Jedro

Sama nezmožnost za delo (invalidnost) z vidika 174. člena OZ še ni škoda, ampak je to izguba zaslužka, ki je nastala zaradi delovne nezmožnosti. Ugotovitev invalidnosti je bila pomembna v zvezi s priznanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne pa za uveljavljanje materialne škode v pravdi.

Zastaranje terjatve za izgubo na zaslužku, ki je posledica delovne nezmožnosti, začne teči od dneva, ko se je pojavila ta oblika škode, ne pa šele od tedaj, ko je bilo ugotovljeno zmanjšanje delovne zmožnosti (invalidnost).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo zneska 17.228,82 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi iz naslova izgube na zaslužku in za plačevanje mesečne denarne rente v višini 350,00 EUR od 1.12.2008 dalje. Tožnici je naložilo tudi plačilo toženkinih pravdnih stroškov v znesku 20,00 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom. V pritožbi navaja, da uveljavlja premoženjsko škodo iz naslova ugotovljene invalidnosti in delne upokojitve, za kar je podlaga v sodni odločbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Ne objektivni ne subjektivni zastaralni rok nista mogla pričeti teči prej kot s pravnomočnostjo odločbe Delovnega in socialnega sodišča oz. odločbe ZPIZ Slovenije o delni upokojitvi tožnice z dne 22.8.2008. Po sodni odločbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 1437/2005 z dne 11.7.2007, ki je postala pravnomočna v juniju 2008, je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s pravico do premestitve na drugo ustrezno delo in s polovičnim delovnim časom od 31.12.2003 dalje. Šele na tej podlagi je tožnica imela osnovo za uveljavljanje predmetne škode, glede na to, da je predhodno po odločitvi ZPIZ (prav: ZZZS) od 4.5.2004 dalje, ko ji je prenehal bolniški stalež, veljala za polno delovno sposobno. Tožnica v tej pravdi ne uveljavlja škode iz izgube na zaslužku iz naslova razlike med nadomestilom plače v času bolniškega staleža in plačo od 6.4.2002 do 3.5.2004, katero bi prejemala, če bi delala, saj je to škodo že uveljavljala v postopku pred zavarovalnico in jo večinoma prejela povrnjeno. Tožnica uveljavlja predmetno škodo izključno iz naslova ugotovljene invalidnosti in posledic le-te ter delne upokojitve. Tožnica je res predhodno menila, da dela čistilke, ko je po mnenju ZZZS veljala za polno delovno sposobno brez omejitev, ne bo zmogla opravljati, vendar pa tožnica ni strokovno usposobljena oseba in nima medicinskega znanja, zato ni mogla vedeti, ali je njena ocena svojega zdravstvenega stanja upravičena. Tožnica ni mogla vedeti, ali ji bo priznana kakšna invalidnost v postopku, zato so navedbe sodišča prve stopnje, da je vedela, da ne more opravljati dela čistilke, ker je zahtevala invalidnost I. kategorije in bi to škodo lahko predvidevala, absurdne. V takem primeru noben oškodovanec ne bi mogel uveljavljati materialne škode iz naslova predčasne invalidske upokojitve, če bi bil zaradi posledic dogodka ugotovljen za invalida in upokojen po poteku tri oz. petletnega roka od zaključka polnega bolniškega staleža, kar se pogosto dogaja, kot to zmotno tolmači sodišče prve stopnje. Tožnica je bila delno upokojena za štiri ure šele na podlagi odločbe ZPIZ Slovenije z dne 22.8.2008, ki je bila izdana na podlagi navedene pravnomočne odločbe sodišča. S to odločbo je ZPIZ Slovenije priznal tožnici pravico do delne invalidske pokojnine v znesku 166,66 EUR mesečno od 31.12.2003 dalje. Škode iz naslova delne upokojitve, to je razlike med pokojnino in plačo za štiri ure od 31.12.2003 do 30.11.2008 prej tožnica ni mogla uveljavljati. Tudi izgube na zaslužku v zvezi z invalidnostjo III. kategorije s polovičnim delovnim časom in z omejitvami tožnica prej ni mogla uveljavljati. Tožnica je zatrjevala, da dela za delovno mesto čistilke za štiri ure dela z njenimi omejitvami ne more dobiti, za kar je zahtevala odškodnino tudi iz tega naslova, to je izgubo na zaslužku za štiri ure v obliki odškodnine in za naprej v obliki rente. Če bi bila tožnica polno delovno sposobna, bi si tedaj, ko ji delodajalec ni več izplačeval plače, lahko takoj poiskala novo službo, zato uveljavlja izgubo na zaslužku tudi za čas, ko je bila formalno še zaposlena pri tedanjem delodajalcu in ni prejemala plače. Ni jasno, kako si sodišče prve stopnje tolmači rok začetka teka subjektivnega in objektivnega zastaralnega roka z dnem 10.10.2003, ko pri tožnici niti zdravljenje še ni bilo zaključeno. Dejstvo je, da je tožnica zvedela za škodo, ki je predmet tega postopka, in obseg škode šele z dnem pravnomočnosti sodne odločbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in odločbe ZPIZ Slovenije z dne 22.8.2008 in je to škodo lahko šele tedaj tudi uveljavljala.

Tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaradi posledic poškodb v prometni nesreči dne 6.4.2002 od tedaj dalje v bolniškem staležu, in sicer za poln delovni čas vse do 9.10.2003, od 10.10.2003 do 3.5.2004 pa za štiri ure. Po odločbi ZZZS z dne 3.5.2004 (v prilogi A12) je bila tožnica spoznana za zmožno za delo od 4.5.2004 dalje (tožnica pri tem ne trdi, da je zoper to odločbo vložila pritožbo oz. uveljavljala pravno varstvo, za kar je imela možnost). S pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 1437/2005 z dne 11.7.2007 je bila tožnica zaradi posledic poškodb v tej prometni nesreči razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo ustrezno delo z omejitvami in s polovičnim delovnim časom od 31.12.2003 dalje. Tožnici je bila z odločbo ZPIZ Slovenije z dne 22.8.2008 priznana pravica do delne invalidske pokojnine (tedaj v znesku 166,66 EUR) od 31.12.2003. Tožnica vtožuje materialno škodo iz naslova izgube na zaslužku (174. člen OZ), in sicer za čas od 1.1.2004 dalje. Gre za škodo, za katero je gotovo, da bo postopoma nastajala tudi v bodočnosti (gotova bodoča škoda). Odškodnino za to škodo lahko oškodovanec uveljavlja v obliki denarne rente ali v enkratnem znesku oz. s sukcesivnim vtoževanjem odškodnine za preteklo obdobje. V slednjem primeru se računajo zastaralni roki za prvo vtoževano terjatev po 352. členu OZ.

Zastaralni rok začne teči tedaj, ko oškodovanec lahko zahteva povrnitev škode. Začetek zastaranja po zakonu nastopi že tedaj, ko oškodovanec zve oz. bi ob ustrezni skrbnosti mogel zvedeti za obseg škode in storilca (subjektivni zastaralni rok) oz. tedaj, ko je škoda nastala (objektivni zastaralni rok). Ni nujno, da je obseg škode tedaj že točno znan oz., da je znan določen znesek odškodnine, ampak je pomembno, da so znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Čim je izpolnjen dejanski stan po 174. členu OZ, nastane obveznost povrnitve bodoče škode (izgube na zaslužku), zato začne tedaj teči tudi zastaranje terjatve za povrnitev te škode. Oškodovanec mora aktivno oz. skrbno ravnati tudi pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka (6. člen OZ). Tožničina nezmožnost za delo zaradi poškodbe v prometni nesreči se je na premoženjskem področju začela odražati že takoj po nesreči (razlika med plačo, če bi delala, in nadomestilom plače v času bolniškega staleža). Škoda zaradi izgube na zaslužku je tožnici začela nastajati takoj po prometni nesreči, ko je nastopila bolniški stalež in ko je začela prejemati nadomestilo plače (za katerega tožnica pove, da je bilo približno 20 % nižje od plače, ki bi jo prejemala, če bi delala), zato je za obstoj te škode vedela takoj, ko ji je ta nastala (ko je v maju 2002 prejela nadomestilo plače za april 2002, ki je bilo nižje od „redne“ plače) in je zato že tedaj začel teči zastaralni rok. Tudi za sukcesivno bodočo škodo velja, da je pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnje škode iz tega naslova. V zvezi s tem predstavlja nedovoljeno in zato neupoštevno pritožbeno novoto po 1. odstavku 337. člena ZPP tožničina trditev, da je škodo iz naslova izgube na zaslužku med zdravljenjem, v času bolniškega staleža od 6.4.2002 do 3.5.2004, že uveljavljala v postopku pred zavarovalnico in jo večinoma prejela povrnjeno. Glede na povedano je začelo zastaranje teči že v letu 2002 in sta do vložitve tožbe pretekla tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok, zato je tožničina terjatev zastarala.

Enako velja v primeru okoliščin, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, da naj bi tožnici nastala prva škoda v oktobru 2003. Od tedaj dalje velja, da je bila tožnica z omejitvami zmožna za delo v obsegu štiri ure dnevno oz. za polovični delovni čas. Tožnica je v tožbi in prvi pripravljalni vlogi trdila, da po poškodbi ni več delala, med drugim tudi zato, ker delodajalec ni več posloval (kar je razumeti, da ni več posloval že v oktobru 2003, ko je bila tožnica spoznana za zmožno za delo s polovičnim delovnim časom) in ker s takimi omejitvami (njene zmožnosti za delo) dotedanjega dela sploh ne bi mogla več opravljati in dela za štiri urni delovni čas tudi ni mogla dobiti, če pa škodnega dogodka ne bi bilo, bi si lahko brez težav poiskala drugo zaposlitev. Tožnici je zato nastala škoda zaradi izgube na zaslužku v obsegu štirih ur oz. polovičnega delovnega časa, za katerega je bila zmožna za delo, že v oktobru 2003. Škoda zaradi izgube na zaslužku, ki se nanaša na preostale štiri ure delovnega časa (za katerega tožnica ni bila zmožna za delo) in se kaže v razliki med plačo, ki bi jo tožnica prejemala za ta čas, če bi ne bilo škodnega dogodka, in nadomestilom plače, ki ga je tožnica prejemala zaradi nezmožnosti za delo v tem obsegu, pa je tožnici v oktobru 2003 tudi že nastajala. Zato sta tudi v tem primeru že pred vložitvijo tožbe potekla tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tudi za tožnico najugodnejše štetje tega zastaranja pokaže, da je vtoževana terjatev zastarala. Tožničino zdravljenje je bilo zaključeno 16.6.2004. Tudi če se šteje, da je najkasneje tedaj začela tožnici nastajati škoda zaradi izgube na zaslužku, za katero je tožnica tedaj vedela (prav tako za povzročitelja škode), vedela pa je še, da bo ta škoda nastajala tudi v bodoče, ker po lastnih trditvah ni bila več zmožna za delo s polnim delovnim časom in brez omejitev (iz podatkov spisa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 1437/2005 izhaja, da se je postopek za priznanje tožničinih pravic iz invalidskega zavarovanja začel 18.6.2004, pritožbeno sodišče pa s tem v zvezi tudi nima nobenih pomislekov o pravilni dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica v letu 2004 že vedela, da zaradi posledic poškodb v prometni nesreči ni več zmožna za delo v polni meri in da ji zato nastaja škoda zaradi izgube na zaslužku), je tudi v tem primeru subjektivni zastaralni rok potekel pred vložitvijo tožbe.

Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 1437/2005 z dne 11.7.2007 in odločba ZPIZ Slovenije z dne 22.8.2008 nimata nobenega pomena za presojo, kdaj je začelo teči zastaranje vtoževane terjatve. Tožnica ne zatrjuje in ne vtožuje škode, ki bi ji npr. nastajala zato, ker bi prejemala nižjo pokojnino od tiste pokojnine, ki bi jo po rednem teku stvari prejemala, če ne bi bilo škodnega dogodka (polna pokojnina za polno pokojninsko dobo ob dopolnjeni starosti). Pravno nepomembna je tudi tožničina trditev, da uveljavlja škodo iz naslova ugotovljene invalidnosti in njenih posledic. Z invalidnostjo se po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pojmuje trajna izguba ali trajno zmanjšanje delovne zmožnosti. Sama nezmožnost za delo z vidika 174. člena OZ še ni (materialna) škoda, ampak je to izguba zaslužka, ki je nastala zaradi delovne nezmožnosti. Ugotovitev invalidnosti je bila pomembna v zvezi s priznanjem tožničinih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne pa za uveljavljanje materialne škode v tej pravdi. Zastaranje terjatve za izgubo na zaslužku, ki je posledica delovne nezmožnosti, začne teči od dneva, ko se je pojavila ta oblika škode, ne pa šele od tedaj, ko je bilo ugotovljeno zmanjšanje (izguba) delovne zmožnosti. Morebitna negotovost pri uveljavitvi bodočih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja nima nobenega vpliva na obstoj že nastale škode zaradi izgube na zaslužku. Začetek zastaranja za škodo zaradi izgube na zaslužku ne more biti odvisen od tega, kdaj bo pristojni organ odločil o oškodovančevem zahtevku za priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Oškodovanec se lahko izogne nevarnosti zastaranja s sukcesivnim vtoževanjem odškodnine za preteklo obdobje (3. odstavek 369. člena OZ).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. odstavek 350. člena in 353. člen ZPP). Tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).