotoviti in se opredeliti do pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, to je do navedb o tem, da so podani ekskulpacijski razlogi. Šele na tej podlagi bo sodišče lahko odločilo o odgovornosti pravne osebe za očitani prekršek.