Jedro

Obdobje, v katerem bi smela stranka z interesom odvzeti osebke človeške ribice iz narave, je preteklo in ga po naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe. Glede na navedeno tožnica v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tega ne izkazuje niti z navedbami, da bi na podlagi sodbe sodišča svoja stališča o zakonitosti tovrstnih dovoljenj, lahko uveljavljala v bodočih, enakih primerih.

Namen je odprava nezakonite odločbe z namenom, da se vzpostavi prejšnje stanje oziroma v ponovljenem postopku izda zakonita odločba.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka Zavodu A. (v nadaljevanju stranka z interesom) dovolila odvzem 8 osebkov vrste človeška ribica (proteus anguinus) iz narave, in sicer 5 osebkov bele in 3 osebke črne podvrste pod pogojem, da se iz narave vzame le osebke, ki jih visoke vode same naplavijo iz podzemlja (1. točka izreka). Odločila je še, da dovoljenje velja do 31. 10. 2023 (2. točka izreka), da je ravnanje iz 1. točke izreka dovoljeno na površinskih vodotokih (brez izvirov) na območjih razširjenosti bele človeške ribice, predvsem reke Pivke in njenih pritokih ali Planinskem polju ter reki Dobličici s pritoki (3. točka izreka), da so dovoljeni načini in sredstva za izvršitev ravnanj iz točke 1 izreka pobiranje naplavljenih osebkov z roko ali mehko mrežo (4. točka izreka) in da je dolžna stranka z interesom ministrstvu najkasneje do 28. 2. 2024 posredovati poročilo o odvzemu osebkov, ki mora vsebovati seznam ujetih živali, ki vključuje naslednje podatke: vrsta/podvrsta in število živali, kraj (v novem državnem koordinatnem sistemu), datum in način ujetja živali. Poročilo mora biti narejeno v digitalni obliki v tabeli v programu Microsoft Excel (5. točka izreka).

2.Tožnica, ki ima status nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu na podlagi Zakona o ohranjanju narave, je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo. V tožbi je uveljavljala, da ji toženka ni omogočila sodelovanja v postopku in je zato vložila predlog za obnovo postopka po 9. točki prvega odstavka 260. člena Zakona o upravnem postopku. Uveljavljala je, da stranka z interesom nima statusa raziskovalne ali izobraževalne ustanove niti nima osnovnih pogojev za izvajanje te dejavnosti. Opozarjala je, da za človeško ribico veljajo pogoji strogega varstva po Direktivi Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst. Izjeme za odstopanje od tega režima, je treba razlagati ozko. Ker stranka z interesom nima statusa izobraževalne niti raziskovalne ustanove, izjeme iz 5. in 6. alineje 7. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah niso mogoče. Toženka naj bi te določbe uporabila napačno. Odločitev naj bi bila tudi v nasprotju s Smernicami Evropske komisije o strogem varstvu živalskih vrst v interesu Skupnosti. Trdila je še, da je pravi namen odvzema osebkov iz narave poživitev in obogatitev turistične ponudbe mesta Kranj z "akvarijem" za človeško ribico in njenim prikazovanjem javnosti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

3.Tožnica je nato sodišču v vlogi z dne 13. 1. 2023 sporočila, da je toženka s sklepom št. 35606-43/2022-2550-10 z dne 9. 1. 2023 dovolila obnovo postopka, končanega z izpodbijano odločbo. Zaradi razlogov smotrnosti je predlagala mirovanje postopka. Sklep je sodišču 20. 8. 2023 poslala tudi toženka.

4.Stranka z interesom je v odgovoru na tožbo tožbenim navedbam nasprotovala in zaradi dovoljene obnove postopka predlagala prekinitev postopka. Predlagala je zavrnitev tožbe.

5.Tožba ni dovoljena.

6.Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji (t. i. procesne predpostavke), predpisani v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Eden izmed teh pogojev je, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka). Če procesne predpostavke niso izpolnjene, mora sodišče tožbo s sklepom zavreči (prvi odstavek 36. člena ZUS-1).

7.Po drugem odstavku 36. člena ZUS-1 mora sodišče na te razloge paziti po uradni dolžnosti. Stališče, da sodišče okoliščine, od katerih je odvisen obstoj procesnih predpostavk, ugotavlja po uradni dolžnosti, ne glede na tožbene navedbe (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), je zavzelo tudi Vrhovno sodišče.

8.Iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe je razvidno, da dovoljenje za odvzem osebkov iz 1. točke izreka velja do 31. 10. 2023.

9.Glede na to je sodišče tožnico pozvalo, naj utemelji svoj pravni interes za tožbo. Tožnica je odgovorila, da toženka obnovljenega postopka ni izvedla in tako ni imela možnosti uveljavljati svojih stališč glede zakonitosti spornega dovoljenja, kar je bistvenega pomena za bodoče postopanje v enakih primerih.

10.Ob opisanih okoliščinah si tožnica po presoji sodišča z odpravo izpodbijanega akta, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Obdobje, v katerem bi smela stranka z interesom

odvzeti osebke iz 1. točke izreka dovoljenja iz narave, je namreč preteklo in ga po naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnica v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tega ne izkazuje niti z navedbami, da bi na podlagi sodbe sodišča svoja stališča o zakonitosti tovrstnih dovoljenj, lahko uveljavljala v bodočih, enakih primerih. Zavzemanje stališč samo po sebi ni namen upravnega spora. Namen je odprava nezakonite odločbe z namenom, da se vzpostavi prejšnje stanje oziroma v ponovljenem postopku izda zakonita odločba. Tožnica pa svoj interes gradi na predpostavkah, da bi v tem sporu s svojimi stališči uspela in da bi tudi v prihodnosti prišlo do postopkov izdaje odločb, kot je izpodbijana. Gre za bodoča, negotova dejstva, s katerimi po mnenju sodišča pravnega interesa za odpravo odločbe, kar tožnica s tožbo zahteva, ni mogoče izkazati.

11.Ni pa sodišče tožnice pozivalo, naj zahtevek spremeni in zahteva ugotovitev nezakonitosti odločbe (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), saj je sledilo stališču Vrhovnega sodišča iz zadeve I Up 159/2015, iz katere izhaja, da sodišče prve stopnje tožnika ni dolžno pozivati na dopolnitev tožbe s spremenjeno ali dodatno zahtevo, saj ne gre za formalno nepopolnost tožbe. Sodišče mora pozvati tožnika na razjasnitev tožbe, če je ta nerazumljiva, ker njegove volje ni mogoče ugotoviti. To pa ne velja v primeru, če meni, da tožbi glede na postavljeno tožbeno zahtevo ter okoliščine zadeve ni mogoče ugoditi in jo je treba zavreči (ali zavrniti). Povedano drugače, sodišče prve stopnje ni dolžno tožnika pozivati, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sam zahteval. To stališče je Vrhovno sodišče potrdilo še večkrat.

12.Glede na navedeno je sodišče v skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave.

13.Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Glej I Up 196/2020.

2Če postopek ne bi bil obnovljen in sklep o dovolitvi obnove ne bi zadržal izvršitve dovoljenja.

3Glej Up 6/2022, I Up 37/2022, I Up 115/2022, I Up 174/2022, I Up 175/2022, I Up 16/2023, I Up 138/2023 in druge.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-6, 36/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.