Jedro

Dogodkov ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo ni mogoče razumeti v najširšem pomenu te besede kot (splošnega) stanja v času vojaške agresije. Zato tudi po presoji sodišča strah, ki so ga v tem obdobju doživljali prebivalci Slovenije, sam po sebi ne predstavlja dogodkov v smislu 1. točke 4. člena ZVojI.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Kranj št. 140-39/2007-9 z dne 17. 12. 2007 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, je Upravna enota Kranj odločila, da se tožniku status civilnega invalida vojne po Zakonu o vojnih invalidih ne prizna. Iz obrazložitve odločbe sledi ugotovitev, da tožnikova bolezen ni nastala v okoliščinah iz 3. točke 1. odstavka 4. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 75/97, v nadaljevanju ZVojI), to je v okoliščinah terorističnega napada na Republiko Slovenijo na njenem ozemlju ali v tujini, tožnik pa tudi ni dokazal, da je v času, ko je bil v begunstvu v Avstriji, zbolel zaradi vojnih dogodkov ali dogodkov ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je z odločbo št. 14000-1/08 z dne 29. 10. 2009 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Tako kot organ prve stopnje tudi pritožbeni organ ugotavlja, da je tožnik delovni invalid I. kategorije in nezmožen za delo, da je k nastanku psihične bolezni tožnika prispevala tudi neugodna družinska situacija (preganjanje, aretacija in zapor njegovega očeta zaradi obtožb, da je pripravljal kaznivo dejanje terorizma). Ker terorističnega napada na Republiko Slovenijo ni bilo, pogoji iz 3. točke prvega odstavka 4. člena ZVojI niso izpolnjeni. Tožniku pa statusa tudi ni mogoče priznati na podlagi drugega odstavka 4. člena istega zakona, saj v času, ko je z družino zbežal v Avstrijo, ni zbolel zaradi vojnih dogodkov ali dogodkov ob agresiji na Republiko Slovenijo. Tja je zbežal iz strahu pred morebitnim nasiljem JLA nad družino. Da bi bil s strani JLA dejansko ogrožen, pa tožnik ni izkazal. Pritožbeni organ sicer ne oporeka dejstvu, da je bil tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991 izpostavljen težkemu življenjskemu obdobju, vendar pa to iz navedenih razlogov ni podlaga za priznanje statusa.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vztraja, da se mu status na podlagi 1. oziroma 3. točke prvega odstavka 4. člena ZVojI prizna. Toži zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in sistematičnega kršenja ustavnih pravic, ki so mu kršene že vse od otroštva. Meni, da so Ustava in zakoni napisani zato, da prizadetim ljudem ublažijo posledice dejanj, ki so bila storjena v določenih obdobjih. Vztraja, da je bil v letu 1984 kot otrok, ne da bi to sam želel, kot civilna oseba udeležen v terorističnem napadu v RS, ki ga je, kot izhaja iz sodbe Vojaškega sodišča v Ljubljani, št. 94/84 izvršil njegov oče. Upravni organ bi se pri odločanju moral postaviti v leto 1984, ko je bilo (teroristično) dejanje za takratno JLA izvršeno, tako po obtožbi, kot po obsodbi, saj tudi bolezen izvira iz tega časa. Z umikom obtožbe namreč niso izginile posledice tega terorističnega dejanja. Tožnik je invalid, njegov oče pa pokojen. V zaporu je preživel 5 let. Podana pa je po mnenju tožnika tudi podlaga za priznanje statusa po 1. točki prvega odstavka 4. člena zakona. Iz listin, ki jih je v postopku predložil tožnik, so razvidni razlogi bega v Avstrijo v času agresije na R Slovenijo. Družina je tja zbežala iz objektivnega strahu zaradi grožnje ponovnega zaprtja tožnikovega očeta, ker je bil na prostosti pogojno, in sicer do leta 2003, in ker je dal intervju za tednik ..., v katerem je izdal takratno delovanje JLA.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih ugotovitvah in pravnih razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Odločitev, da se tožniku status na podlagi 3. točke prvega odstavka 4. člena ZVojI ne prizna, je pravilna in skladna z zakonom. Da terorističnega napada, v katerem naj bi tožnik utrpel okvaro zdravja, ni bilo, med strankama dejansko ni spora. Iz tožnikovih navedb in predloženih dokazov namreč izhaja, da je bil tožnikov oče, s tem pa celotna njegova družina, žrtev preganjanja in montiranega sodnega procesa, v katerem je bil tožnikov oče obsojen za kaznivo dejanje terorizma. To so okoliščine, v katerih oziroma zaradi katerih je potrditvi tožbe prišlo do okvare tožnikovega zdravja. Te okoliščine in škodne posledice pa, kot navaja tožnik, kljub rehabilitaciji tožnikovega očeta, ostajajo. Ker je po določbi 3. točke prvega odstavka 4. člena ZVojI civilni invalid vojne oseba, ki je dobila okvaro zdravja v terorističnem napadu na Republiko Slovenijo, ta določba, ob ugotovljenem dejanskem stanju, ni ustrezna pravna podlaga za priznanje statusa.

Pač pa po presoji sodišča v postopku ugotovljeno dejansko stanje ne daje zadostne podlage za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve, da se tožniku status tudi na podlagi drugega odstavka 4. člena ZVojI ne prizna. Sodišče se sicer strinja s stališčem, ki ga je v izpodbijani odločbi smiselno zavzame tožena stranka, in po katerem „dogodkov ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo“ ni mogoče razumeti v najširšem pomenu te besede kot (splošnega) stanja v času vojaške agresije. Zato tudi po presoji sodišča strah, ki so ga v tem obdobju doživljali prebivalci Slovenije, sam po sebi ne predstavlja dogodkov v smislu 1. točke 4. člena ZVojI.

Vendar pa ob dejstvih, ki so v postopku nesporno ugotovljena, v obravnavanem primeru ni podlage za zaključek tožene stranke, da strah, ki je tožniku in njegovi družini narekoval beg z ozemlja Republike Slovenije, ni bil objektivno utemeljen. Okoliščine primera kažejo tudi na to, da gre za strah, ki po svoji intenzivnosti bistveno odstopa od tistega, ki so ga v povprečju ljudje doživljali v času agresije. Intenzivnost strahu in podoživljanje že preživetih travm pa bi lahko bila podlaga za sklep, da v obravnavanem primeru že agresija na Republiko Slovenijo predstavlja okoliščino, ki bi lahko povzročila oziroma poslabšala tožnikovo bolezen. Ker tožena stranka navedenih dejanskih okoliščin ni ugotavljala in ni presodila dokazov, ki jih je v tej smeri ponudil in predložil tožnik, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, v nadaljevanju: ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopnemu organu, da po dopolnitvi ugotovitvenega postopka v nakazani smeri, v zadevi ponovno odloči. V zvezi s tožbeno navedbo, da bi tožena stranka krivice morala popraviti sama in tožnika z zahtevo po dokazovanju ne bi smela obremenjevati, sodišče tožniku pojasnjuje, da se skladno z zakonom status vojnega invalida pridobi na zahtevo stranke, na kateri je breme navajanja in dokazovanja, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za priznanje statusa določa zakon. Načelo materialne resnice terja, da organ pravno pomembna dejstva ugotovi do takšne stopnje zanesljivosti, ki izključujejo dvom o njihovem objektivnem obstoju. Tožnik bo zato v postopku moral še nadalje aktivno sodelovati.