Jedro

Za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve po prvem odstavku 190. člena OZ je bistveno le, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, da je toženka plačilo v znižanem znesku izvedla na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi. Za plačilo je imela veljavno pravno podlago in do obogatitve ali prikrajšanja tožnika na drugi strani ni prišlo. Ne nazadnje pa je, kot je nadalje pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in čemur tožnik v pritožbi ne nasprotuje, prav iz tega naslova toženka tožniku dne 14. 4. 2011 plačala še znesek 3.583,50 EUR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna plačati stroške v višini 274,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo zneska 3.405,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2010 do plačila in zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da je dolžan tožnik toženki plačati stroške postopka v znesku 643,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje direktorja A.A., davčnega inšpektorja in inšpektorja za delo ter neutemeljeno ni opravilo predlaganih poizvedb v spis In 74/2011. Storilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic. Z izvedbo predlaganih dokazov bi ugotovilo, da je bil tožniku v izvršilnem postopku odtrgan vtoževani znesek, do katerega je bil tožnik na podlagi pravnomočne sodbe upravičen. Tudi tožnika sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Razlogi izpodbijane sodbe so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Dejansko stanje je nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Toženka v pravnomočno končanem delovnem sporu Pd 284/2009 ni uveljavljala znižanja reparacije zaradi prejetih nadomestil za čas brezposelnosti. Izvršilno sodišče jih ne bi smelo upoštevati in na ta način zmanjšati obveznosti toženke po pravnomočni sodbi. Odločba zavoda za zaposlovanje ne posega v razmerje med delavcem in delodajalcem (sodba VS RS VIII Ips 99/2015). Podlaga za plačilo zneska 3.405,78 EUR še vedno obstaja v pravnomočni sodbi. V izvršilnem postopku je sodišče nezakonito poseglo v pravnomočno sodbo. Toženka je bila obogatena (sodba VDSS Pdp 278/2016, sodba in sklep VDSS Pdp 567/2016). Sodišče prve stopnje je storilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je zahteval inšpekcijski pregled. Pritožbenemu sodišču predlaga, da postopek prekine. Sicer predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka podaja odgovor na pritožbo, v katerem prereka tožnikove navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki jo je v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo. Ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka. Utemeljeno je zavrnilo predlagane dokaze. Utemeljenosti zahtevka ne presojata davčni inšpektor in inšpektor za delo, ampak sodišče. Tožnik v pritožbi sam navaja, da mu je toženka dne 14. 4. 2011 vtoževani znesek plačala. Neupravičene obogatitve ni. V delovnem sporu Pd 281/2009 je bilo s sodbo na podlagi pripoznave odločeno o opisnem reparacijskem zahtevku. Višino obveznosti toženke je opredelilo izvršilno sodišče. Toženka je svojo obveznost poravnala. Če bi tožnik v tem sporu uspel, bi bil poplačan dvakrat. Predlog za prekinitev postopka tožnik podaja zaradi zavlačevanja. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve po prvem odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) je bistveno le, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, da je toženka plačilo v znižanem znesku izvedla na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi. Za plačilo je imela veljavno pravno podlago in do obogatitve ali prikrajšanja tožnika na drugi strani ni prišlo. Ne nazadnje pa je, kot je nadalje pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in čemur tožnik v pritožbi ne nasprotuje, prav iz tega naslova toženka tožniku dne 14. 4. 2011 plačala še znesek 3.583,50 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno kot nepotrebne zavrnilo s strani tožnika predlagane dokaze in svojo odločitev obrazložilo. V pritožbi uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožnik določenih dokaznih predlogov niti ni substanciral v smislu določbe 236. člena ZPP, v vsakem primeru pa vsebinske pravilnosti plačila na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi sodišče v novem sporu ne presoja. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje nepravilnosti v izvršilnem postopku, in s tem povezani pritožbeni ugovori zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja niso utemeljeni.

8. Sodna praksa, ki jo izpostavlja tožnik v pritožbi, ni bila sprejeta v sporih, v katerih bi se obravnavala bistveno enaka dejanska in pravna vprašanja, ampak v sporih, v katerih je bil delodajalec tisti, ki je uveljavljal obogatitveni zahtevek zoper delavca, pri katerem v okviru reparacijskega zahtevka ni bilo odšteto nadomestilo za čas brezposelnosti in je tako iste zneske prejel dvakrat na dveh pravnih podlagah (odločba zavoda za zaposlovanje, sodba delovnega sodišča).

9. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o neutemeljenosti zahtevka utemeljilo z jasnimi razlogi, ki niso sami s seboj v nasprotju. Pritožba mu neutemeljeno očita, da je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je niti ne konkretizira – ne navede, glede katerega bistvenega dejstva je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, ter med samimi temi listinami ali zapisniki.

10. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške, toženki pa je dolžan na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati za pravdo potrebne stroške. Pritožbeno sodišče ji je upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 274,50 EUR, ne pa stroškov poštnine in fotokopiranja v višini 20,00 EUR, ki jih toženka ni izkazala.