Jedro

Tudi če bi bilo res, da bi policisti za obdolžencem pred njegovo hišo pripeljali 5 oziroma 10 minut zatem, ko je pripeljal sam, bi imel obdolženec kljub temu še vedno status voznika v cestnem prometu, saj le tega ne izgubi tisti trenutek, ko vozilo ustavi, ugasne in izstopi iz njega, temveč ga obdrži razumen časovni interval po zaključku vožnje, saj bi v nasprotnem primeru policisti ne mogli izvajati svojih pooblastil, na primer v zvezi s preizkusom alkoholiziranosti tistih voznikov v cestnem prometu, ki bi bili dovolj hitri pri ustavitvi vozila, njegovi ugasnitvi in izstopu iz njega, predvsem pa bi bili nagrajeni tisti, ki bi s kraja na primer prometne nesreče pobegnili in tisti, ki na ustrezne znake policistov vozila ne bi ustavili, temveč bi odpeljali domov ter iz vozila "pravočasno" izstopili.

Na podlagi obdolženčevega zagovora je nedvomno, da mu je bila odredba o opravi preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom dana in da jo je razumel, vendar se je kljub temu zaradi prej navedenih razlogov odločil, da po njej ne bo ravnal ter je odšel v hišo, kar s konkludentnim dejanjem pomeni odklonitev oprave preizkusa alkoholiziranosti oziroma neravnanje po navedeni odredbi policistov. V teh dejanskih okoliščinah je povem irelevantno, ali bi policista obdolženca pred njegovim odhodom v hišo uspela poučiti o vseh posledicah takšnega njegovega nezakonitega ravnanja, saj je jasno, da odrejeni preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom narekuje in zahteva obdolženčevo prisotnost pri takšnem preizkusu, v kolikor pa se je obdolženec samovoljno odločil drugače in s tem storil prekršek, v teh okoliščinah ne more uspešno uveljavljati, da ni bil seznanjen s takšnim ali drugačnim pravnim poukom o posledicah svojega ravnanja, če je bil prav on tista oseba, ki je zapustila mesto odredbe in nameravanega preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A.S. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v znesku 348,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijano sodbo z dne 5. 7. 2018 obdolženega A.S. spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po petem odstavku 37. člena, desetem odstavku 101. člena in dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in mu je po določitvi sankcij za vsak posamičen prekršek izreklo enotno sankcijo, to je glavno sankcijo globo v znesku 1.820,00 EUR in stransko sankcijo 23 kazenskih točk, v breme pa mu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka o prekršku na prvi stopnji, to je potnih stroškov priče v znesku 2,60 EUR in sodne takse v znesku 232,00 EUR.

2. Proti navedeni sodbi so se pravočasni pritožili obdolženčevi zagovorniki in so v svoji pritožbi med drugim navedli, da postopek v zvezi s preizkusom alkoholiziranosti zagotovo ni tekel na način, kot to predvideva zakon. Določba 24. člena ZPrCP namreč določa, da policist pridrži voznika, ki odkloni preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola ali strokovni pregled. Te določbe policista nista upoštevala in sta potem, ko naj bi obdolženi odklonil preizkus alkoholiziranosti, le temu pustila, da je kraj postopka zapustil ter odšel v hišo. Policista sta zatem domnevno obdolženca čakala, vendar ne pri njegovem avtomobilu, temveč na javni cesti, kar je okoli 10 do 20 m od kraja postopka, v temi in za vogalom obdolženčeve hiše oziroma na mestu, od koder se ne vidijo vrata hiše. Takšno ravnanje policistov pomeni kršenje ZPrCP, saj bi bilo postopek potrebno končati na istem mestu, kajti obdolženi se je lahko mogoče celo vrnil iz hiše na prag, kot sta mu domnevno odredila policista, vendar le teh ob njegovem avtomobilu ni bilo več, niti ju ni mogel videti glede na njuno lokacijo. Navedenega postopka za obdolženčevo hišo že v osnovi ne bi smela opravljati, saj sta policista s tem, ko sta pristopila do obdolženca, ki je stal ob vozilu na svojem dvorišču, posegla v njegovo ustavno pravico do zasebnosti in zasebne lastnine. Policista se se pripeljala na prostor za obdolženčevo hišo neposredno pred njegovo gospodarsko poslopje in ne po dovozni poti do hiše, ki je namenjena poštarju, obiskovalcem itd., zaradi česar so bili v tem postopku dokazi pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ne more opirati. Vsakdo ima pravico zanesti se na to, da bo njegova pravica do zasebne lastnine in zasebnosti spoštovana, četudi svoje hiše nima ograjene z ograjo oziroma fizičnimi preprekami. Pritožnik prav tako meni, da sodišče ne bi smelo v celoti slediti neskladnemu pričevanju policistov, temveč zagovoru obdolženca, kateri je podprt s fotografijami, deloma pa tudi s pričevanjem priče. Iz fotografij je tudi razvidno, da na poti, ki sta jo prevozila in opisovala policista, ni nikjer neprekinjene polne črte, katero naj bi obdolženec prevozil in v kolikor sodišče fotografijam ne verjame, bi moralo opraviti ogled. Policista sta tudi neskladno izpovedala glede tega, ali je bil obdolženi v vozilu, ko sta pripeljala za njegovo hišo ali ne in je bilo v obravnavani zadevi zlasti pomembno ugotoviti, ali sta policista do obdolženega pristopila, ko je bil še v vozilu, ali pa pred hišo na svojem dvorišču, kakor je trdil obdolženec ter na podlagi pričevanja policistov ni mogoče z gotovostjo zaključiti enega ali drugega. Obdolženec tudi ni bil deležen pravnega pouka glede posledic odklonitve alkotesta, in če je bil res zgolj 2 m oddaljen od vrat svoje hiše, kot je pričal policist L., potem je ob sporu naredil samo dva ali največ tri korake in je bil v hiši, zaradi česar verjetno ni bil deležen niti zahteve, da se mora čez 5 minut vrniti, niti pravnega pouka, da mu bo sicer vozniško dovoljenje odvzeto. Dokazni postopek je pokazal, da navedbe iz obdolžilnega predloga ne držijo, in da na regionalni cesti V. - M.D. obdolženi zagotovo ni storil nikakršnega prekrška, kar pa je sodišče saniralo na način, da je spremenilo kraj, kjer naj bi obdolženi prekršek storil. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in postopek o prekršku proti obdolžencu ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prekršek, naveden v točki I/3 izreka izpodbijane sodbe, je obdolženi A.S. priznal v svojem pisnem in zatem ustnem zagovoru pri sodišču prve stopnje 21. 2. 2018. Ta prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP stori s kršitvijo materialne določbe tretjega odstavka istega člena tisti med drugim voznik, ki mu policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, pa po tej odredbi ne ravna. Obdolženi A.S. je v svojem zagovoru med drugim navedel, da je 31. 10. 2017 okoli 21.00 ure zvečer s svojim vozilom dejansko pripeljal na dvorišče svoje stanovanjske hiše, 5 oziroma 10 minut zatem pa sta za njim pripeljala policista in mu odredila izvajanje alkotesta, na kar pa ni pristal, saj ni bil udeleženec v prometu in policista tega, da bi bil kakorkoli v prometu udeležen, nista mogla osebno zaznati, prav tako pa je tudi navedel, da policista ne moreta imeti razloga, niti utemeljenega suma, da bi od njega zahtevala omenjeni preizkus. Na tak način je obdolženec v svojem pisnem in kasneje ustnem zagovoru priznal vse zakonite znake objektivnega dela dejanskega stanja tega prekrška, njegovo prepričanje, da v teh okoliščinah neravnanje po navedeni odredbi policista ne pomeni prekršek, pa je neutemeljeno. Tudi če bi bilo res, da bi policisti za obdolžencem pred njegovo hišo pripeljali 5 oziroma 10 minut zatem, ko je pripeljal sam, bi imel obdolženec kljub temu še vedno status voznika v cestnem prometu, saj le tega ne izgubi tisti trenutek, ko vozilo ustavi, ugasne in izstopi iz njega, temveč ga obdrži razumen časovni interval po zaključku vožnje, saj bi v nasprotnem primeru policisti ne mogli izvajati svojih pooblastil, na primer v zvezi s preizkusom alkoholiziranosti tistih voznikov v cestnem prometu, ki bi bili dovolj hitri pri ustavitvi vozila, njegovi ugasnitvi in izstopu iz njega, predvsem pa bi bili nagrajeni tisti, ki bi s kraja na primer prometne nesreče pobegnili in tisti, ki na ustrezne znake policistov vozila ne bi ustavili, temveč bi odpeljali domov ter iz vozila "pravočasno" izstopili. Zaradi tega so v zvezi s tem prekrškom neutemeljene pritožnikove pritožbene navedbe, da je zlasti pomembno ugotoviti, ali sta policista do obdolženca pristopila, ko je bil še v avtomobilu, ali ko je bil pred hišo na svojem dvorišču, saj ta okoliščina v zvezi s tem prekrškom ni pravno relevantna zaradi omenjenega dejstva, da voznik statusa voznika kot zakonitega znaka tudi tega obravnavanega prekrška ne izgubi neposredno po zaključku vožnje. Enako velja za pritožnikove pritožbene navedbe, da sta policista kršila obdolženčeve z ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine, ker sta postopek odreditve preizkusa alkoholiziranosti izvajala na obdolženčevem dvorišču na prostoru za obdolženčevo hišo neposredno pred njegovim gospodarskim poslopjem, saj sta imela policista s svojo neposredno vožnjo za obdolžencem tja prost pristop, kakor je v uvodu 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje in se tem zaključkom pridružuje tudi pritožbeno sodišče, pri čemer je dejstvo, da sta policista z obdolženčevega dvorišča odpeljala, ko je le ta to od njiju zahteval. Odreditev preizkusa alkoholiziranosti cestnoprometnemu udeležencu je mogoča kjerkoli, če so za to izpolnjeni pogoji, in sicer, da gre dejansko za cestnoprometnega udeleženca, v obravnavanem primeru voznika (12. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o voznikih - v nadaljevanju ZVoz), da je ta oseba takšno odredbo slišala in jo razumela. Ti pogoji so v obravnavani zadevi izpolnjeni, saj je bil obdolženi A.S. pred odreditvijo preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom cestnoprometni udeleženec oziroma voznik osebnega avtomobila v cestnem prometu, ob tem pa je odredbo slišal in razumel ter se odločil, da po njej ne bo ravnal, ker se je nahajal na svojem dvorišču in je menil, da ni cestnoprometni udeleženec, kakor je pojasnil v svojem zagovoru, kar pa na njegovo obveznost ravnanja po navedeni odredbi nima nikakršnega vpliva, zaradi česar je obravnavani prekršek storil in je zanj tudi odgovoren.

5. Pritožnik je v svoji pritožbi v zvezi s prekrškom iz točke I/3 izreka izpodbijane sodbe tudi navedel, da postopek preizkusa alkoholiziranosti zagotovo ni tekel na način, kot predvideva zakon, saj določba 24. člena ZPrCP določa, da policist pridrži voznika, ki odkloni preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola ali strokovni pregled, česar pa v obravnavani zadevi policista nista upoštevala in sta obdolženemu pustila, da je kraj postopka zapustil ter odšel v hišo. Tudi če bi policista dejansko kršila določbo ZPrCP, kakor to v pritožbi zatrjuje pritožnik, pri tem ne pojasni, kako bi lahko ta kršitev vplivala na vprašanje, ali je obdolženec prekršek iz točke I/3 storil in ali je zanj odgovoren, saj je navedena zakonska določba namenjena izključno ravnanju policistov z domnevnimi storilci prekrškov, ki so v takšnem psihofizičnem stanju, da jim je potrebno onemogočiti nadaljnjo udeležbo v cestnem prometu. Pritožnik je pri tem sicer spregledal določbo 2. točke drugega odstavka 24. člena ZPrCP, ki predpisuje, da policist ne glede na prvi odstavek tega člena pridržanja ne odredi, če je mogoče na drug ustrezen način preprečiti udeležbo voznika motornega vozila v cestnem prometu, pri čemer upošteva med postopkom ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine, zlasti ravnanje voznika motornega vozila med postopkom in ugotovljeno količino alkohola, če je kraj postopka neposredno pred objektom, v katerem voznik motornega vozila dejansko biva in če voznik motornega vozila to dejstvo verjetno izkaže in če je iz okoliščin mogoče sklepati, da je tja namenjen in da z vožnjo ne bo nadaljeval. 6. Nadalje je v zvezi s tem prekrškom neutemeljena pritožnikova pritožbena navedba, da bi policista obdolženemu z ozirom na to, da le ta ni opravil preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, morala odrediti strokovni pregled, kar pa ni bilo storjeno in kar je razvidno tudi iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Določba tretjega odstavka 107. člena ZPrCP policista v primeru, če udeleženec cestnega prometa preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom odkloni, zavezuje le k prepovedi nadaljnje vožnje vozniku ter k začasnemu odvzemu vozniškega dovoljenja in ga torej ne zavezuje, da bi takšnemu cestnoprometnemu udeležencu policist moral odrediti strokovni pregled. Skladno z določbo drugega odstavka 107. člena ZPrCP mora policist cestnoprometnemu udeležencu odrediti preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled v primeru, če takšen cestnoprometni udeleženec preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom oziroma indikatorjem alkohola v izdihanem zraku opravi in le ta pokaže, da ima udeleženec cestnega prometa v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon in udeleženec cestnega prometa takšnemu rezultatu oporeka, ne pa tudi v primeru, ko zavrne že opravo preizkusa z elektronskim alkotestom oziroma indikatorjem alkohola v izdihanem zraku.

7. Slednjič so v zvezi s prekrškom iz točke I/3 izreka izpodbijane sodbe neutemeljene tudi pritožnikove pritožbene navedbe, da obdolženi ni bil deležen pravnega pouka glede posledic odklonitve alkotesta, če je bil res zgolj 2 m oddaljen od vrat svoje hiše in je ob sporu naredil samo dva ali tri korake in je že bil v hiši, zaradi tega pa verjetno niti deležen zahteve, da se mora čez 5 minut vrniti ter pravnega pouka, da mu bo sicer vozniško dovoljenje odvzeto. Obdolženec je že v svojem pisnem zagovoru navedel, da sta mu policista odredila izvajanje alkotesta, na kar dejansko ni pristal, saj ni bil udeleženec v prometu, niti policista tega, da bi bil kakorkoli udeležen v prometu, nista mogla osebno zaznati in enostavno nista mogla videti, da bi se z vozilom vozil po cestišču ali vozišču ter je v svojem zagovoru nadalje navedel, da je v svojo hišo odšel, ker je smatral, da policista niti ne moreta imeti razloga, niti utemeljenega suma, da bi od njega zahtevala omenjeni preizkus, in ker sta policista pripeljala k njemu na dvorišče, ko že nekaj časa ni vozil vozila in ni bil udeleženec v prometu, je preizkus zavrnil in odšel v svojo hišo. Čeprav pritožbeno sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ocenjuje, da sta policista obdolžencu pred njegovim odhodom pojasnila, da se bo le ta štel kot odklonitev oprave preizkusa alkoholiziranosti in mu bo v tem primeru vozniško dovoljenje odvzeto, oprava preizkusa pa je bila odložena za 5 minut prav zaradi navedbe samega obdolženca, da je neposredno pred navedeno odredbo kadil, ter da sta policista za obdolžencem na njegovo dvorišče s službenim vozilom pripeljala neposredno za njim in torej ne 5 ali 10 minut kasneje (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi tudi v primeru, če bi navedene pritožnikove pritožbene navedbe držale, le te ne bi imele nikakršen vpliv na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje v točki I/3 izreka izpodbijane sodbe. Na podlagi obdolženčevega zagovora je nedvomno, da mu je bila odredba o opravi preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom dana in da jo je razumel, vendar se je kljub temu zaradi prej navedenih razlogov odločil, da po njej ne bo ravnal ter je odšel v hišo, kar s konkludentnim dejanjem pomeni odklonitev oprave preizkusa alkoholiziranosti oziroma neravnanje po navedeni odredbi policistov. V teh dejanskih okoliščinah je povem irelevantno, ali bi policista obdolženca pred njegovim odhodom v hišo uspela poučiti o vseh posledicah takšnega njegovega nezakonitega ravnanja, saj je jasno, da odrejeni preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom narekuje in zahteva obdolženčevo prisotnost pri takšnem preizkusu, v kolikor pa se je obdolženec samovoljno odločil drugače in s tem storil prekršek, v teh okoliščinah ne more uspešno uveljavljati, da ni bil seznanjen s takšnim ali drugačnim pravnim poukom o posledicah svojega ravnanja, če je bil prav on tista oseba, ki je zapustila mesto odredbe in nameravanega preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom. Obdolženec v svojem pisnem in kasneje ustnem zagovoru nikjer ne zatrjuje, da je odšel v hišo zaradi odložitve preizkusa alkoholiziranosti za 5 minut v zvezi z njegovim kajenjem, temveč je bistvo njegovega zagovora, da preizkusa alkoholiziranosti zaradi prej navedenih razlogov ni hotel opraviti in prav tako v svojem zagovoru, enako kasneje v pritožbi pritožnik, ne navajata, da bi se obdolženec na kraj odredbe policistov po kakršnemkoli časovnem intervalu vrnil, kar posledično pomeni neutemeljenost pritožnikovih pritožbenih navedb, kam sta se policista umaknila potem, ko je obdolženec zahteval, da njegovo dvorišče zapustita oziroma kakšna je preglednost iz mesta umika policistov do mesta, kjer je bila obdolžencu dana odredba o preizkusu alkoholiziranosti oziroma s katerega mesta bi obdolženec lahko ali ne videl policista izven njegovega dvorišča. Glede na pritožnikove pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da v danih okoliščinah policista nista imela pooblastila, da bi obdolžencu preprečila, da je zapustil mesto preizkusa alkoholiziranosti in se nekaj metrov stran umaknil v svojo hišo, saj je bila njegova identiteta ugotovljena in je bilo očitno, da z vožnjo v cestnem prometu ne bo nadaljeval. 8. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na listovna dokaza, to je na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z dne 31. 10. 2017 in na potrdilo o začasno odvzetem obdolženčevem vozniškem dovoljenju z istim datumom, predvsem pa na pričevanji prič policistov D.H. in R.L., in sicer zaradi razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje podrobno in prepričljivo pojasnilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in se jim pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Obe navedeni priči sta v svojih izjavah pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu 21. 2. oziroma 24. 4. 2018 glede obdolžencu vseh treh očitanih prekrškov skladno opisali obdolženčevo vožnjo kot voznika osebnega avtomobila v cestnem prometu ter njegovo vedenje v zvezi z odrejenim preizkusom alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom in pri tem opisala vse zakonite znake navedenih treh prekrškov, pri čemer gre za neposredne službene ugotovitve navedenih policistov, za katera iz izvedenega dokaznega postopka niso razvidne kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale dvom v točnost in resničnost takšnih njunih navedb. To oceno ne more omajati pričevanje s strani obdolženca predlagane priče njegovega soseda M.P., ki je v svoji izjavi pri sodišču prve stopnje 21. 2. 2018 smiselno zatrjeval, da sta policista sledila in vozila za nekim drugim vozilom, katerega voznik se je z njim skril v bližnjem gozdu. Pričevanje slednje priče je neprepričljivo, saj ne obstaja prav nikakršen drug dokaz, ki bi takšne trditve navedene priče potrjeval, ob čemer ta priča tudi ni pristopila k policistoma, ko sta vodila postopek proti obdolženemu A.S., temveč je bila prvič omenjena šele v obdolženčevem pisnem zagovoru z dne 7. 12. 2017 in torej niti ne v predhodnem predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja z dne 24. 11. 2017, čeprav je obdolženec v njem podrobno zanikal storitve vseh treh očitanih prekrškov. Zaradi tega pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje pričevanju priče M.P. utemeljeno ni sledilo.

9. Res je, kot to v svoji pritožbi zatrjuje pritožnik, da priči policista D.H. in R.L. določenih okoliščin obravnavanih prekrškov nista opisala povsem skladno, vendar jih nista opisala nasprotno drug drugemu tako, da bi to pomenilo negacijo katerekoli ključne okoliščine obravnavanih prekrškov, predvsem pa gre pri teh razlikah za stvar percepcije oziroma ocene obeh prič, kar iz življenjskega vidika nujno pomeni določeno neskladje (koliko metrov za obdolžencem sta s službenim vozilom vozila policista, ali je obdolženec iz vozila stopil v trenutku, ko sta iz svojega službenega vozila stopila tudi policista ali šele tedaj, ko je policist D.H. od obdolženca zahteval osebne dokumente itd). Nobena od teh v pritožbi uveljavljanih razlik med pričevanjema navedenih dveh prič se ne nanaša na bistvene znake vseh treh obdolžencu očitanih prekrškov, to je, kar sta videla in skladno opisala oba policista, da obdolženec s svojim vozilom ni vozil po desnem smernem vozišču oziroma je sekal ovinek, da se nadalje kot voznik osebnega avtomobila v cestnem prometu ni odzval na ustavljanje za njim vozečega policijskega službenega vozila z modrimi lučmi in zvočnim signalom ter je zapeljal do svojega doma oziroma na dvorišče stanovanjske hiše in slednjič, da ni hotel opraviti s strani policista odrejen preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom. Vse te okoliščine sta policista zaznala neposredno pri svojem delu, navedla sta jih skladno, podrobno in zato prepričljivo, in kot je v obrazložitvi te sodbe že pojasnjeno, iz celotnega izvedenega dokaznega postopka niso razvidne kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale dvom v te ključne navedbe obeh navedenih prič, zaradi česar jim je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. To posledično tudi pomeni, da pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, nima nikakršnih pomislekov v navedbe obeh prič policistov, da sta za obdolžencem vozila na takšni razdalji, da sta ga imela ves čas v vidnem polju, kar po mnenju pritožbenega sodišča pomeni to, da ga ob vožnji skozi na primer ostri nepregledni ovinek nista nikoli iz vidnega polja izgubila za toliko časa, da bi lahko obstajal kakršenkoli dvom, da v nadaljevanju nista več vozila in sledila istemu vozilu. To tudi pomeni, da pritožbeno sodišče nima pomislekov, da sta policista s službenim vozilom pripeljala na obdolženčevo dvorišče neposredno za njegovim osebnim avtomobilom tako, da je bil tedaj obdolženec še v vozilu (pri tem je pravno irelevantno, ali je iz njega izstopil istočasno kot policista iz svojega vozila oziroma šele tedaj, ko je dal osebne dokumente policistu), kar posledično pomeni neprepričljivost in neutemeljenost obdolženčevega zagovora v tistem delu, ko je zatrjeval, da je bil doma že 5 oziroma v nekoliko kasnejši izjavi 10 minut, kar naj bi smiselno pomenilo, da policista s svojim službenim vozilom nista sledila njemu, temveč nekemu drugemu vozilu.

10. V zvezi s prekrškom, navedenim v točki I/1 izreka izpodbijane sodbe je pritožnik v svoji pritožbi tudi navedel, da iz fotografij ni nikjer razvidna neprekinjena polna črta, vendar je glede tega utemeljen zaključek sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da okoliščina, ali je na odseku, na katerem obdolženi ni vozil po desni strani smernega vozišča, ločilna črta ali ne, ni relevantna okoliščina, zaradi česar se sodišče prve stopnje s tem ni ukvarjalo. Dejstvo je namreč, da ta prekršek s kršitvijo materialne določbe drugega odstavka 37. člena ZPrCP stori tisti voznik, ki vozila ne vozi po desnem smernem vozišču, pri čemer je za storitev tega prekrška irelevantno, ali je na sredini cestišča takšna ali drugačna sredinska črta, saj je smerno vozišče brez označenih prometnih pasov ali z označenimi prometnimi pasovi vozišče ali njegov vzdolžni del, ki je namenjen vožnji vozil v eni smeri (39. in 40. točka 3. člena ZPrCP) in v obeh primerih z vozilom ni dovoljeno voziti po drugem smernem vozišču oziroma po tistem delu cestišča, ki je namenjen za vožnjo v nasprotni smeri. Zaradi tega ta v pritožbi in predhodno v vlogi obdolženca oziroma njegovih zagovornikov z dne 24. 4. 2018 uveljavljana okoliščina, da na sredini cestišča ni polne črte, ni pravno relevantna, zaradi česar se sodišče prve stopnje s tem utemeljeno ni ukvarjalo in torej tudi utemeljeno ni opravilo sicer predlaganega ogleda na kraju samem, če bi sodišče o tem še vedno imelo kakšen dvom, kakor je to v navedeni vlogi navedel obdolženec.

11. Slednjič je pritožnik v svoji pritožbi tudi navedel, da obdolženec zagotovo ni storil nikakršnega prekrška na regionalni cesti V. - M.D., kar naj bi sodišče saniralo na način, da je spremenilo kraj, kjer naj bi obdolženi storil prekršek. Kraj storitve prekrška je sicer pomemben glede krajevne pristojnosti, glede okoliščin, ki lahko vplivajo na obravnavani prekršek (naselje, izven naselja itd.), vendar ničesar od tega pritožnik v svoji pritožbi ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje je glede kraja storitve prekrškov iz točk I/1 in 2 navedlo regionalno cesto III. reda št. 696, odsek 9904, iz smeri S.G. proti P., prekršek iz točke I/1 pa v neposredni bližini kilometrske oznake 1500, kot kraj storitve prekrška iz točke I/3 pa je navedlo obdolženčev naslov oziroma njegovo neposredno bližino P. 5, P.p.S.G., kjer sta policista obdolžencu odredila preizkus alkoholiziranosti, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje te podatke povzelo iz obdolžilnega predloga prekrškovnega organa P.P.P.C.. Pri tem obdolženec oziroma njegov zagovornik ves čas dolgotrajnega postopka, kjer sta bila prisotna na številnih narokih, teh okoliščin dejanske narave nista uveljavljala, ne da bi za verjetno izkazala, da jih brez svoje krivde nista mogla uveljavljati v postopku na prvi stopnji (tretji odstavek 157. člena ZP-1). Pritožnik v svoji pritožbi ne pojasni, na kak način naj bi sodišče prve stopnje spremenilo kraj storitve prekrška, kateri naj bi bil pravi kraj storitve prekrška (ali prekrškov?) in kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost izdane sodbe.

12. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da so bile obdolženemu A.S. dokazane storitve vseh treh očitanih prekrškov tako v njegovem objektivnem delu, kakor tudi subjektivnem, to je glede njegove krivde, pri čemer se pridružuje oceni in razlogom sodišča prve stopnje iz 10., 11. in 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da je obdolženec vse tri prekrške storil s krivdno obliko direktnega naklepa.

13. Za prekršek naveden v točki I/1 izreka izpodbijane sodbe je predpisana sankcija globa v določenem znesku 120,00 EUR, za prekršek naveden v točki I/2 izreka izpodbijane sodbe je glavna sankcija globa predpisana v določenem znesku 500,00 EUR, stranska sankcija pa v številu 5 kazenskih točk, za prekršek naveden v točki I/3 pa je glavna sankcija globa predpisana v znesku najmanj 1.200,00 EUR (kar v povezavi z materialno določbo 1. alineje drugega odstavka 17. člena ZP-1 pomeni do 5.000,00 EUR) in stranska sankcija v številu 18 kazenskih točk in sicer na podlagi določb petega odstavka 37. člena, desetega odstavka 101. člena in dvanajstega odstavka 107. člena ZPrCP. Sodišče prve stopnje je obdolžencu vse navedene sankcije izreklo v predpisani določeni višini in številu, glavno sankcijo globo pri prekršku navedenem v točki I/3 pa v najnižji za ta prekršek predpisani višini, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno in ustrezno upoštevalo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost kot olajševalno okoliščino, zatem pa je na podlagi materialne določbe drugega odstavka 27. člena ZP-1 obdolžencu ustrezno izreklo enotno sankcijo, to je glavno sankcijo globo v znesku 1.820,00 EUR in stransko sankcijo 23 kazenskih točk. 14. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 163. člena ZP-1 razsodilo, kot je navedeno v izreku te sodbe in je pritožbo pritožnika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa v skladu z določili prvega odstavka 144. člena in prvega odstavka 147. člena ZP-1 naložilo plačilo sodne takse kot strošek pritožbenega postopka v znesku 348,00 EUR, in sicer 10 % izrečene glavne sankcije globe, to je 182,00 EUR (tar. št. 8111) in 50,00 EUR zaradi izreka stranske sankcije (tar. št. 8114), kar v povezavi s količnikom 1,5 za zavrnitev pritožbe (tar. št. 8132) pomeni skupaj 348,00 EUR.